Omejevanje nadlegovanja nosečnic

Prvi korak je varen in dostopen splav, naslednji bi lahko bila varna območja okrog ustanov, kjer se opravljajo splavi

Evropska državljanska pobuda My voice, my choice (Moj glas, moja izbira), ki jo je nedavno sprožil Inštitut 8. marec skupaj s številnimi drugimi organizacijami in se zavzema za varno in dostopno umetno prekinitev nosečnosti v Evropi, je doslej zbrala že krepko čez sto tisoč podpisov. Potrebuje jih milijon iz najmanj sedmih članic EU. V številnih državah v Evropi namreč dostop do splava še ni samoumeven. A tudi tam, kjer je splav legalen, so ženske, ki se odločijo za prekinitev nosečnosti, pogosto izpostavljene skupinam, ki pred porodnišnicami oziroma klinikami, kjer opravljajo splav, protestirajo proti pravici do splava. Pri tem pogosto pride do nadlegovanja, ustrahovanja in snemanja nosečnic, ki jim odločitev za prekinitev nosečnosti že tako pomeni veliko stisko, ter s tem stigmatiziranja in povzročanja občutka sramu in krivde.

Iz teh razlogov so v Angliji in Walesu že uzakonili tako imenovana varna območja in protestnikom prepovedali gibanje v radiju 150 metrov okoli klinik in porodnišnic, podobno razmišljajo tudi Škoti, razdalja naj bi bila še večja, 200 metrov. Kaj pa v praksi? Po poročanju britanskih medijev kljub temu, da je minilo že leto dni, odkar so v Angliji in Walesu z zakonom sprejeli varna območja, teh še vedno niso udejanjili, kar pomeni, da so nosečnice še vedno neposredno izpostavljene nadlegovanju protestnikov.

Veliko huje pa je v naši sosednji Italiji. Italijanski senat je nedavno potrdil amandma k zakonu, ki skupinam, ki splavu nasprotujejo, omogoča vstop v javne klinike in s tem poskuse odvračanja žensk od prekinitve nosečnosti. In to navzlic obljubam premierke Giorgie Meloni med predvolilno kampanjo, da kljub svojim prepričanjem – nasprotovanja splavu ni skrivala – ne bo spreminjala obstoječe zakonodaje na tem področju. Njena stranka Bratje Italije odločitev zagovarja, saj naj ne bi posegala v pravice žensk, pač pa ženskam le dala možnost za razmislek, preden se dokončno odločijo za prekinitev nosečnosti. Splav je v Italiji sicer zakonit od leta 1978, a je zaradi velikega števila zdravnikov, ki iz verskih ali moralnih razlogov postopek odklanjajo (po podatkih ministrstva za zdravje iz leta 2021 je teh približno 63 odstotkov), vse težje dostopen.

Pri nas se lahko spomnimo akcij zavoda Božji otroci pred Ginekološko kliniko UKC Ljubljana, ta je v okviru pobude 40 dni za življenje izvajal molitve in vznemirjal ženske, ki so se odločile oziroma bile prisiljene prekiniti nosečnost. Morda pa bi bilo povsod vredno razmisliti o varnih območjih oziroma mehanizmih, ki bi preprečili pritiske, nadlegovanje in ustrahovanje nosečnic neposredno pred ustanovami, kjer jih čaka prekinitev nosečnosti – odločitev, ki kljub različnim okoliščinam nikoli ni lahka. A pot do tja je še dolga.