Radio Študent in ŠOU sta še vedno v sporu, direktor Klasinc pa ima čisto vest

V torek, 14. maja, je potekala seja Študentskega zbora ŠOU v Ljubljani, ki je bila prekinjena pred dvema tednoma po obstrukciji koalicijskih poslancev zaradi kamer Radia Študent, ki so bile v dvorani. Poslanci so se zdaj končno uradno seznanili z revizijo računskega sodišča, ki je sicer javna že pol leta.

Napeto je bilo že pred samo sejo. ŠOU je najel varnostnike, da so stali pred vhodom v sejno sobo. Opazovalcem seje so sporočili, da jim v prostor ni dovoljeno prinašati kamer, poleg tega so osebe, ki so se seje udeležile, legitimirali. Tako je snemalna oprema Radia Študent ostala zunaj. Novinarji Radia Študent namreč že od lanske jeseni poskušajo posneti seje študentskega zbora, ki naj bi bile javne, a jim to vodstvo ŠOU preprečuje. Sklicuje se na pravico posameznih poslancev do zasebnosti. Toda poslanci študentskega zbora so vendarle voljeni predstavniki ljubljanskih študentov.

Mnenje o tem, kaj je javno in kaj ne, je podala pisarna informacijske pooblaščenke Mojce Prelesnik decembra lani. Matej Sironič, svetovalec na področju osebnih podatkov, je zapisal, da je »odločitev o dopustnosti prisotnosti medijev na seji zbora z namenom medijskega poročanja povsem v pristojnosti ŠOUL«. Poleg tega pa je poudaril, »da Statut ŠOUL v 14. členu določa, da je delovanje ŠOUL javno. Seje organov ŠOUL so javne. Na seje organov se lahko vabijo predstavniki posameznih javnih občil.« Študentski zbor bi torej moral omejitve snemanja sej, če tako presodi, vključiti v poslovnik, a v njem omejitev snemanja ni omenjena.

Seja je torej kljub zapletom stekla, najpomembnejša točka na dnevnem redu pa je bila razprava o reviziji računskega sodišča, ki je poslovanje ŠOU ocenila kot neučinkovito. Poslanci so imeli priložnost direktorju ŠOU Andreju Klasincu postavljati vprašanja, a so se za to odločili le trije opozicijski poslanci, 27 koalicijskih je molčalo.

Bizarnih stvari je v poročilu veliko. Naštejmo nekatere: leta 2019 se je uveljavila novela zakona o skupnosti študentov, ki je določila, da je lahko plača zaposlenih največ dvakratnik povprečne slovenske bruto plače. Direktor Klasinc bi zaradi te novele izgubil okoli 12.500 evrov na leto, vendar mu je ŠOU točno tolikšen znesek izplačal za delovno uspešnost. Klasinc je izigral sistem, kar je priznal tudi sam, ko je na seji rekel, da to, kar so naredili, ni nezakonito, morda pa je ali pač ni nemoralno. V dveh letih in pol je ŠOU porabil tudi 44 tisoč evrov za namene poslovnih večerij in pogostitev z zunanjimi partnerji, toda izkazalo se je, da so bile nekatere izmed teh pogostitev interne narave. Prav tako ponekod niso izvajali javnih naročil, ko bi bilo to po zakonu treba. Računsko sodišče je dva primera prepustilo NPU in FURS. Klasinc je na seji rekel, da ima čisto vest.

Zaradi nepreglednega in nesmotrnega poslovanja s študentskim denarjem se je oglasila stranka Levica, ki meni, da »poročilo potrjuje upravičenost dolgoletnih kritik študentskih opozicij, ki so opozarjale, da vodstvena garnitura, na čelu z direktorjem Andrejem Klasincem, ni primerna za vodenje organizacije«.

A kot smo videli, se ni zgodilo nič od tega. ŠOU je še vedno država v državi.