Najboljša prijatelja

Kako to, da je lahko župan Ljubljane Zoran Janković, po lastnih zagotovilih demokrat in levičar, tako navdušen nad politikom, kakršen je predsednik Srbije Aleksandar Vučić?

Da bi bolje razumeli, zakaj je predsednik Srbije Aleksandar Vučić prejšnji teden Slovencem zabrusil, da so »odvratni«, je treba natančno rekonstruirati dogodke. Pa ne zato, da bi opravičevali Vučićev nediplomatski besednjak, pač pa, da bi prikazali, kaj se je zgodilo in kakšen politik je Vučić, on in vsi, ki ga podpirajo.

Dvaindvajsetega aprila je v New Yorku v stavbi Združenih narodov v Varnostnem svetu OZN potekala redna polletna razprava o delu misije OZN na Kosovu. Poleg držav članic sta v razpravi sodelovala še Vučić in predsednica Kosova Vjosa Osmani. Slovenijo je med razpravo predstavljal Samuel Žbogar, ki je bil med drugim osem let (od leta 2012 do 2020) posebni predstavnik na Kosovu in vodja tamkajšnje pisarne EU, danes pa je slovenski veleposlanik pri Združenih narodih. Razmere na Kosovu dobro pozna, zato je med razpravo govoril o »nezaceljenih ranah« in zločinih, ki so se med vojno »dogajali na obeh straneh«. Priznal je tudi, da so bili v vsem tem času Združeni narodi nemočni: »Članice Varnostnega sveta se soočajo z dvema resničnostma. Četudi je v vsaki nekaj resnice, jima Varnostni svet ne pomaga pri zbliževanju in te razprave se uporabljajo za poudarjanje razlik, ne za iskanje rešitev.«

Natančno to, kar je opisoval Žbogar, se je tudi zgodilo. Vučić in Osmanijeva nista govorila o sedanjih razmerah na Kosovu, o vlogi misije OZN, o prihodnosti, pač pa sta obračunavala drug z drugim. Tako je predsednica Kosova – dodajmo, da povsem upravičeno – opozorila, da je bil Vučić nekoč vključen v režim nekdanjega srbskega predsednika Slobodana Miloševića. V delegaciji, ki jo je na razpravo pripeljala kosovska predsednica, so bile tudi štiri ženske: Fahrije Hoti, Vasfije Krasniqi, Elhame Muqolli in Shyhrete Tahiri, katerih družinske člane so med vojno na Kosovu ubili ali zlorabili srbski vojaki. Osmanijeva je tako opisovala, kako so v Mali Kruši, kjer Fahrije Hoti s svojimi otroki živi še danes, skoraj vse moške neusmiljeno pobili, nekateri pa so za vedno izginili. Med njimi tudi mož Fahrije Hoti. Vendar se kljub tej tragični in hkrati popolnoma običajni vojni zgodbi, tako predsednica Kosova, Fahrije Hoti ni vdala, svojo žalost je preobrazila v dejanja. Postala je upanje in opolnomočenje za ženske. O njenem življenju, o deželi medu in krvi, o iskanju izginulega moža je bil leta 2021 posnet nagrajeni film Panj.

»Zgodovina nas uči, da je treba za mir opraviti s preteklostjo. In Vučić bi, namesto da širi propagando, moral povedati, ali obžaluje, da je pripadal režimu, zaradi katerega je bilo ubitih več kot 150 tisoč civilistov, ali obžaluje svoje politično delovanje v devetdesetih letih, ali obžaluje, da je z govorniškega odra v parlamentu pozival h genocidu v Srebrenici, ali obžaluje, da je stal za Šešljem, ko je ta dejal, da ne smemo pustiti živega nobenega Albanca, ali obžaluje, da je med tistimi vojnami iz države izgnal vse novinarje, ali obžaluje, da je poveličeval Miloševića in ga označil za velikega človeka z velikimi nameni.« Nato je Osmanijeva zaključila: »Žrtve tega režima, gospod Vučić, stojijo tukaj. Vzemite si trenutek in se jim opravičite. Pokažite vsem, ali je v vas ostal vsaj kanček človečnosti.«

Vučić je pričakovano ponorel. Predsednici Kosova je jezno zabrusil, da je pripeljala ljudi, ki ne sodijo sem, ne v diplomatski zbor ne med svetovalce. »To je neke vrste politični teater, ki je bil nastavljen srbski delegaciji. Kot da bi potekal neki sodni postopek o tem, kaj se je zgodilo pred 20 leti, in ne o tem, kaj se dogaja zadnjih šest mesecev.« Nato je tudi on govoril o zločinih, tokrat o tistih, ki jih je zagrešila kosovska OVK, govoril je, da so bile med vojno posiljene in ubite tudi srbske ženske. Zaključil je z zaroto. »Ko je zasedanje Varnostnega sveta OZN zamujalo, sem se spraševal, za kaj gre, potem pa sem ugotovil, da so se za to dogovorili z Američani, Slovenci in Švicarji. Ne ve se, kdo je odvratnejši, Slovenci ali kdo drug.« Še en dokaz »odvratnosti Slovencev« je bila kasnejša protokolarna večerja, na katero so na povabilo predsednice Kosova prišli številni diplomati, med njimi tudi Samuel Žbogar.

Beseda odvratno je žaljiva, a za Vučićev besednjak ni nič posebnega. V govorih redno uporablja žaljivke, napada opozicijo, novinarje, govori vulgarno, slabšalno. Reče tisto, česar si drugi ne upajo.

Slovenska delegacija naj bi bila torej med tistimi, tako je trdil Vučić, ki so pod pretvezo, da gre za članice diplomatske misije, Kosovu pomagali na sejo Varnostnega sveta OZN pripeljati žrtve srbskega nasilja. Žbogar Vučićeve obtožbe zanika. Slovenija ni vedela, kaj bo storila predsednica Kosova, hkrati pa ni predsedujoča članica, ki bi odrejala, kdo ima vstop v dvorano. »Nobene konspiracije ni bilo,« pravi Žbogar.

Nedemokratični predsednik

Beseda odvratno je žaljiva in Vučić se je kasneje nekako opravičil Sloveniji, a ne njenim politikom. Toda ta beseda za njegov besednjak ni nič posebnega. V govorih redno uporablja žaljivke, napada opozicijo, novinarje, govori vulgarno, slabšalno. Reče tisto, česar si drugi ne upajo. In za to je, podobno kot kakšen Donald Trump in Viktor Orbán, med volivci priljubljen.

Podobno je o Vučiću v časniku Delo razmišljal Čedomir Stojković, beograjski odvetnik in aktivist. Vučić se danes ni spremenil, je isti človek kot v času Miloševićevega režima, ko je bil minister za informiranje in je novinarjem preprečeval, da bi poročali, kaj se dogaja na Kosovu. »Za kratko obdobje mu je vmes uspelo ustvariti vtis proevropskega spodobnega politika in s tem je prepričal ozek krog ljudi, v resnici pa je voditelj podobno primitivnega kova kot Čečen Ramzan Kadirov, le da se Kadirov vede, kot od njega pričakuje Rusija, Vučić pa se je prilagodil Evropski uniji in zvezi Nato, ki ga obkrožata.«

Vučić, ki so ga v skladu z diplomatskim protokolom gostili vsi slovenski predsedniki in premieri – še najbolj je bil nad njim navdušen Janez Janša, ki naj bi bil z njim skoval načrt, kako na volitvah preprečiti zmago Roberta Goloba – je konec januarja napadel odhajajočega evropskega poslanca Klemna Grošlja. Zaradi kritik lanskih volitev v Srbiji ga je označil za »sovražnika Srbije«. Grošelj, po izobrazbi obramboslovec in profesor s področja nacionalne in mednarodne varnosti, je človek, ki dobro pozna Vučićeve prijeme.

»Vučić in njegov režim v Srbiji sta neke vrste prototip iliberalne demokracije, ki vedno bolj drsi v vse globlji avtoritarizem. Gre za režim, zelo podoben režimu Viktorja Orbána, s katerim je predsednik Vučić tesen politični zaveznik in osebni prijatelj,« o srbskem predsedniku in njegovi politiki razmišlja Grošelj. O slabem stanju demokracije v Srbiji sicer pričajo številna poročila mednarodnih organizacij, od poročila organizacije Freedom House do poročil Urada za demokratične institucije in človekove pravice organizacije OVSE. »To, kar imajo v Srbiji, najbolje opisuje beseda stabilokracija, to pomeni, da EU in Zahod sprejemata razraščajoči se avtoritarizem v zameno za stabilnost v državi in regiji, pri tem pa se zanemarja dejstvo, da želja takšnega režima po političnem preživetju neizogibno vodi v nestabilnost in konflikt. Primer tega je Črna gora po spremembi oblasti oziroma Đukanovićevem odhodu.« Po Grošljevem mnenju je Vučićeva politika torej »skrajno pragmatična in osredotočena na eni strani na dostop do sredstev EU, kar se upravičuje z navidezno strateško usmeritvijo države proti članstvu v EU. Hkrati pa smo na drugi strani priča skrajni nacionalistični retoriki velikosrbske politike oziroma politiki srbskega sveta, ki jo uporablja predvsem za notranjepolitične potrebe in v odnosu do Kosova in Republike Srbske oziroma Bosne in Hercegovine ter vedno bolj tudi v odnosu do Črne gore.«

V Srbiji seveda ni prave demokracije, Vučićeva Srbska napredna stranka nadzira veliko večino družbenih podsistemov. Omenimo le en primer: novinarji so nedavno razkrili, da so bili uslužbenci javnih podjetij primorani pisati anonimne spletne komentarje v podporo Vučiću in da je bila od te prikrite propagandne dejavnosti odvisna njihova plača. Organizacija OVSE je o nedavnih srbskih volitvah zapisala, da so potekale v »nepravičnih razmerah«. »Ne pozabimo, da za Srbijo, ki je članica Sveta Evrope, velja mehanizem posebnega opazovanja demokracije. Če ob tem sploh ne omenjamo popolnega nadzora nad mediji in samo medijsko krajino, ki tako rekoč onemogoča kakršnokoli resno demokratično razpravo oziroma pošten in svoboden volilni proces,« še pravi Grošelj.

Srbski režim je zelo podoben režimu Viktorja Orbána, s katerim je predsednik Vučić tesen politični zaveznik in osebni prijatelj.

Kaj pa trditev o odvratnih Slovencih? Ji je treba nameniti kakršnokoli pozornost? Po Grošljevem mnenju so bile te besede namenjene srbskim volivcem, ne Sloveniji kot takšni. »Gre za spretno manipulacijo in povezovanje aktualnega dogajanja z dogajanjem ob razpadu SFRJ in famoznih mitingih resnice, kjer so še posebej napadali Slovenijo in njene poglede na razmere na Kosovu.« Nič novega torej, le stara politika, prilagojena 21. stoletju. Vučić v tem pogledu Slovenijo »vidi kot državo, kjer si tovrstno retoriko lahko privošči, pri drugih državah je previdnejši. Primer je poseganje v povolilno dogajanje v Srbiji, kjer je namigoval na Nemčijo, a tega ni izrekel na glas.«

Slovenska diplomacija je v en glas obsodila opletanje z odvratnimi Slovenci, a s tem se je zgodba tudi nehala. Morda je res, kot pravi Grošelj, »da slovenski in srbski narod povezujejo tradicionalno tesne kulturne in zgodovinske vezi«. Res je tudi, da obstajajo tesne osebne vezi med narodoma, ki niso omejene le na javne osebnosti. A glavna težava naše politike je ločevanje med temi odnosi in odnosom do škodljive Vučićeve politike. 

»Slovenska politika bi morala biti doslednejša in načelna, na tovrstne provokacije bi se morala odzivati v skladu z mednarodnim pravom in normami, pri čemer pa bi morala jasno povedati, da gre za odnos do politike predsednika Vučića in ne za odnos do prijateljskega srbskega naroda.« Grošelj v isti sapi miri: »Poznavajoč srbsko politiko vem, da ne bi prišlo do pretirane eskalacije ob trših slovenskih stališčih, saj se Vučić zelo dobro zaveda, da je Slovenija članica EU in da potrebuje njeno naklonjenost. Preoster in odkrit spor s Slovenijo bi lahko ogrozil dostop do evropskih finančnih instrumentov, tega pa si Vučić ne želi.«

Povej mi, s kom se družiš …

Vendar politika ne bi smela biti samo vprašanje kratkoročnih interesov. Vučić je nedvomno avtokratski politik, a ima v Sloveniji veliko občudovalcev. Ne le omenjenega Janše, tudi župana Ljubljane Zorana Jankovića. Februarja 2022 je Vučić Jankoviću izročil visoko državniško odlikovanje, ta pa mu je v intervjuju za hrvaški Večernji list vrnil z besedami, da je »najboljši predsednik na območju nekdanje Jugoslavije«. Z Vučićem sta prava prijatelja. Skoraj vedno, kadar je srbski predsednik v Sloveniji, naj bo na uradnem ali neuradnem obisku, se na kakšni večerji sestane z Zoranom Jankovićem. Marca letos sta se tako družila na dvorcu Zemono, kjer kuha Tomaž Kavčič. Kavčiča in njegovo kuhinjo Vučić še posebej ceni, kot po lastnih besedah ceni tudi slovenska vina, predvsem tista iz Goriških brd. Ni pa edini srbski avtokrat, ki je blizu Zoranu Jankoviću. Podobno je z Miloradom Dodikom, predsednikom Republike Srbske, ki kuha novo vojno in se spogleduje s Putinovim režimom. Med Ljubljano in Republiko Srbsko obstajajo tudi poslovne vezi, poslovnež Mladen Milanović, eden zmed najbogatejših ljudi v Republiki Srbski, je že leta 2015 kupil ljubljansko gradbeno podjetje KPL in to je samo lani z Mestno občino Ljubljana ustvarilo za skoraj 20 milijonov evrov poslov, letos pa je Milanovićevo podjetje MG Mind kupilo še nedokončani del ljubljanskih Stožic.

Težko je verjeti, da sta Dodik in Vučić Jankoviću simpatična samo zato, ker sta Srba. Tudi Janković je mestni šerif, nagrajuje tiste, ki so mu zvesti, kaznuje one, ki mu niso. Privlačita ga moč in učinkovitost, še posebej takrat, kadar prinašata posel in denar.

Težko je verjeti, da sta Dodik in Vučić Jankoviću simpatična samo zato, ker sta Srba. Tudi Janković je mestni šerif, nagrajuje tiste, ki so mu zvesti, kaznuje one, ki mu niso. Privlačita ga moč in učinkovitost, še posebej takrat, kadar prinašata posel in denar.

Ko je Vučić napadel Slovenijo, so se – zadržano, a vendarle – oglasili predsednik vlade, ministrstvo za zunanje zadeve in predsednica republike, na zagovor je bil poklican tudi srbski odpravnik poslov. Zoran Janković je molčal. Ko smo njegov urad vprašali, kaj pravi o Vučićevih besedah o odvratnih Slovencih in ali še vedno misli, da je Vučić najboljši predsednik v regiji, nam na vprašanje niso odgovorili. Škoda, kajti imeli smo pripravljeno še eno. Vprašali bi ga, ali ima na steni pisarne še vedno fotografijo svojega velikega prijatelja Aleksandra Vučića.