Mestno življenje brez tržnice

Mestne tržnice so povsod, v vseh mestih, med najživahnejšimi mestnimi točkami z dušo. Posebej stare, še ne modernizirane so tiste, ki dajo mestu značaj, so socialno pomembne in predvsem mestotvorne. So tiste, ki bivanje v mestu popestrijo tudi iz etnološkega, antropološkega, gospodarskega in trajnostnega vidika. Med tovrstnimi je tudi osrednja ljubljanska tržnica, kjer poteka živahno družabno življenje, na kateri prodajajo kmetje in kmetice, branjevke in branjevci iz sosednjih ljubljanskih vasi (nekoč tudi iz Trnovega, kjer je bil zelenjavni vrt meščanov). Tako lahko ljubljansko meščanstvo kupuje svežo hrano, pridelano le nekaj kilometrov proč od njihovih domov. Ljubljanska tržnica pa ima tudi arhitekturne odlike. Od reke jo ločujejo slikovite Plečnikove arkade, ki so del arhitektovega opusa, leta 2021 vpisanega na Unescov seznam svetovne kulturne dediščine. Že minimalni posegi v stanje tega kulturnega spomenika ali drugačni pogoji in razmerja v prostoru, da ne govorimo o morebitnih poškodbah, ki bi nastale ob gradnji garaže, lahko povzročijo izbris s tega pomembnega seznama svetovne kulturne dediščine. In prav to, izbris, se lahko zgodi Plečnikovemu arhitekturnem opusu, če bodo na Mestni občini Ljubljana (MOL) vztrajali pri gradnji štirinadstropne podzemne garaže pod tržnico. Bolj kot mestni svet, ki naj bi zastopal interese ljubljanskih meščanov, vztraja pri projektu župan, naravnost iracionalno proti vsem strokovnim in umnim dokazom, da bo garaža pod osrednjo ljubljansko tržnico prinesla ogromno škode prebivalcem, koristi pa morda le investitorjem in »kapitalu« ter nebrzdani turistifikaciji in gentrifikaciji glavnega slovenskega mesta.

Že vse od leta 2007, ko je ljubljanski župan začel »sanjati« o podzemni garaži pod osrednjo ljubljansko tržnico na Vodnikovem trgu, se njegovi nerazumni ideji upirajo številni meščani, ki bolje razumejo delovanje mesta, saj v njem živijo in dihajo z njim. Garaži nasprotujejo tudi pristojne stroke – arhitekti, urbanisti, umetnostni zgodovinarji, arheologi, etnologi, zgodovinarji ... vsi, ki se poklicno ukvarjajo s tem prostorom ter z Ljubljano kot mestom z bogato zgodovino. Na škodljivost županovega projekta so opozorili tudi strokovnjaki iz vrst ZRC SAZU. A nič, nič ne ustavi iracionalnega vztrajanja pri tem za staro mestno jedro pogubnem projektu.

Nedavno se je z javnim pismom oglasilo Društvo za civilno družbo LOM; podpisali so ga tudi in predvsem arhitekti, ki razumejo mesto kot živ organizem. Ne le da nepremišljeni nasilni posegi mesto ranijo, ampak povzročijo njegovo postopno umiranje. V pismu so analizirali vse vidike gradnje garaže, na podlagi analize pa predlagali, naj se promet v tem delu mesta rešuje z garažo, vkopano v Grajski grič, podobno kot so to reševali v Salzburgu. Navedli so tehtne kulturološke, gradbene in okoljske vidike proti gradnji podzemne garaže pod tržnico. V zadnjih letih smo priča, kako v Ljubljani sekajo stara drevesa s košatimi krošnjami. Pri posegu v tržnico bodo seveda odstranili vsa obstoječa drevesa. Ob morebitni ponovni zasaditvi pa bo nastal problem, kajti projekt ne upošteva dovoljšnje razdalje med prvo etažo garaže in prostorom za rast dreves ter njihovega koreninskega sistema. Načrtovalci so pozabili na drevesa, pozabili ali spregledali pa so tudi vlogo podzemnih vodnih tokov. Garaža bo imela štiri etaže pod zemljo, zadnja etaža bo segala dva metra pod strugo Ljubljanice, tokovi podzemnih vod pa seveda gravitirajo proti rečni strugi. Tako bo gradnja tehnološko zelo zahtevna in draga. Hkrati bo velik garažni volumen deloval kot ogromen jez; in ker voda vedno najde svojo pot, je nepredvidljivo, kam se bodo preusmerili podzemni vodni tokovi. Lahko postanejo nevarni za celotno območje Stare Ljubljane.

Navsezadnje pa je tukaj še zgodovina srednjeveške Ljubljane, ki je zdaj skrita pod Vodnikovim trgom. Na tej lokaciji je nekoč stal frančiškanski samostan, ob njem cerkev in pokopališče z grobnicami pomembnih zgodovinskih osebnosti. Društvo LOM v svojem javnem pismu tudi opozarja, da je ob kulturno-varstvenih razlogih proti uničenju zgodovinske dediščine pod tlakom tržnice pomembna tudi temeljna civilizacijska pieteta do pokopanih na tem območju. Zgodovinarji in arheologi vedo, da je ob Vodnikovem trgu teklo srednjeveško mestno obzidje, ki je ločevalo mesto od vasi Poljane, ter da so pod tlakom ostanki srednjeveških mestnih vrat in obzidja. Izvotlitev zgodovinsko tako bogatega in pomembnega prostora, ki daje mestu tudi duhovne temelje, in zamenjava z betonsko garažo je barbarsko dejanje.

Meščani že vseh šestnajst let neuspešno pozivajo MOL, naj opusti idejo o garaži pod Vodnikovim trgom. Zdaj je napočil čas, da v te nerazumne načrte končno poseže Ministrstvo za kulturo, ki je vendarle skrbnik slovenskih kulturnih spomenikov. Čas je, da se direktorica direktorata za kulturno dediščino Špela Spanžel končno oglasi v javnosti in nam pojasni, kakšni so nameni ministrstva in direktorata za kulturno dediščino. Ni se oglasila pri nezavidljivem stanju Plečnikovih Križank, ki vidno propadajo, ker se MOL in država (Ministrstvo za šolstvo) ne znata razumno dogovoriti v prid šole in dijakov, pa tudi ne za nujno obnovo Križank; ni se odzvala ob dejstvu, da bo občina Piran odprodala hišo pisatelja Cirila Kosmača, kulturni spomenik lokalnega pomena. To je le nekaj primerov, ko bi se ta direktorat moral oglasiti in preprečiti sodobna barbarstva, seznam pa je še daljši.

Ob posegih v javni prostor so pomembne in nujne tudi javne razgrnitve projektov, ki bodo spremenili življenje in bivanje meščanov in meščank. Tako je tudi s projekti za gradnjo garaže pod Vodnikovim trgom. Navsezadnje bo gradnja garaže prekinila življenje na tem trgu za več let. Arheološka izkopavanja bodo dolgotrajna prav zaradi bogate dediščine, ki se skriva pod površjem. Sledile bodo geološke raziskave in tehnološko zahtevna gradnja betonskega garažnega kolosa. V javno razgrnitev projektov zavezuje MOL tudi Aarhuška konvencija, katere podpisnica je Slovenija, njene zahteve pa so del naše okoljevarstvene in prostorske zakonodaje. MOL mora javno razgrniti tudi študijo, ki naj bi dokazala, da gradnja garaže ne bo vplivala na Plečnikovo tržnico in je ne bo ogrozila. Naj še enkrat opozorimo: vsak poseg, ki bi lahko ogrozil celovitost in izvirnost Plečnikovih arkad in tržnice, lahko privede do izbrisa, saj sta bila ta dva kriterija ključna za vpis Plečnikovega opusa na Unescov seznam svetovne kulturne dediščine.