Preblag poper

Bistro Poper
Glavni trg 8, Maribor
Tel.: 02 234 5606
Od ponedeljka do četrtka lahko poprate od 11. do 23., ob petkih do 24., ob sobotah pa od 12. do 24. ure.

Ambient:
veliko velikih sob je stajliš opremljenih s kosi iz različnih obdobij preteklosti, zato reč kljub dimenzijam deluje prijetno

Napitki:
ob šampanjcih – nad-firma jih pač kar nekaj uvaža in distribuira – prevladuje vinorodna dežela Štajerska, dober ducat vin dajejo na kozarec, cene so vabljive

Vegetacija:
ne vegani ne vegetarijanci tu ne bodo lačni

Dostopnost:
v osrčju mariborske peš cone si; za gibalno ovirane ni zaprek

Fino:
brusketa s sardelo in pomarančo
kanoli s pistacijo

Ne tako fino:
arančini
ravnanje z vinom

Tris brusket je stal 13, vitelo tonato 12, arančini 9, rezanci s kozicami in limeto 14, trska po ligursko 24, tiramisu 5,5, kanoli s pistacijo pa 6,5 evra.

»Pa kje smo spet parkirali?! A majo vaporetto?« je ob bregu široke Drave sitno stopicljal eden od inšpektorjev, ki mu ni bilo všeč, da je dežurni konzumski navigator v traso tokratne etape vključil še špancir po Lentu s ciljnim vzponom na Glavni trg. Kljub temu da smo bili sredi tedna in sredi dneva, so martinčkajoči se Mariborčani tako na gosto obljudili levi breg Drave, da se je nato mediteransko (ajd – ker večino jedilnika zavzemajo pice in pašte, bi lahko rekli tudi italijansko) usmerjena ponudba bistroja Poper zdela čisto na mestu.

Vsaj na začetku privezovanja naših duš s tuzemskimi dobrotami se je zdelo tudi, da ima v Popru obratujoča mladež svoje kompase naravnane v pravo smer – tja nekam k sproščenim in lahkotnim prigrizkom in napitkom ter temu prilegajoči se strežbi. V novoslovenskih bistrojih skorajda že obvezni vitelo tonato je bil krasen: tanke rožnate in sočne rezine teletine so bile poleg svilnate tunove omake opremljene še z nekaj čisto micenimi, bonbonasto sladkimi paradižniki in polnozrnato gorčico, rezanci, preliti z limetasto osvežilno, kremasto omako iz pistacije, so bili kuhani natančno na zob, repki kozic prijetno sladkasti, posip z drobtinami sipine tinte pa bolj kot aromatska vizualna pika na i. Epska je bila tudi brusketa, na kateri so v citrusni kislobi marinirane sardone kombinirali z režnjem sladke pomaranče, všeč nam je bilo tudi, kako frajersko so za drugo v trisu brusket zvili rezino mortadele, tako da je potem tretja, na katero je bil položen le razpolovljen češnjevec, izpadla precej brezvezna.

Razpolovljeni paradižnik je na tak način pokazal Poprovo polovičarstvo: postrežba je prijazna, a k mizi prihaja preredko, pa še to vsakič nekdo drug; vinska karta je predvsem zaradi cen kar vabljiva, a vina v kozarce ne natakajo pri mizi, ampak nekje drugje in potem pride do situacije, ko ob pašti namesto suhe bele zvrsti srebneš sladki muškat. Še kar slabo, predvsem v luči dejstva, da se matično podjetje ukvarja tudi z uvozom in distribucijo vin. Če že topogledno sitnarimo: zakaj je v vinskih vitrinah najti precej več zelo zanimivih steklenic, kot jih je zapisanih na vinski karti? Polovično zadovoljni smo tudi s tiramisujem - okusen da, a premalo sočen in kremast; arančini lepi, a tudi paradajzova salsa ni mogla prekriti utrujenosti olja za cvrtje; več smo si obetali tudi od najdražje jedi, po ligursko pripravljene trske, ki je bila sicer ravno prav termično obdelana, a prelita z čisto nekarakterno omako.

No, za konec bom vendarle upošteval Clemenzev nasvet iz Botra ter na tem mestu pustil pištolo in vzel kanoli: v Popru pripravijo krasnega, pistacija skupaj z ovojem hrusta pod zobmi in se meša z okusno, ne presladko kremo. Odličen je! Takšen bi lahko bil tudi Poper, če bi le malo bolj zagnano in resno ter z manj površnosti v izvedbi sledil zamišljeni špuri.