Politična predstava

»Tudi kar se tiče jedrske energije, moramo biti pošteni. V zadnjih desetletjih je zahodna jedrska industrija padla na vseh izpitih,« je premier Robert Golob dejal v intervjuju za Sobotno prilogo Dela, ki je izšla v petek, 26. aprila. Potrdil je, da do referenduma novembra letos ne bomo imeli nobenih ključnih podatkov o projektu drugega bloka jedrske elektrarne; kakšna bo cena, koliko časa bo trajala gradnja, kdo bo investitor – to naj bi bilo znano šele leta 2027, je povedal. A te Golobove besede so v popolnem nasprotju s tem, kar počne njegova vlada. Ravno njegova vlada (razen Levice) ne le dopušča projekt JEK 2, ampak trenutno dela vse, da bi se vanj »ujeli«: v sprejetje predlaga resolucijo, s katero bodo jedrski lobiji in njihovi politični zavezniki v prihodnjih letih javnosti žugali z domnevnim nacionalnim soglasjem o JEK 2, hkrati bomo volivci novembra letos prisiljeni v neinformirano odločitev na referendumu.

Prihodnji torek, 7. maja, bo v državnem zboru potekala pomembna seja. Odbor za infrastrukturo, okolje in prostor bo kot matično telo obravnaval dve ključni točki o JEK 2: predlog Resolucije o dolgoročni miroljubni rabi jedrske energije v Sloveniji – jedrska energija za prihodnost Slovenije in predlog za razpis »posvetovalnega referenduma o zagotavljanju stabilne oskrbe z nizkoogljično električno energijo«.

Da je že poimenovanje druge točke o referendumu zavajajoče, je dejstvo, saj se referendum nanaša na JEK 2, ne na kako nedefinirano »nizkoogljično električno energijo«. Predlagano referendumsko vprašanje se namreč glasi: »Ali podpirate izvedbo projekta JEK 2, ki bo skupaj z ostalimi nizkoogljičnimi viri zagotovil stabilno oskrbo z električno energijo, kot je predvidena v Resoluciji o dolgoročni miroljubni rabi jedrske energije v Sloveniji?«

Predlagatelji te dikcije so vsi poslanci Gibanja Svoboda, SDS, NSi, SD in oba manjšinska poslanca – razen poslancev Levice in poslanca Svobode Miroslava Gregoriča, dolgoletnega direktorja uprave za jedrsko varnost. Predlagatelji se ne menijo za kritike okoljskih organizacij, da je referendumsko vprašanje navijaško in manipulativno, niti za opozorila zakonodajno-pravne službe državnega zbora, ki je v referendumskem vprašanju kot sporno prepoznala besedo »stabilno«. Služba navaja, da ta del vprašanja »pomeni interpretacijo«, ki jo ponujajo predlagatelji in ki »ne spada v referendumsko vprašanje«. Hkrati se referendumsko vprašanje veže na resolucijo, torej akt, ki »ni pravno obvezujoče narave in ki ne ustvarja pravnih učinkov – niti v razmerju do posameznikov niti v razmerju do drugih organov«. Že k resoluciji, katere formalni predlagatelj je vlada Roberta Goloba, so imele nevladne organizacije več pripomb, iz enakih razlogov, kot se pojavljajo pri referendumu: ne vlada ne poslanci državnega zbora ne morejo sprejeti resolucije, ki je hvalospev JEK 2, če o JEK 2 nič ne vedo – ker ni še nič znanega.

Že decembra lani so okoljske nevladne organizacije, združene v mrežo Plan B za Slovenijo (med njimi Focus, Umanotera, PIC, Greenpeace Slovenija), vlado obvestile, da ostro nasprotujejo sprejetju resolucije, ki pomeni »tlakovanje poti jedrski energiji«. Resolucija je, so opozarjale organizacije, nastajala v zaprtem krogu pod taktirko krškega energetika Danijela Levičarja, ki si ga je za državnega sekretarja v kabinet iz Gen energije pripeljal sam Robert Golob, čeprav je ena od koalicijskih zavez vlade v zvezi z JEK 2 »transparentnost in neodvisnost pri vodenju investicijskih odločitev«. Organizacije so opozorile, da gre s takimi potezami projekt po isti poti kot TEŠ 6 in Magna: »Na mizi bo znova utemeljitev, da projekta ni več mogoče ustaviti.«

Zakonodajno-pravna služba državnega zbora je opozorila, da predlagano referendumsko vprašanje pomeni razlago, te pa ne spadajo v referendumska vprašanja.

Vlada je besedilo resolucije v zadnjih mesecih nekoliko popravila. A še naprej se bere kot »pravljica o jedrski energiji«, kot so konec februarja zapisali v Greenpeaceu, obsežne dodatne popravke pa predlagajo tudi Mladi za podnebno pravičnost, zlasti vzpostavitev civilnega nadzora in postavitev konkretne mejne stroškovne cene. Mladi za podnebno pravičnost predlagajo tudi spremembo referendumskega vprašanja, tako da ne bo več »navijaško in manipulativno«.

Od političnih strank je popravke predloga Resolucije o dolgoročni miroljubni rabi jedrske energije vložila le Levica. Med drugim zahteva, da se jasno zapiše, da se pri presoji »ekonomske smotrnosti« novih jedrskih objektov pred sprejetjem končnih odločitev o gradnji upoštevajo tudi stroški ravnanja z jedrskimi odpadki in razgradnje elektrarne. »To mora biti vključeno v lastne stroškovne cene teh elektrarn,« poudarjajo v Levici.

Ravno na točki objektivnega izračuna stroškovne cene elektrike iz JEK 2 poznavalci – govorili smo s predstavniki okoljskih organizacij in elektroindustrije – opozarjajo na možnost precejšnjih manipulacij. Stroškovna cena je odvisna od stroškov, ki jih zajema; ključno je, da vključuje stroške celotnega življenjskega cikla elektrarne, tudi stroške skladiščenja odpadkov in razgradnje. Izračun je sicer takšen: če bo stroškovna cena elektrike iz JEK 2 višja od tržne cene elektrike, JEK 2 ne bo mogel obratovati brez državne pomoči ali pa bodo višjo ceno nase prevzeli gospodinjstva in gospodarstvo. Če bo tako, projekt JEK 2 seveda ni ekonomsko smotrn.

V javnosti se že pojavljajo konkretne številke. Aleksander Mervar, dolgoletni direktor Elesa in predsednik Energetske zbornice, ki je sodeloval tudi pri pripravi študij o JEK 2, je konec marca v intervjuju za RTV Slovenija dejal, da »celo v najlepših sanjah stroškovna cena elektrike [iz JEK 2, op. a.] ne bo nižja od 125 evrov na megavatno uro«. Mladi za podnebno pravičnost, pri katerih se z ekonomiko energetike ukvarja zlasti ekonomist Izidor Ostan Ožbolt, med spremembami resolucije o miroljubni rabi energije predlagajo celo, da se vanjo zapiše, da stroškovna cena elektrike iz JEK 2, ki vključuje vse stroške (tudi stroške financiranja, gradnje, obratovanja, skladiščenja odpadkov), ne sme presegati 70 evrov na megavatno uro. To ceno, pri kateri naj bi se presojala upravičenost gradnje JEK 2, utemeljujejo z več analizami prihodnjih tržnih cen elektrike v Evropi, tudi s projekcijo vplivnega berlinskega svetovalnega podjetja Energy Brainpool, ki za obdobje 2030–2060 v osnovnem scenariju napoveduje veleprodajne cene približno 70 evrov na megavatno uro.

Osrednje vprašanje torej bo, ali bo stroškovna cena, ko jo bodo javnosti na podlagi analiz predstavili v državni družbi Gen energija, investitorki v JEK 2, res zajemala vse, kar bi morala, opozarjajo naši sogovorniki. Že danes se kot težava kaže, da nimamo vzpostavljenega neodvisnega nadzornega organa projekta. Vlada je vse predloge nevladnikov v zvezi s tem do zdaj prezrla. Tako zdaj Gen energija sama izbira izvajalce študij za projekt JEK 2 in jih tudi sama plačuje.

Kako je mogoče, da je Gen energija kar sama naročila pisanje zakona o novi jedrski elektrarni, ko je to vendar naloga vlade in ministrstev? Interesi Gen energije niso enaki interesom države, čeprav je podjetje v javni lasti.

Vlada je sicer septembra lani vzpostavila posebno »delovno skupino za koordinacijo pripravljalnih aktivnosti na projektu JEK 2«, ki jo vodi premierov državni sekretar Danijel Levičar in v kateri so predstavniki osmih ministrstev (med njimi en minister, Luka Mesec) in uprave za jedrsko varnost ter »aktivni udeleženci«. To so vodilni uslužbenci Gen energije, ki jo od novembra 2022 vodi Dejan Paravan, bivši Golobov sodelavec v GEN-I, vodilni v Elesu in Nuklearni elektrarni Krško. A ta vladna delovna skupina z javnostjo ne komunicira, v zapisnikih sej pa so opisi, kot je: »Člani in aktivni udeleženci so se seznanili s statusom projekta JEK 2.« Formalistični zapisniki razkrivajo tudi anomalije, recimo, da so novembra »iz družbe Gen energija povedali, da so podpisali pogodbo z izvajalcem, ki bo pričel s pripravo posebnega zakona za JEK 2«. Kako je mogoče, da bo Gen energija sama pripravljala zakon o JEK 2? A namesto kritične razprave o nedopustnosti takega (očitno normaliziranega) ravnanja so decembra znotraj delovne skupine zgolj ustanovili ožjo skupino za pripravo zakona o JEK 2, v njej pa je ostal tudi predstavnik Gen energije. Zapisniki s sestankov skupine razkrivajo, da vsebinam, ki jih predlaga Levičar, nasprotuje le predstavnica ministrstva za okolje, podnebje in energijo Tina Seršen; edina je glasovala proti ustanovitvi posebne organizacije za jedrski energetski steber, češ da gre le za en steber od številnih znotraj načrtovanega razogljičenja Slovenije, predstavnik Elesa pa se je vzdržal.

Razširitev in večjo preglednost te delovne skupine so marca premieru Golobu in sekretarju Levičarju pisno predlagali Mladi za podnebno pravičnost skupaj s pravniki iz Pravnega centra za varstvo človekovih pravic in okolja (PIC). Predlagali so štiri dodatne člane, po enega iz civilne družbe, gospodarstva, lokalnih skupnosti in znanstvenoraziskovalne panoge, ter več komunikacijskih aktivnosti, zlasti vsaj redno vsakomesečno poročanje javnosti o projektu JEK 2. A zgodilo se ni nič. Poleg tega Gen energija že ima številne študije o JEK 2, a jih javnosti ne razkriva. V edini študiji, ki jo je poslala Mladini (gre za makroekonomsko analizo projekta), pa je zakrila vse ključne podatke, kot so projekcije stroškovnih in drobnoprodajnih cen elektrike iz obnovljivih virov in JEK 2. Postopek zdaj vodi informacijska pooblaščenka. Javnost pa mora biti jasno obveščena ne le o ceni, ampak tudi o potresni varnosti lokacije; zdaj se vsi odločevalci delajo, kot da je vprašanje le (še) cena naložbe.