Vse, kot je prav

Kmetija odprtih vrat Pr’ Končovc
Javornik 10
Tel.: 04 231 03 36
H Končovc se lahko odpravite ob petkih od 12. do 22., ob sobotah od 12. do 20. in ob nedeljah od 12. do 17. ure. Ob ponedeljkih je zaprto, od torka do četrtka pa lahko poskusite s predhodno najavo.

Ambient:
ljubka, prijetna, z okusom in brez načičkavanja opremljena kmetska jedilnica, s prti, posodjem in toplo krušno pečjo vred; prihaja sezona senčnatih kozolčkov z razgledom

Napitki:
čisto spodobna selekcija vin z ekološkim certifikatom, tudi malo pirovskega krafta, domačih sokov in žganic (digestivni košutnik ftw)

Vegetacija:
skutni njoki, ajdove palačinke, solate in vseh sort štruklji

Dostopnost:
kar korajžno navkreber po ovinkih gor nad Kranj; na koncu je nekaj parkirnih mest, pa tudi rampa za gibalno ovirane

Fino:
z občutkom posodobljena kuharija
skutni njoki
žolca

Ne tako fino:
vinski pribitki (sploh glede na preostale cene)

Za kolekcijo štirih hladnih predjedi smo plačali 6,5 evra/grlo, skutni njoki in ajdova palačinka so bili 8, polnjena rebra 14, polnjeni piščanec 16, jelen s hruško v vinu 19, sladice pa 5 evrov.

»Ko boste zapeljali iz hoste, ugasnite navigacijo in začnite hiše na levi gledat!« nam je gorenjski doušnik tik pred odhodom proti Kranju dal še zadnje usmerjevalne napotke. Prehod vremenske fronte za časa našega termina je nato na cesti proti Javorniku povzročil nastanek meglic, nad katerimi smo bili tako navdušeni, da smo gladko šibnili mimo lepo obnovljene domačije s sicer čisto dovolj velikim napisom Pr’ Končovc. Po obračalnem manevru smo čez nekaj minut že naslanjali hrbte na prijetno toplo krušno peč v glavni gostinski izbi taiste hiše, v eno roko kmalu dobili kozarec Slapšakovih mehurčkov, z drugo pa prijeli kos domačega kruha s koleščkom fletne, lepo omaščene suhe klobase.

Jedilni list Pr’Končovc je kratek in ob branju – čeprav je dovolj pester in zanimiv – ne obeta kakšnih silnih pretresov. Da se na hribu nad Kranjem ne hecajo, se nam je začelo svitati, ko so na mizo prinesli zbirko hladnih predjedi: mazavo pašteto so opremili z malo brusnične marmelade in ajdovimi kokicami, tanke rezine govejega karpača so potresli z ostružki staranega ovčjega sira, fete sušenega svinjskega kareja so pustili nedotaknjene, ob res frajersko, mesnato, okusno, kompaktno žolco pa so deli razpolovljeno, perfektno mehko kuhano prepeličje jajce.

Da ne bi šlo kar tako mimo: poskusi kdaj v mehko skuhati, olupiti in nato razpoloviti prepeličje jajce – reč zahteva natančnost, mirnost ter potrpežljivost in verjamem, da tudi Pr’ Končovc kdaj kdo zakolne, češ a se nam je res treba jebuckat s tem prepeličjim drobižem?! Seveda se jim je! To jajce namreč povzema njihov pristop k preprosti kmečki košti: z občutkom za mero in duh časa so jo naredili lahkotnejšo, zanimivejšo in elegantnejšo, pri tem pa ohranili pristnost in avtentičnost.

Dokazov imajo, kolikor češ: puhaste skutne njoke v tem času leta strežejo s koprivovo omako, ajdovo palačinko napolnijo s proseno kašo in jurčki, jo zvijejo, narežejo, hrustljavo zapečejo in dajo na krožnik skupaj s sladkasto porovo omako, od sočnosti rahlo solzna in mehka polnjena svinjska rebra so rokodelska mojstrovina (priloženi krompir bi sicer lahko bil malo močneje prepražen), izjemen pire gomoljne zelene, priložen polnjenemu pečenemu piščancu bi lahko kot kombinacijo žameta in svile prodajali v metraži, finta, da iz v rdečem vinu kuhane hruške ne delajo sladkarije, temveč je ta – skupaj z reducirano omako – del opreme odlično pripravljenega kosa jelena, pa je sploh frajerska in vredna posnemanja.

V ciljni ravnini so nas Končovci pokončevali z izjemnimi izvedbami vaj v štrukljanju (skutni, hruškovi, ajdovi z orehi in medom) in z enim bolj epskih domačih vaniljevih sladoledov, kar smo jih kdaj nabasali. Ob močnem, grenkem košutniku in šalici turškega kofeta lahko samo predlagamo spremembo imena domačije: Pr’ Začetkovc ali pa Pr’ Trajovc naj bo. To pa zato, da se to, kar je zdaj, čim kasneje konča.