Krivi za vse

Od volitev sta minili dve leti, od začetka delovanja vlade 21 mesecev. Vmes se je zgodilo marsikaj, poplave, zaostale reforme, spori v poslanskih skupinah, referendumi, razočaranje, nepremičninske afere, prišla sta streznjenje javnosti in spoznanje, da politika ni vsemogočna. Ostala pa so pričakovanja, ostale so obljube. Največ pričakovanj je v vladi zbujala stranka Levica, prvič je vstopila v vlado, prvič je Slovenija dobila vladno stranko, ki je ponosna na leve politične ideje. Pa je Levica storila prav? Ali lahko ta stranka v vladi Roberta Goloba sploh izpolni obljube, ki jih je dala volivcem?

Za začetek za hip skočimo nazaj do 1. maja, v čas kresov, sindikalnih govorov, nagljev in rdečih zastav, protestov v Nemčiji, Carigradu, Parizu in Atenah. Skočimo tudi v Ljubljano, kjer je 1. maj poleg tradicionalnega piknika na Rožniku prinesel prvomajski govor župana Zorana Jankovića na vrhu ljubljanskega Rožnika, v katerem je – času in zbranemu občestvu primerno – napovedal konec kapitalizma. Takole je dejal: »Jaz trdim, da bo takšen kapitalizem prej ali slej odšel, ne vem, na kakšen način, ne vem, ali bo z uporom ali bo enostavno z razumevanjem, da smo vsi ljudje in da vsi pač želimo normalno živeti.«

Poleg omenjenih folklorno-sindikalističnih obredov, o katerih si ne mislimo nič slabega, se je v prestolnici tistega majskega dne zgodilo še nekaj. V središču Ljubljane se je po več kot ducatu let zbrala množica protestnikov, ki so ob prazniku dela opozarjali, da kapitalizem in izkoriščanje ne poznata meja in da sta doma tudi v Sloveniji in v njeni vladi. »Zaslužimo si dostojno delo, ne pa praznega životarjenja,« je na Kongresnem trgu pred mikrofoni dejala Mojca Žerak, predstavnica sindikata Mladi plus. »Atipične oblike dela že več let izpodrivajo redne zaposlitve, pojavljajo se nove oblike dela, vedno bolj prekarne. Varne, trajne, dostojne zaposlitve postajajo za vedno več delavcev utopija, ne pa realnost.« Nato je s prstom pokazala na vlado Roberta Goloba: »Aktualna vlada je pred volitvami obljubljala rešitve, tudi v koalicijsko pogodbo so zapisali, da se bodo sistemsko lotili prekarnosti, zdaj smo na polovici mandata, rešitev pa še vedno ni.«

Mojca Žerak ni bila edina, ki je bila kritična do vlade. Aljaž Pevec iz civilnodružbene koalicije Stanovanjski blok se je med govorom upravičeno vprašal, kdo si lahko danes privošči stanovanje, to osnovno človekovo pravico, zapisano v slovenski ustavi. Premožni stanovanja razumejo kot orodje, s katerim oplajajo kapital, kot orodje, s katerim bogatijo na račun tistih, ki nimajo stanovanj. »Naše vlade druga za drugo vztrajno ignorirajo in s tem podpirajo obstoječe stanje, ki omogoča in spodbuja uporabo stanovanj kot špekulativnih naložb. Vztrajajo s stanovanjsko politiko, prepuščeno prostemu trgu, ki poganja strmo rast družbene neenakosti. Zato zahtevamo, da se nemudoma prepove oddaja stanovanj za kratkoročno oddajo turistom, da se vzpostavita nadzor in regulacija najemnega trga, da se zameji višina najemnin in se vzpostavi resen progresiven nepremičninski davek.«

Zahteve Mojce Žerak in Aljaža Pevca so smiselne in politično uresničljive.

Nič radikalnega ni bilo v Levici, radikalen je slovenski politični prostor, kjer so zahteve po sindikalnem organiziranju ali dostojni plači razumljene kot relikt komunizma.

Na začetku na hitro odgovorimo na očitke o zanemarjanju izkoriščanja na trgu dela. »Protesta za prvi maj ne razumem kot kritike, nasprotno, razumem ga kot legitimni pritisk na vlado, da uresniči zaveze, zapisane v koalicijski pogodbi,« pravi državni sekretar na ministrstvu za delo Dan Juvan. »Na ministrstvu imamo študijo o prekarnem delu, ki je nastala pod vlado Marjana Šarca. Ta študija je okvir za nastajajočo strategijo o prekarnem delu, ki je v normativnem načrtu vlade za letos. Izhodišča za pripravo strategije so v medresorskem usklajevanju, potem pridejo na vrsto socialni partnerji, na koncu naj bi jo sprejel parlament. Trenutno nimamo pravne definicije, kaj je prekarnost, a ta obstaja, v Sloveniji na takšen način dela več deset tisoč ljudi, med njimi je veliko kuharjev, natakarjev, dostavljavcev ali tistih, ki delajo v trafikah. Vsi ti ljudje pa bi morali biti zaposleni.« Juvan v času usklajevanja strategije pričakuje pritiske, a ne velikih gospodarskih subjektov, tam so delavci praviloma zaposleni. »Utegne se zgoditi, da bodo strategiji nasprotovali tisti delodajalci, pri katerih so pogosta prikrita delovna razmerja, denimo v turizmu in gostinstvu.«

To, kar govori Dan Juvan, je morda res, a vlada in z njo Levica sta imeli na voljo že dve leti, da sprejmeta omenjeno strategijo.

Levi in liberalni

Slovensko vlado vodi Robert Golob. Težko bi ji očitali, da nima posluha za socialno državo in leve politike, hkrati pa ne moremo zapisati, da Golob vodi levo vlado. Edina res leva koalicijska stranka je Levica. Ima izrazito levičarski politični program – govori o gospodarstvu po meri človeka in ne kapitala, o solidarnosti, o pravičnih davkih, o demokraciji. Kar je logično, stranka Levica je zrasla iz politične tradicije delavskih bojev in socialističnih gesel. Kljub temu se danes, dve leti po volitvah, ustvarja vtis, da je Levica, stranka, ki se je v parlament prebila z marksističnimi slogani, pozabila na svoje poslanstvo. In da postaja, prosto po samovoljnem Mihi Kordišu, stranka elitizma in malomeščanstva, ki vzdržuje neoliberalni status quo.

A vedeti je treba, da je bila Levica, katere člani so se pred ducatom let kalili na predavanjih Delavsko-punkerske univerze na Metelkovi v Ljubljani in se zbirali na Inštitutu za demokratični socializem, vseskozi le navidezno protisistemska stranka. Slovenski mediji in politiki so njenim članom nadeli oznako, da gre za radikalne levičarje, o njenem političnem programu pa je nekoč odločalo celo ustavno sodišče. A kot smo zapisali, je šlo za privid. Nič radikalnega ni bilo v Levici, radikalen je slovenski politični prostor, kjer so zahteve po sindikalnem organiziranju ali dostojni plači razumljene kot ostanek komunizma. To, kar Levica zadnjih deset let zagovarja v Sloveniji, je nekaj, kar so zagovarjale klasične evropske socialdemokratske stranke. Teh danes sicer ni več.

Levica je v svoji zgodovini doživela tri velike politične shizme, prvo, ko je postala politična stranka, drugo, ko je vstopila v parlament, in tretjo, ko je vstopila v vlado. »Levica je morala preživeti veliko transformacijo. Kot ste lahko videli, smo morali, če želimo uresničiti tisto, kar smo obljubili volivcem, žal, glavno bitko izbojevati doma. To, priznam, je bilo zame eno od najbolj napornih obdobij v življenju,« o dogajanju v Levici in lanskem prelomu z levim krilom razmišlja Luka Mesec.

Luka Mesec pravi, da obstajajo rdeče črte, ki jih levica ne bo prestopila. »Obstajajo stvari, prek katerih v Levici ne bomo šli. Ta točka so zame stanovanja. Stanovanjska kriza je najhujša socialna kriza v Sloveniji.«

»Osnovne ideje Levice se niso spremenile, ideja naše stranke je ekosocialistična. A zavedamo se, v kakšnem sistemu živimo, zato si ga želimo spremeniti, da bi živeli v družbi, kjer sta na prvem mestu človek in narava, ne pa dobiček. Levici se pogosto očita, da drsi proti sredini, da postaja socialdemokratska stranka, in občasno res zavzame takšno strukturno mesto, a zgolj zato, ker je to bolj ali manj izpraznjeno. Tako je Levica tudi nastala, da smo s svojimi idejami in predlogi tranzicijsko politiko, ki je bila večinoma neoliberalna, potiskali v bolj socialno smer, v levo,« pravi koordinatorica stranke in ministrica za kulturo Asta Vrečko. »Že deset let, odkar obstajamo, govorimo, da v naših idejah ni ničesar radikalnega, borimo se za minimalno plačo, enakopravnost, za javno šolstvo in zdravstvo, stanovanja, trajnostni razvoj in ohranjanje narave. To so povsem osnovne pravice in temelji socialne države. V Sloveniji se zdi, da smo na to kar pozabili, čeprav uspeh naše države temelji prav na tem. V Levici pa seveda nasprotujemo kapitalizmu kot produkcijskemu sistemu, saj je njegovo bistvo izkoriščanje ljudi in narave za maksimizacijo profita elite. Želimo si nasprotno, blaginjo za vse, tudi prihodnje generacije.«

Spopad za dostojne pokojnine

Levica je v vladi prevzela tri ministrstva, precejšen zalogaj za stranko, ki nima niti velikega kadrovskega bazena niti velike politične moči. Luka Mesec je tako prevzel ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, poleg drugega pa si je zastavil izvedbo pokojninske reforme. Pravzaprav si je ni zastavil, reforma pokojninskega sistema je povezana s sredstvi evropskega Načrta za okrevanje in odpornost, kar je »zakrivila« vlada Janeza Janše. In ravno pri pokojninski reformi je dobro vidno, kje so težave sedanje vlade. Na kratko – stvari tečejo izredno počasi.

»Lani je vlada izvajala progresivno levosredinsko politiko. Prenovila je zakon o delovnih razmerjih, stanovanjsko politiko končno postavila v središče pozornosti, odpravila dopolnilno zdravstveno zavarovanje, uvedla prispevek za dolgotrajno oskrbo. Vlada prav tako ni popustila zdravnikom, se je pa kot rezultat vsega tega v drugi polovici leta začel spopad z interesnimi skupinami, kar je vplivalo na njeno delo in ga včasih tudi ohromilo,« pravi Luka Mesec.

Tipičen primer je potek pokojninske reforme. Izhodišča zanjo so bila pripravljena že junija lani, potem so prišle počitnice, poplave, prišla je nesmiselna zamisel predsednika vlade o rekonstrukciji vlade in skrčenju števila ministrstev. Tako se vse do letošnjega leta z izhodišči za reformo ni zgodilo nič, šele letos se je Luki Mescu in njegovemu državnemu sekretarju Igorju Feketiji uspelo pogajati z ministrstvom za finance o tem, kakšni naj bi bili obrisi te reforme. Več kot pol leta je vse skupaj teklo v prazno, ko pa so se začeli pogovarjati, so se pokazale razlike.

»Kar zahtevamo v Levici, je velika politična sprememba, zato je čutiti nekaj nelagodja, pa četudi je 100 milijonov evrov na leto za državo majhen znesek. Dunaj na leto za javna stanovanja nameni 500 milijonov evrov.«

»Evropska komisija je imela projekcijo, da bo naš pokojninski sistem eksplodiral, da bomo do leta 2050 zanj namesto sedanjih dobrih desetih odstotkov BDP namenili 16 odstotkov. Zato smo za uvod v pokojninsko reformo najprej z njimi začeli mesece trajajoča pogajanja in polemiko o njihovem modelu. Z domačimi strokovnjaki za pokojninski sistem, ki jih je koordiniral državni sekretar Igor Feketija, smo pokazali, da je njihov model utemeljen na napačnih izhodiščih. Ena od teoretskih predpostavk je bila, da Slovenci vstopimo na trg dela s polnoletnostjo in oddelamo 40 let do 58 leta, nato pa čakamo na upokojitev. Ko smo te stvari popravili, se je pokazala precej manj distopična projekcija – brez pokojninske reforme bi stroški za pokojnine zrasli na 13,8 odstotka do leta 2050 in ne na 16 odstotkov,« pravi Luka Mesec. To skratka pomeni, da pokojninska reforma ne bo tako drastična, kot se je napovedovalo. »Pokojninska reforma ima dva cilja: sprogramirati sistem tako, da ne bo nihče z izpolnjenimi pogoji za upokojitev pristal pod pragom tveganja revščine, tega današnji sistem ne izpolnjuje, hkrati pa zagotoviti, da stroški za pokojnine na srednji rok ne zrastejo čez 11 odstotkov BDP.« Ta delež je daleč od grozeče nevzdržnosti. Francija je za pokojnine dajala 14 odstotkov svojega BDP, temu pa so sledili Macronova reforma, množični protesti ter nasilje na ulicah.

Levica si je torej zamislila gradualistično pot. V izhodišču je predlagala, da se delovna doba ne podaljšuje, postopoma pa se zvišuje upokojitvena starost – po predlogu Levice naj bi se za tiste, ki imajo 40 let delovne dobe, s 60 let zvišala na 62, za tiste, ki je nimajo, pa s 65 na 67. Postopoma naj bi se podaljševalo tudi referenčno obdobje za izračun pokojnine, hkrati naj bi se povečal odmerni odstotek, torej bodo pokojnine samodejno višje, spremenil pa bi se še način indeksacije pokojnin, da bi bile odvisne od rasti plač in od inflacije.

Ministrstvo za finance naj bi imelo drugačen pogled. Spodbudili so ga »ekonomski jastrebi« iz vladnega sveta za makroekonomska vprašanja, ki so zagovarjali podaljšanje delovne dobe, nižji odmerni odstotek in do proračuna prijaznejšo indeksacijo. V obtoku je bila celo zamisel, da bi ministrstvo za finance vsako leto samo določilo, koliko se bodo glede na rast življenjskih stroškov zvišale pokojnine. To z drugimi besedami pomeni, da bi bilo zvišanje vedno znova odvisno od stanja v proračunu, ne pa od zakonsko določenih meril. Levica je vseskozi poudarjala »blaginjo upokojencev«, ministrstvo za finance pa »vzdržnost proračuna«. Vmes so se pojavile tudi radikalne zamisli o postopnem zviševanju upokojitvene starosti na 67 ali celo 69 let, a naj ne bi bile več aktualne. Kakšen bo končni izplen, ni jasno, saj so izhodišča še tajna, romala bodo v ekonomsko-socialni svet, potem jih bo sprejela vlada, reforma naj bi bila poslana v parlament do konca leta.

Pri preigravanju teh možnosti gre bolj za politično vprašanje kot za finančno. Vlada si prihodnje leto ne more privoščiti tega, kar se je dogajalo na francoskih ulicah, hkrati ministra Klemna Boštjančiča iz Bruslja vseskozi opozarjajo, da je čas sveta brez fiskalnih meril minil. Eden izmed tistih, ki zagovarjajo drastične reze v pokojninski sistem, je nekdanji premier Anton Rop, s katerim se je minister za finance že sestal. Rop je v intervjuju za Večer rekel, da bi kakršnokoli povečanje odmerne stopnje, pri čemer vztraja Levica, povzročilo, da pokojninski sistem ne bi bil več vzdržen. Konec devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko je bil Anton Rop minister za delo in je izpeljal svojo pokojninsko reformo, so na ulicah sicer protestirale res velike množice.

Glavni konflikt, ki ga v političnem prostoru sproža Levica, ni spopad med njo in silami skrajne desnice. Glavni konflikt povzroča odnos Levice do kapitala. Levica zagovarja socialno državo in javne storitve, kar pomeni višje davke in obdavčitev najbogatejših.

Vprašanje pokojnin pa ni edino, pri katerem se kaže nesoglasje med ministrstvom za finance in Levico. Nejasno je, kaj se bo zgodilo z nadomestili za brezposelnost, kako visoki bosta spodnja in zgornja meja in kako bosta – to si želi Levica – vezani na določen odstotek minimalne plače. Ta novela je v usklajevanju že več mesecev. Prav tako ni jasno, ali bodo pripravljene spremembe varstvenega dodatka in kdaj bo sprejeta sprememba zakona o javnem interesu za kulturo, ki bi omogočila kolektivno pogodbo za samozaposlene v kulturi in bi veljala za javne zavode in agencije. Zato je potrebna manjša zakonska sprememba, ki pa je trenutno še vedno v koalicijskem usklajevanju. Kdo ve, zakaj traja tako dolgo, morda se čaka na reformo plač v javnem sektorju, morda pa se tako le merijo moči v politiki.

»Ministrstvo za finance je varuh javnih financ in s tega vidika je njegova apriorna skepsa do čezmernih sistemskih izdatkov razumljiva. Po drugi strani smo se v koalicijski pogodbi zavezali reformnim projektom, ki bodo premaknili stvari, ki stojijo zadnjih 20, 30 let. Takšni ukrepi pa prinesejo sistemske finančne posledice. Zato politike ne smemo voditi samo s stališča fiskalnih posledic, treba je gledati celotno sliko,« o politiki ministrstva za finance razmišlja Asta Vrečko. »V

Levici smo močno nasprotovali varčevanju na plečih ljudi med prejšnjo gospodarsko krizo, imeli smo prav, saj posledice takratnih napačnih odločitev saniramo še danes. Govorim o plačni reformi, zaposlovanju, privatizaciji podjetij … Prav tako ne moremo uvesti delujočega sistema dolgotrajne oskrbe, graditi stanovanj brez finančnih vložkov, zato je nujna davčna reforma, ki bo celostno pregledala in prevetrila davčno politiko, na odhodkovni in na prihodkovni strani, z nepremičninskim davkom vred. Le tako se lahko ustvari okolje za dostojno življenje ljudi, socialno državo in delujoče zdravstvo.«

Stanovanja

Drugi res velik projekt koalicije in Levice je gradnja novih javnih stanovanj. Tudi zato (in zaradi dolgotrajne oskrbe) je nastalo ministrstvo za solidarno prihodnost, ki ga vodi Simon Maljevac. Po dveh letih vladnega mandata je minister še vedno optimističen. »Cilj je jasen, do konca mandata želimo, da je v gradnji 5000 stanovanj, za zdaj nam kaže dobro.«

Lani je vlada s 25,5-milijonsko dokapitalizacijo okrepila Stanovanjski sklad Republike Slovenije. Gradnja projektov se je zaradi te finančne pomoči pocenila, to pa naj bi prineslo nižje najemnine. Gre za stanovanja na Dolgem mostu v Ljubljani, v naselju Podbreznik v Novem mestu pa na Jesenicah, v Kranju, Lukovici, Lendavi, Podutiku, Mariboru. Hkrati je država v okviru Načrta za okrevanje in odpornost lani s 16 milijoni evrov podprla gradnjo 324 stanovanj, letos naj bi se zaključilo še 19 projektov v vrednosti 41 milijonov evrov, s čimer bo zgrajenih 698 stanovanj.

Zgodba o dokapitalizaciji sklada naj bi se letos ponovila. »Vedno, ko pride do točke financ, so pogovori težki. Verjamem, da bo druga dokapitalizacija za republiški stanovanjski sklad zelo kmalu, ta denar bo namenjen projektom na lokalni ravni in tukaj je bilo res nekaj usklajevanja z ministrstvom za finance,« pravi minister Simon Maljevac. Po naših podatkih se je zapletlo pri vprašanju, s kolikšno obrestno mero bo republiški stanovanjski sklad posojal denar lokalnim skladom in ali bo država to obrestno mero, kar bi bilo smiselno, subvencionirala. »Res smo imeli nekaj razprav na to temo, naš cilj je dunajski model financiranja, torej sistem posojil, ki je ugodnejši od tržnega. Tam je bila obrestna mera posojil za gradnjo približno en odstotek za ročnost 40 let. To smer zagovarjamo v Levici.« Tako nizko obrestno mero si je mesto Dunaj lahko privoščilo v časih, ko je bil euribor nižji, kot je sedaj.

Seveda pa je 25-milijonski vložek v desetletja zanemarjano stanovanjsko politiko dokaj nizek. Koalicija se je tako že lani dogovorila, da bo našla sistemski vir za gradnjo javnih stanovanj, znašal naj bi 100 milijonov evrov na leto. »Želimo ustvariti sistem, ki bo na leto zmogel proizvesti 3000 stanovanj. In natančno na tej točki potekajo največje razprave v koaliciji, pogovarjamo se, kako pripraviti sistemski zakon, ta pa naj bi predvideval stalen vir financiranja za gradnjo dostopnih najemnih stanovanj. Upam, da bodo okviri nastajajočega zakona usklajeni maja, zakon pa potrjen letos,« pravi Maljevac.

Razprav in zamisli, kakšen naj bi bil ta stomilijonski sistemski vir, je veliko. Lahko je ta vir z zakonom določena proračunska postavka, lahko so vir financiranja gradnje javnih stanovanj sredstva iz novega davka na nepremičnine, lahko država uvede drugačne transakcijske dajatve za tiste, ki so že lastniki stanovanj, lahko se uvedejo takse na prazna stanovanja … Po neuradnih podatkih naj bi Levica predlagala tudi pomoč podjetij. Po tej zamisli, o njej je prvi poročal Forbes, naj bi podjetja, katerih letni prihodki presegajo milijon evrov, za javna najemna stanovanja na leto namenila po deset tisoč evrov. A gre za eno od zamisli, ki so še del pogajalskega procesa, in ni nujno, da bo na koncu obveljala. Gospodarstveniki bi bili gotovo odločno proti.

Dogovora o sistemskem viru financiranja stanovanjske gradnje torej še ni. »Sistemski zakon bi nabor upravičencev do javnih sredstev razširil, vsi, ki bi gradili stanovanja za neprofitne najemnine, bi bili pod določenimi pogoji upravičeni do pomoči države. Naš namen je tudi ustaviti trend, da se stanovanja na trgu kupujejo kot investicija. To lahko ustavimo z gradnjo javnih neprofitnih stanovanj in dodatnimi ukrepi, denimo z ureditvijo oddajanja nepremičnin za kratkoročni najem in z urejanjem najemniških razmerij. Vem pa, da ves ta proces ne bo lahek, dotikamo se finančnih interesov marsikaterega lobija,« še pravi minister Maljevac. »Od teh zahtev ne bomo odstopali. Resne stanovanjske politike v Sloveniji še ni bilo, do sedaj je imel stanovanjski sklad le minimalne dokapitalizacije ali pa so bile te v obliki zemljišč. Kar zahtevamo v Levici, je velika politična sprememba, zato je čutiti nekaj nelagodja, pa četudi je 100 milijonov evrov na leto za državo majhen znesek. Dunaj na leto za javna stanovanja nameni 500 milijonov evrov.« Ministrstvo za gospodarstvo je sicer pripravilo predlog zakona o gostinstvu, ki med drugim ureja oddajanje stanovanj v kratkoročni najem, torej tudi prek spletnih platform. Zakon bo predstavljen v prihodnjih dneh, kot smo izvedeli, pa naj bi država določila, da se stanovanje ali le njegov del lahko v kratkoročni najem oddaja do 30 dni, razen če občine s splošnim aktom mejo določijo višje.

Boljša stanovanjska politika je eden izmed glavnih ciljev koalicijske pogodbe. Je tudi eden od glavnih ciljev Levice, ki je v svojem volilnem programu zapisala, da bo zagotovila, da bo »streha nad glavo razumljena kot temeljna človekova pravica, ne pa kot špekulativna naložba«.

Zato ni čudno, da bo Levica po besedah Luke Mesca vztrajala, nov sistemski vir za gradnjo stanovanj naj bi bila rdeča črta, ki je ne bo prestopila. »Obstajajo stvari, prek katerih v Levici ne bomo šli. Ta točka so zame stanovanja. Stanovanjska kriza je najhujša socialna kriza v Sloveniji. Pospešitev gradnje stanovanj bo zame ključni pokazatelj uspešnosti sedanje koalicije.

Če bo ta vlada neuspešna, če Levici ne bo uspelo izboljšati stanovanjske politike in uvesti pravične pokojninske reforme, se bo njena politična pot počasi zaključila.

Sto milijonov evrov na leto do konca mandata – glede na obseg problema, ki hromi celotne generacije – na noben način ne sme biti vprašanje,« je oster Luka Mesec.

Kapital in Levica

Maljevac ima prav, ko govori o novih politikah, ki jih želi uvesti Levica. Politika pač ni le umetnost ohranjanja statusa quo, lahko je veliko več. Glavni konflikt, antagonizem, ki ga v političnem prostoru sproža Levica, ni spopad med njo in silami skrajne desnice, torej stranko SDS. Glavni konflikt povzroča odnos Levice do kapitala. Levica zagovarja socialno državo in javne storitve, kar pomeni višje davke in obdavčitev najbogatejših. Marjan Trobiš, ki vodi Združenje delodajalcev Slovenije, je v pogovoru za Delo razložil, da je »težje sodelovati z ideološkimi strankami, kot je na primer Levica, ki ni ravno naklonjena svobodnemu gospodarstvu. Tudi mi dobro sodelujemo z gospodarskim ministrstvom in Matjažem Hanom, ki je po moji oceni eden najboljših ministrov, nima pa sam očitno dovolj podpore v vladi.« Podobnega mnenja je še veliko gospodarstvenikov.

»Nekateri predstavniki kapitala namenoma spreobračajo ideje Levice in naše besede. Nismo proti zasebni lastnini, nujno se nam zdi, da moramo imeti močna državna podjetja, zlasti v osnovni družbeni infrastrukturi – prehrani, logistiki, železnicah, telekomunikacijah, pošti … Vse preveč takšnih podjetij smo v Sloveniji prodali in to se seveda pozna. Ob tem podpiramo oblike z delavskim lastništvom in zagovarjamo idejo, da morajo biti v vseh podjetjih ne glede na lastništvo urejene primerne delovne razmere, dostojne plače, omogočeno sindikalno organiziranje in na prvem mestu dobrobit delavca in ne izkoriščanje za profit. To ima za gospodarstvo in za celotno družbo pozitivne učinke in ustvarja družbo blaginje,« o kritiki in zavračanju levih idej razmišlja Asta Vrečko. Zanjo ljudje niso le produkt, ki ga lahko nekdo vzame z ulice, da ga izkorišča in potem zavrže. »Sicer pa smo na takšne napade navajeni, napadali so nas, ko smo bili v opoziciji, zdaj, ko smo v vladi, kjer se dokazujemo tudi z dejanji, ne le z besedami, pa so posamezniki, katerih cilj so zgolj ozki partikularni interesi in profit, še dejavnejši. Medijsko in drugače. Priznam, da je včasih to mržnjo kar težko prenašati.« Asta Vrečko ima prav, velika večina slovenskih medijev, predvsem POP TV in Delo, pa tudi RTV Slovenija, ima do Levice nekonsistenten odnos. Očitajo ji radikalnost in revolucionarne nagibe, hkrati pa so ob slovesu Mihe Kordiša z velikim veseljem ponavljali njegove trditve, da je Levica postala klasična meščanska stranka. Smešno. Zapišimo še drugače, veliko medijev raje posluša kapital kot stranko, ki ga želi omejiti.

Konflikt med levimi politikami in kapitalom se utegne, kot se je zgodilo lani, ko so nekateri gospodarstveniki kar sami začeli oblikovati novo, do njih prijaznejšo vlado, ponoviti letos. Koalicijska pogodba namreč napoveduje, da bo vlada uvedla »sistem progresivne obdavčitve premoženja«. Vlada naj bi davčno reformo, ni še jasno, kakšna bo, po besedah Roberta Goloba predstavila maja. A ni težko predvideti, kaj si bosta o njej mislila Klub slovenskih podjetnikov in Gospodarska zbornica Slovenije.

»Delodajalci želijo, da se razbremenijo plače, koalicija temu nujno ne nasprotuje, problem pa je, da moramo zaradi fiskalnega okvira najti druge prihodke. Prepričan sem, da je največji potencial za to davek na premoženje. To je v bistvu prvi pogoj davčne reforme. Je pa to izjemno zahtevna naloga. Spomnite se, kakšno paniko je desnica zagnala ob predlogu Levice, naj se obdavčijo prazna (!) stanovanja. Bomo pa morali to presekati, saj smo tu res na repu Evrope. In ne, nikakor ni pravično, da delo nosi večino davčnih bremen,« o vsem tem razmišlja Luka Mesec. Kakšna je torej vlada Roberta Goloba in ali je Levica še leva stranka? »Počakati moramo še eno leto, da vlada zaključi projekte, in takrat bomo lahko ocenili, ali je bila to najboljša levosredinska vlada, ki smo jo imeli do sedaj, ali pa še ena, ki ji je spodletelo. Vse nastavke, da ključne obljube izpeljemo do konca, imamo. Je pa za to časa še dobro leto. Zato bomo v Levici naredili vse, da bistvene stvari poskusimo uskladiti še letos.«

V politiki je stvar zelo enostavna. Levica je nastala, ker Pahorjevi socialdemokrati niso podpirali levih politik. Volivci so poiskali boljšo možnost. Zdaj je Levica vladna stranka, res je, da ima malo politične moči, res je, da so ji nekateri izredno nenaklonjeni, a v politiki si pač zato, da izpelješ obljubljeno. Če bo ta vlada neuspešna, če Levici ne bo uspelo izboljšati stanovanjske politike in uvesti pravične pokojninske reforme, se bo njena politična pot počasi zaključila. Ali kot je dejala Mojca Žerak: »Ta stranka je pred volitvami dajala velike obljube, velike obljube je dajala tudi pred vstopom v vlado. Zdaj, po dveh letih, pa še vedno veliko slišimo, a bolj malo vidimo.« Do volitev sta še dve leti.

Vrnimo se na začetek, k 1. maju. Iluzorno je bilo pričakovati, da bo Levici brez težav uspelo nekaj, kar drugim političnim strankam ni. Da ji bo uspelo sooblikovati davčno reformo, da ji bo uspelo uvesti novo zavarovanje, da bo brez upora, kar tako in čez noč, izboljšala položaj delavcev, brezposelnih, socialno ogroženih. Ko smo ministra Maljevca vprašali, kdaj bo vendarle uveden progresivni davek, se je le nasmehnil in dejal: »V Levici ga podpiramo, a imamo pet poslancev, tri ministre, za davčno reformo pa je pristojno ministrstvo za finance.« Toda Levica je v vladi. Brez nje in njenega političnega vpliva leve politične ideje sploh ne bi imele predstavnika v izvršilni veji oblasti. Veliko vplivnim posameznikom pa to ni všeč. In kadar takšni ljudje napadajo Levico, se je vedno treba vprašati, kaj je pravi razlog za napade. Vedno znova je odgovor preprost: njihovi interesi in njihovi družbeni privilegiji.