Intervju: Elke Kahr

V odličnem intervjuju z županjo Gradca, Elke Kahr, me je presenetil tale stavek o zgodovini stranke: „Ena naših največjih, zgodovinskih napak je bila, da smo bili predolgo tiho ob dejanjih komunističnih strank v Vzhodni Evropi in Rusiji, predvsem ob Stalinovih čistkah in vdorih ruskih tankov na Češkoslovaško ali Madžarsko.“ Ta stavek govori o več stvareh, a pri vdoru sovjetskih tankov na Češkoslovaško je stvar malo bolj zapletena. 1968 je imela KP Avstrije dva karizmatična voditelja: Ernst Fischer in Franz Marek sta ji postavila zgleden evrokomunističen program in KP Avstrije je zelo ostro obsodila poseg sovjetskih tankov ob asistenci štirih držav Varšavskega pakta. Toda naslednje leto so imeli kongres. In to vodstvo je bilo odstavljeno.

Na tem kongresu je ZKJ predstavljal Stane Dolanc, ki je bil tedaj tudi sekretar Univerzitetnega komiteja ZKS; ko smo ga vprašali, kako se je to moglo zgoditi, nam je pojasnil, da so Fischer, Marek in sodelavci zanemarili skrb za sestavo delegatov in so te nabrali nasprotniki; med delegati, ki so odstavljali vodstvo, pa so bili močno zastopani „histerične stare device in bivši mladi esesovci, ki jim je bilo odpuščeno“. Ker je bil Dolanc znan po zelo direktnem govoru, tem besedam ni kaj dodati.

A po takem kongresu je KP Avstrije za dolgo zatonila, in kot beremo v intervjuju, se je preporodila od spodaj.

Preporod od spodaj pa je očitno edina pot za ponovno rojstvo levice, v Avstriji je uspel v razsuti KP.

Pri nas se je ZKS posvetila predvsem reševanju svojih kadrov, nato pa je stopila na Blairovo „tretjo pot“ v močvirje neoliberalizma.

Od spodaj pa se je nato rodila povsem nova stranka Levica, od spodaj navzgor se širi tudi Inštitut osmi marec. A za nastajanje od spodaj ima vsaka država drugačne razmere. Bistvena pa je etičnost zbiranja in delovanja. In to ne samo na jeziku.