Sapiens ipse fingit fortunam sibi*

A la carte restavracija Sofija
Toplice 10, Rimske Toplice
Tel.: 03 574 20 20
V najbolj nobel restavraciji Rimskih term lahko obedujete vsak dan, razen ob torkih, ko počivajo, od 18. do 22. ure.

Ambient:
lepo in nobel je tu: težki prti in pribor, klasično elegantni krožniki in kozarci, latinski napisi po stenah; ob rezervaciji si izgovorite mizo pri oknu, razgled je fajn!

Napitki:
iz čisto spodobnega nabora buteljk jih le nekaj (pa še to najmanj zanimivih) točijo na kozarec; cenovni pribitki so od 1,5- do 3-in-večkratnika; vzorca nam ni uspelo razvozlati

Vegetacija:
pri predjedeh, juhah in solatah ne bo težav, pri glavnih pa se zna malo zatakniti

Dostopnost:
podzemna garaža v kompleksu, gibalno ovirani med nivoji prehajajo z dvigalom

Fino:
divjačinski ragu z jurčki in njoki iz vijola krompirja

Ne tako fino:
kao ribji takosi
na hojladri spremenjene jedi
pavlova

Bivolja mocarela je stala 11, ribji »takosi« 12, divjačinski ragu z vijola njoki 14, pečeni kozji sir 15, jelenov file 27, turnedo Rossini 31, skutna pita 8 in za pavlovo izdajajoč se španski vetrc 9,5 evra.

»Kopalke, daljnogled in latinsko-slovenski slo var,« je na vprašanje rado vednega inšpektorja, kaj vzeti s seboj na ekspedicijo v Rimske Toplice, suvereno odgovoril naš lokalni informator. Seveda ga nihče ni vzel čisto resno, saj nas ne pogled na termalne bazene ne razgled na bujno ozelenjeno najspodnejšo Savinjsko dolino ne more zmesti in odvrniti od primarnih službenih dolžnosti, v latinščini zapisani citati, ki jih je poln celoten kompleks Rimskih term – tudi najbolj otmena restavracija Sofija – pa so opremljeni s slovenskimi prevodi.

Iz tega, ki smo ga z bordo pobarvane stene prepisali v naslov članka, smo razbrali, da je bolje, kot da se prepustimo degustacijskim špuram, izbrati s precej pestrega (en razdelek je celo posvečen sušiju) jedilnega lista. Že v prvi rundi so se nakazale nekatere ne ravno hvalevredne prakse – to, da rukolo, zeliščno olje in balzamično redukcijo uporabljajo kot univerzalne sestavine (in ne le pri čisto všečni kombinaciji omenjenega z bivoljo mocarelo), še nekako toleriramo, to, da skoraj vsako jed pripravijo/ sestavijo drugače, kot je zapisano na jedilnem listu, pa že težje.

Ribji takosi s salsa omako (karkoli naj bi ta podvojitev označevala) in pikantno majonezo so postali kosi smuča s postrvjimi ikrami na nekih trdih, suhih testenih diskih; pečeni kozji sir z rdečo peso in limetino marmelado je bil očitno priča pospravljanju sadne shrambe, saj so ga (poleg rukola-olje-balzamiko) obilno obložili še s hruškami, breskvami in jagodami. Krepak divjačinski ragu so spremljali njokci iz viola krompirja, namesto z zeliščnimi drobtinami so reč potresli z ajdovimi kokicami in dodali jako moden – ker je bil brez okusa, tu čisto odvečen – tuile. Jelenov file je počival na fajnem brokolijevem pireju, šparglji niso bili popečeni, ampak blanširani, zeleni ravioli so postali tortelini, namesto tartufove omake pa smo skasirali generiko z zelenim poprom. Prav takšno, kot je spremljala turnedo Rossini, kjer ni bilo obljubljene žafranove kreme, so pa bili ravioli, šparglji in par šnit vloženih tartufov. Posamični elementi jedi so bili sicer tehnično pravilno pripravljeni, a očitno nekdo v Sofijini kuhinji krožnike sestavlja po lastnem navdihu.

Največji, odločilni kiks, ki je tudi povzročil zaokroževanje zaključne ocene navzdol, so izvedli s pavlovo, ki – če bi bila za slavno balerino pripravljena tako, kot je bila za nas v Sofiji – ne bi imela nobenih šans, da jo še kdaj kdo naredi, kaj šele, da bi dobila status klasike: bil je to namreč en sam velik, posušen, suh španski vetrc, namesto obljubljene maskarponejeve kreme pa so nanj brizgnili malo slabo stepene smetane in obenj položili še neke prhke mandarinine krhlje. Res slabo!

Ekipi Sofije zato predlagamo, da se postavi pred steno, pod katero smo zaužili opisano večerjo, in si k srcu vzame velik napis na njej: Magis res quam verba tuenda sunt. (Na dejanja je treba bolj paziti kot na besede.)

* Modri si usodo kroji sam.