Neonacisti korakajo po Ljubljani in nastavljajo zanke na vratove ljudi

Kaj nam ta dogodek pove o delovanju ekstremističnih skupin v državi, kdo jih podpira, kako so se odzvali politika, policija in mediji?

Neonacisti sredi Ljubljane korakajo, grozijo migrantom, jih mučijo, linčajo in privezujejo na kandelabre. Takšno je sporočilo okoli 48 sekund dolgega posnetka, ki je te dni preko socialnih omrežij dosegel javnost. Sedem pripadnikov Slovenske obrambne straže (SOS), kot so se poimenovali, naj bi vzelo pravico v svoje roke. Številni so med njimi prepoznali stare znance iz vrst slovenskih neonacistov, rumenih jopičev in identitarcev – vse tri ekstremistične entitete so se v zadnjih letih pomešale. Na trenutke je nekatere njihove člane osebno in sicer, tudi formalno s sponzoriranjem njihovih društev, podpirala vlada Janeza Janše ali stranka SDS.

Kaj nam ta dogodek pove o delovanju ekstremističnih skupin v državi, kdo jih podpira, kako so se odzvali politika, policija in mediji?

Kukluksklanovska ikonografija

Tokratni posnetek vsebuje grozljive elemente nasilnega ravnanja – prvo osebo so privezali, drugi so ujeli in ji po po kukluksklanovsko nataknili zanko okoli vratu, žrtev pa v rokah drži list z besedo, ki je očitno članom SOS ključna – remigracija. O tem, kaj pomeni in kako poslanec SDS Branko Grims deluje v njenem imenu ob promociji svoje knjige, sem objavil poseben zapis, tokrat pa jo, besedo namreč, ponosno promovirajo omenjeni ekstremisti.

Nekateri mediji, recimo 24ur.com, Slovenske novice in Delo, so povsem zgrešeno poročali, da so pripadniki omenjene SOS skupine obritoglavci (skinheadi), čeprav so očitno pripadni že večkrat videnim skupinam. Njihovo dejanje, tako sledi iz njihovega pojasnila na videu, naj bi motiviralo nekakšno maščevanje na podlagi dogodka, ki ga policija nikoli ni potrdila in je uradno izmišljen: šlo naj bi za »maščevanje« za posilstvo nad 27 letnico, ki naj bi ga zagrešili trije migranti. Zato na posnetku eden od njih pojasni, kaj želijo storiti: »Vlada je spustila v državo horde migrantov, ki delajo tukaj, kar hočejo, in zdaj je čas, da jih sami ustavimo, ker očitno jih pristojni ne bodo. Da vidimo, kako se bodo zdaj oglašali vsi, ki se niso pri tem primeru, ko bomo mi naredili z migranti to, kar je treba, da se bo nazaj vzpostavil red.«

Skupina je na svojem profilu, kjer so video kasneje izbrisali, napisala še, kaj je njen cilj, sicer v polomljeni slovenščini: »Za varno Slovenijo! Mi si prizadevamo da se slovenci in slovenke počutijo varne!«

Kdo je za novo obrambno stražo?

Pripadniki SOS predvsem spominjajo na fenomen Slovenske varde, ki jo je vodil Andrej Šiško in do katere sta stranki SDS in Nova Slovenija imeli veliko razumevanja. Še več, Matej Tonin je kot obrambni minister ob svoji predstavitvi celo predlagal, da bi jih uvrstili v sestavo slovenske vojske! Tokrat obe stranki molčita.

Nastopajoči v videu in na fotografijah so zamaskirani, uporabljajo pa izbrane rumeno-črne barve, simboliko in ključne besede, ki jih najdemo pri neonacistih, Generaciji identitete in rumenih jopičih. Domnevamo lahko, da je skupina SOS zgolj nova variacija njihovega udejstvovanja.

Ključen ob tem je še en dogodek. Ime Andreja Okorna se že vrsto let pojavlja v podobnih grupacijah, tudi med rumenimi jopiči. Omenjeni je lastnik in direktor podjetja Rverona, ki upravlja trgovino Vezenina v stari Ljubljani. Famozno Purgarjevo Društvo za promocijo tradicionalnih vrednot si s tem podjetjem deli sedež na naslovu Mestni trg 10 v Ljubljani oziroma celo poštni nabiralnik. Zakaj je to pomembno?

Okorn je pred nekaj tedni javno objavil, da je v prostorih njegove trgovine Vezenina nek migrant izpeljal krajo. Nato ga je obiskal poslanec Grims in ponovil svojo predvolilno obljubo – da bo »poskrbel« za migrante. Omenjeni zadnje leto sicer intenzivno nastopa v krogu, ki ne skriva svojih identitarnih prepričanj in ga med drugimi idejno vodi Žan Žalec, prijatelj poslanca Žana Mahniča, svoje mesto pa najdeva predvsem v kranjskem podmladku stranke SDS.

Skupina več kot jasno dobesedno promovira izraz »remigracija«, leta 2023 v Nemčiji izbran za nebesedo leta. Kot sem že pojasnil, si ga je za promocijsko geslo ob izidu njegove knjige izbral ravno omenjeni poslanec.

Zahtevajo etnično čiščenje

Pojem je najbolj priljubljen v krogih identitarnega gibanja – tistega, ki ga dolga leta objavlja in dobesedno reklamira Janša. Identitarci se občasno celo oglašujejo med intervjujem z njim na Nova24TV. Remigracija pomeni vračanje »neetničnih priseljencev« tja, od koder so prišli, včasih pa zanj uporabljajo še izraz »repatriacija«. Iz več nastopov slovenskih identitarcev v zadnjem letu lahko razberemo, da si želijo pojem politično promovirati in da to počnejo načrtno.

Remigracija (repatriacija) pomeni, da bi se morali, neodvisno od statusa državljanstva, vsi rasno nečisti prebivalci Evrope, ki so priseljenci, odseliti iz nje, s čimer bi jo očistili in dosegli »etnokulturno homogenost«. Ideja ob konceptu »velike zamenjave« (the great replacement) redno nastopa pri voditeljih identitarnega gibanja, kot so Renaud Camus, Guillaume Faye, Henry de Lesquen in nam »najbližji« avstrijski vodja Martin Sellner.

Profesor retorike José Ángel Maldonado je v svojem članku »Manifestx: toward a rhetoric loaded with future« (Communication and Critical/Cultural Studies) takšno postopanje opisal kot »mehko vrsto etničnega čiščenja pod krinko deportacije in segregacije«.

Slovenski identitarci vse to počnejo namenoma, oziroma kot pravijo sami, sledijo konceptu »metapolitike«. Se pravi premišljenemu širjenju idej in vrednot identitarne ideologije z željo, da bi ustvarili javno razpravo, kasneje pa tudi družbeno in kulturno klimo, v kateri bi bila njihova stališča normalizirana.

Odziv politike

Slovenski mediji so poročali predvsem o dveh individualnih političnih odzivih na kukluksklanovsko razpoloženi SOS, iz česar lahko sklepamo, da nujne reakcije v pričakovanem obsegu ni bilo. Najprej je vsebino videoposnetka obsodila predsednica republike Nataša Pirc Musar in spregovorila o tem, da moramo imeti »ničelno toleranco do nasilja in do brezbrižnosti«. K temu je dodala, da se »vedno začne z nekim besednim nasiljem, a beseda je kakor kamen, kamor pade, pusti sled. Največja odgovornost za nenasilje je na politiki. Nekultura dialoga se prek medijev širi v vse pore družbenega življenja, in to je tisto, na kar bom vedno opozarjala.«

Njen odziv je abstrakten, prekratek in s tem deplasiran, saj se na nobeni točki ne dotakne obstoja ekstremističnih desnih skupin in nevarnosti, povezanih z njimi. Podobno pomanjkljiv je bil odziv ministrice za pravosodje Andreja Katič, ko je obsodila vsakršno izražanje nasilja ali sovraštva, k čemur je dodala organiziranje ti. vaških straž. Nato je sledila razlaga njenega ministrstva, da je ustavna pravica do združevanja sprejemljiva le do tam, ko takšno združevanje ne posega v naloge, ki jih lahko izvajajo zgolj uradni organi. O nevarnosti združevanja na podlagi ekstremizma niti besede!

Odzvali so se tudi v stranki Levica, kjer jih je zanimal predvsem problem »nasilja nad ženskami«. Ob tem so se dotaknili domnevnega posilstva in odprli zelo partikularno razpravo o »varovanju deklet«; po njihovem mnenju je tako na mestu vprašanje, kje so vsi branilci žensk, ko v zgodbo niso vpleteni migranti. »Je en domnevni primer res pomembnejši od stotin prijavljenih in kdo ve koliko neprijavljenih zgodb v družini, na delovnem mestu in v lokalnem okolju?«

O nevarnosti združevanja na podlagi ekstremizma nismo slišali nič.

Odziv policije

Mediji so na veliko spremljali odzive policije, kjer pa so na PU Ljubljana distancirajoče pojasnili, da o dogodkih, ki izhajajo iz videoposnetkov, niso bili obveščeni: »Prav tako nismo prijeli prijave morebitnih oškodovanih oseb.« Odzivanje je bilo klasično previdno in zelo abstraktno formulirano, tokrat pa tudi nevarno, saj dokazuje deplasirano benevolentnost slovenske policije, ki bi nas morala že po sebi skrbeti: »Poleg odgovornosti se morajo ustanovitelji tako imenovanih vaških straž zavedati tudi nevarnosti početja. V primeru, da bi se posamezni storilci kaznivih dejanj prijetju uprli, bi lahko prišlo tudi do hudih in neželenih posledic.«

Najbrž bodo ob takšnih izjavah najprej prasnili v smeh prav neonacisti, rumeni jopiči in identitarci, ki so se zdaj prelevili v novo vardo: policija apelira na njih, naj se zavedajo nevarnosti svojega početja? Ni naloga policistov, da odigrajo rezervne starše, sploh tam, kjer je več kot očitno, da je vzgoja spodletela, ampak da učinkovito preganjajo kazniva dejanja. Na policiji so svoja stališča zaokrožili še z votlim podukom, ob katerem se državljani ne bomo počutili nič bolj varne: »Njihovo delovanje skrbno spremljamo, prilagajamo ukrepe za zagotavljanje varnosti in presojamo morebitna odklonska ravnanja. Vsakršno organiziranje in zbiranje z namenom izvrševanja kaznivih ravnanj je kaznivo.«

Bo policija poročala o tem, da je koga ovadila?

Odziv medijev

Množični mediji so dovolj obširno zaznali incident, vendar so pretežno ubrali zgolj novičarsko naracijo in še zlasti povzemali odgovore policije. Kritičnega in preiskovalnega pristopa ni bilo.

Nobeden od medijev ni opozoril na obstoj ekstremističnih desnih skupin in ideologijo, ki jih spremlja, še manj se je dotaknil identitarnega ideološkega žargona ali postavil dogajanje v kontekst neonacističnih grupacij v državi, ki so zadnja leta plenila pozornost predvsem zaradi bahavega nastopanja rumenih jopičev. Tistih, ki jih je še en kandidat za evropskega poslanca, tedanji notranji minister Aleš Hojs, označil za »bisere«, še en minister, Vasko Simoniti, pa jim je podelil posebne društvene statuse.

Niti en medij doslej ni zaznal podobnosti ali istovetnosti ideološke agende omenjene vaške straže s tisto, ki jo širijo nekatere največje stranke. Kot rečeno: med politiki poslanec Grims celo nastopa na evropskih volitvah z njo in obljublja natančno remigracijo, tj. etnično čiščenje. Tudi tokrat je situacija v domačih medijih, kot običajno, s tega vidika porazna in izjemno zaskrbljujoča, sploh če pomislimo, da tokratno ravnanje predstavlja direktno grožnjo s fizičnim linčem in ugrabljanjem, dasiravno se komu zdi, da sta v tem primeru zaigrana.

Pesimističen sklep

V svetu in Evropi mrgoli primerov zadnjih let, ko so neonacisti pretepli ali celo ubili migrante. Zato je tokratni diskurz o ustanavljanju paravojske bizarna zastranitev teme, o kateri bi se morali pogovarjati, še pred tem pa se strinjati glede tega, da je do nje prišlo – namreč do zastranitve. Neonacisti se seveda želijo vključevati v razpravo pred evropskimi volitvami. Na svoj način podpirajo politike, ki imajo »boj proti migrantom« na svojem volilnem sporedu. Še več, v Nemčiji in na Švedskem so nedavno napadli in fizično poškodovali člane levo opredeljenih strank.

V Sloveniji pa niti meseca maja 2024 ne znamo prepoznati fenomena ekstremističnih skupin pri nas in njihove neposredne povezanosti s političnimi strankami – kot sem pokazal zgoraj, tega ne zmorejo ne politika, ne policija in ne mediji. Se bo to poznalo tudi na izidu volitev? Kaj lahko pričakujemo v prihodnje? Vsi odgovori so lahko samo pesimistični.

**Avtorjev komentar je bil najprej objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES**