Svobodo Palestincem

Politični teater zadnje čase pogostokrat deluje kot nekakšen nizko kakovosten performans. Nudi pa odličen vpogled v predstave oblastnikov o »slaboumnem populusu«. Eden takih performansov je denimo »krhanje« odnosa med g. Janšo in g. Logarjem v Sloveniji, na mednarodnem parketu pa tak odnos obstaja med ZDA in Izraelom. Tega se vsi zavedajo, pa vendar smo priča dvoličnemu performansu. Biden zaustavi nekaj paketov vojaške pomoči Izraelu in prizna, da se z njim ubija palestinske civiliste, ne zaustavi pa vse pomoči – ne okliče genocida za genocid – ne uporabi vseh svojih vzvodov za končanje vojne – roka predstavnikov ZDA v OZN še vedno sega v zrak v veto … – in nazadnje je Biden trdno nastopil proti zahtevi tožilca ICC g. Khana za prijetje vodij Hamasa ter izraelskega premierja in vojnega ministra.

Takšni performansi vodijo v sklep, da oblastniki podcenjujejo ljudstvo in mu hkrati ne namenjajo potrebne pozornosti – predvidevam, da so njihovi cilji in večina njihovih naporov verjetno drugje – kajti če temu ni tako, potem izjemno klavrno upravičujejo svoje početje. Biden v svoji volilni tekmi stavi na boj za splav, pri čemer ima veliko prednost. Pri ekonomiji in migraciji pa gre za bolj izenačen teren. Prav tako bo za kampanjo porabil precej več sredstev kot jih bo Trump. A z Gazo se strelja v koleno. Ker podcenjuje ljudstvo zavoljo licemernih politik in denarja – na koncu koncev te reči niso močnejše od volje ljudstva. Demokratski volivci najverjetneje ne bodo množično prišli na volitve v podporo Bidnu, celo proti Trumpu ne – posebej muslimani in študentje, ki jih Bidnova vlada na splošno označuje za antisemite, kar je absurdno. Pred volitvami 2020 je Bidna podprla tudi Taylor Swift. Si kdo predstavlja, da bi mu podporo izrekla zdaj? Zaradi koristoljubja in samoohranitve ne, če ne že zaradi stališč. Ameriške volitve bodo čez nekaj mesecev in težko si je predstavljati, da Trump ne bo zmagal – jasno pa je tudi, da so za izraelski režim ameriške volitve win-win situacija.

Prej omenjena zahteva g. Khana in ICC pa je znak prelomne spremembe v konceptualizaciji vloge Izraela kot agresorja in genocida, ki se izvaja in ki se je izvajal v Gazi in zasedenih ozemljih Palestine. Poteza tožilca se mi zdi tako prelomna kot je bil prelomen govor g. Žižka v Frankfurtu ob začetku genocida, ki se zdi že desetletje nazaj. Le kateri od poslušalcev, ki so takrat vstali Izraelu v bran, bi ob slikah, posnetkih in statistikah Gaze to ponovili?

Prišlo je do detabuizacije. To je opazno tudi v slovenskem političnem establišmentu. Če bi poslušali izključno nedavne izjave slovenskih politikov z obeh političnih polov, sploh ne bi vedeli, kakšen je trenuten status priznanja Palestine. Nekateri so podali izjave, da smo Palestino že priznali. Drugi, da jo priznavamo, spet tretji, da jo gotovo bomo. Kot da se kolektivno dogaja ponovna kognitivna ocena sveta, v katerem smo se znašli. Šele nato bo politika lahko priznala premik, ki se je že zgodil. Kot je g. Štefančič v Mladini (17. 5. 2024) o priznanju Palestine izpostavil, je na roki obrat perspektive: Priznanje in nato mir. Če parafraziram: Politika s priznanjem ne bo spremenila sveta, ampak bo svet (končno) spremenil politiko. Palestinci so pomorjeni – cesar je gol – Izrael pa si je po 80 letih zapravil kapital žrtve.

Lep pozdrav.