Zloraba novinarstva

Težko je biti podpornik Nove Slovenije, težko, pa tudi ne lahko. Stranka krščanskih korenin, znana tudi kot zagovornica neoliberalizma, ideje, da bo vitka država v partnerstvu s prostim trgom v družbo prinesla mir in pravičnost, ne zna in ne zmore biti tisto, za kar se razglaša, torej stranka, ki vodi politiko, kakršno sta nekoč zagovarjala krščanska demokrata Konrad Adenauer in Helmut Kohl.

NSi je pred leti doživela prenovo. Po slovesu Andreja Bajuka in po desetletnem vodstvu Ljudmile Novak jo je z ekipo mladih politikov prevzel Matej Tonin, ki se rad smehlja, še raje pa zanosno izreka velike besede. A tukaj se njegovo politično znanje, žal, konča. Stvari sicer niso enoznačne. Toninu je stranko v zadnjih letih uspelo oddaljiti od Janeza Janše, javno je zavrnil njegovo politiko, a kaj, ko je NSi v procesu ločevanja od SDS vse bolj postajala to, pred čimer je bežala. Tudi NSi rada manipulira in zavaja, o tem je nič koliko dokazov. Tudi njeni pomembnejši člani so v policijskih preiskavah in tudi njeni poslanci, konkretno Janez Žakelj, predsednik komisije za nadzor varnostnih in obveščevalnih služb, zlorabljajo sistem. Žakelj je tako jeseni kot poslanec preverjal, ali so policisti izvajali prikrite preiskovalne ukrepe v preiskavi zoper nekdanjega direktorja Darsa in nekdanjega podpredsednika NSi Valentina Hajdinjaka.

Tonin javno zavrača politiko Janeza Janše, a sam uporablja enake metode. Nič krščanskega, nič demokratičnega, nič novega ni v njegovi politiki.

Zadnji dokaz politične mimikrije je seja parlamentarne komisije za peticije. Gre za komisijo, ki jo je dolga leta vodila Eva Irgl, sedaj pa jo je – poslanka Irgl je bila zaradi prijateljevanja z Anžetom Logarjem kaznovana – prevzel drug poslanec SDS, Jože Tanko.

Mateju Toninu je stranko uspelo oddaljiti od Janeza Janše, javno je zavrnil njegovo politiko, a kaj, ko je NSi v procesu ločevanja postajala natančno to, pred čimer je bežala.

NSi sta zmotili dve presoji Novinarskega častnega razsodišča, ki je ugotovilo, da sta sestra Romana Kocjančič, ki dela na TV Slovenija, in novinar katoliškega tednika Družina Rok Blažič kršila Kodeks novinarjev Slovenije. NSi je strokovni mnenji prenesla na politični parket in častnemu razsodišču očitala, da zganja »nedopusten pritisk na medijsko poročanje o LGBTQ ideologiji in evtanaziji ter kršitve svobode govora in svobode vesti«. Razsodbi novinarskega razsodišča naj bi skratka pomenili, tako v NSi, »pritiske in napade na katoliške poglede novinarjev, ki bi jih najraje potisnili v nekakšen geto, v cerkve in zakristije«. Obe obsodbi naj bi bili »natikanje nagobčnika«, cenzura, kršitev svobode govora in slovenske ustave. Težke besede, ni kaj. Kaj se je torej zgodilo? Kaj je tako ujezilo NSi?

Kodeks

Redovnica in TV-voditeljica Romana Kocjančič je v oddaji Obzorja duha, naslovljeni »Ali sem res odveč«, septembra lani obravnavala predlog zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Romana Kocjančič ni le voditeljica in urednica oddaje na javni televiziji, je tudi predstojnica skupnosti

Emavs, skupnosti frančiškank Marijinih misijonark. Zato ni bilo nenavadno, da je njena oddaja izzvenela kot klic proti zakonski ureditvi pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Šlo je za oddajo javne televizije in ne oddajo, ki bi nastala v produkciji ljubljanske nadškofije. Romani Kocjančič seveda ne očitamo njenega mnenja, težava je v tem, da je dileme, povezane z evtanazijo, predstavila izrazito enostransko in necelovito. Vse to je zmotilo pobudnike zakona, člane združenja Srebrna nit, za katere v oddaji ni bilo prostora. Zmotila jih je tudi objavljena izjava dr. Erika Breclja, ki je navrgel, da dame, ki ponujajo evtanazijo, »zelo hitro pridejo do zdravnika«, drugi ljudje pa naj bi imeli s tem večje težave. In da »raje vrne zdravniško licenco, kot da izpolnjuje ukaze ljudi, ki leta niso prijeli bolnika za roko«.

Razsodišče je po preučitvi pritožbe Srebrne niti in odgovora nanjo presodilo, da je Romana Kocjančič z objavo izjave Erika Breclja kršila novinarski kodeks, saj so v tej izjavi izrečene hude obtožbe, pri čemer pa avtorica oddaje ni pridobila, kot določa novinarski kodeks, odgovorov nanje. Prav tako po mnenju razsodišča niso bili predstavljeni ključni poudarki predlagateljev zakona. S tem sta bila kršena dva člena novinarskega kodeksa.

»Politično telo, komisija državnega zbora, izvaja represijo nad enajstimi ljudmi, ki smo izrekli in objavili svoje strokovno mnenje.«

Več členov kodeksa je po mnenju razsodišča kršil tudi novinar tednika Družina Rok Blažič v članku »Spol: izbira ali danost?«. Če poenostavimo, je v njegovem primeru razsodišče ugotovilo, da je novinar na podlagi ene zgodbe, enega primera transspolnega moškega, ki je spremembo spola obžaloval, diskriminiral spolno manjšino. Primer je namreč predstavil kot vzorčen, četudi to ni. S tem je posploševal, zavajal in kršil načelo kodeksa, naj se novinarji izogibajo stereotipizaciji manjšin. Novinar tednika Družina je, tako so zapisali pri razsodišču, »z enostranskim prikazovanjem teme in objavljanjem mnenj, ki so prikazana kot dejstva in trditve, diskriminiral predstavnike transspolne manjšine, ki bi jo bilo treba v vsakem mediju, torej tudi v Družini, predstavljati celovito.«

Težko je verjeti, da NSi in njen predsednik ne poznata vloge novinarskega častnega razsodišča, njegove zgodovine, njegovih javnih stališč. Matej Tonin je vendarle diplomirani politolog, med študijem je poslušal predavanja o vprašanju svobode tiska in etiki. Kar je še huje, Tonin se seveda dobro zaveda, kakšna je vloga razsodišča, a kljub temu zganja škodljiv in žaljiv politični teater.

Naj vseeno ponovimo – novinarsko častno razsodišče je samoregulativni organ Sindikata in Društva novinarjev Slovenije, člani razsodišča so voljeni na skupščini društva, gre za strokovne in profesionalne osebe. Razsodišče želi doseči, da avtorji novinarskih besedil in prispevkov spoštujejo etična in poklicna pravila, ki so zbrana v Kodeksu novinarjev Slovenije. Razsodbe in stališča razsodišča nimajo pravne veljave, niso dejanja, zoper katera se lahko sproži upravni spor. Razsodišče torej ne piše pravnih sodb, ampak želi izboljšati delo novinarskega ceha. Novinarsko častno razsodišče je samoregulativni organ, financirajo ga novinarske organizacije, podobno kot drugod po svetu. Častna razsodišča imajo tudi drugi novinarstvu podobni cehi – na primer zdravniki, odvetniki.

Prepričanje, da sta NSi zmotili zadnji mnenji razsodišča – teh je namreč veliko, pa tudi že prej so se ukvarjala s članki v Družini (in v Mladini, da ne bo kakega dvoma) – je iluzija. NSi ni zmotila vsebina razsodb, zmotila jo je opomba častnega razsodišča, da mora biti poročanje o evtanaziji in transseksualnosti celovito. Nič ni narobe z mnenji, niso težava katoliški mediji ali verske oddaje, težava je, če sta ti problematiki predstavljeni pristransko, manipulativno, žaljivo. Razsodbi razsodišča torej nista nedopusten pritisk na svobodo govora, pač pa obravnavata zgolj dva novinarska prispevka, za katera je razsodišče presodilo, da sta bila slaba, neprofesionalna in da v njiju niso bili spoštovani etični standardi. Razprava, ki je potem sledila v državnem zboru, ni bila zares povezana z vprašanjem kakovostnega novinarstva, pač pa so govorili o ubijanju umirajočih in škodljivi ideologiji LGBTQ. In tukaj, natančno na tej točki, se pokaže manipulativnost NSi. Ne zanima je svoboda tiska, ne zanimajo je ustavne vrednote, s častnim razsodiščem je želela obračunati, da bi v parlamentu govorili o drugih temah. O temah, o katerih razsodišče ni razpravljalo, razpravljalo je le o načinu poročanja, ne o njegovi vsebini.

O vsem tem je v parlamentu govorila tudi Tatjana Pirc, novinarka Radia Slovenija in predsednica novinarskega častnega razsodišča. Govorila je o pomenu samoregulacije, o neodvisnosti medijev, o odprtosti, o pomenu etičnega poročanja. »Novinarska skupnost si je postavila visoke profesionalne in etične standarde, po katerih deluje in opozarja tudi na kršitve. Javnost, ki potrebuje dobre medije in profesionalno novinarstvo, pa ima pravico tem organom posredovati pritožbe, ki so strokovno in odgovorno obravnavane. Samoregulativni organi s svojim delom poglabljajo zaupanje javnosti do novinarstva. Zavezništvo med novinarji in javnostjo moti predvsem tiste, ki bi radi medijem nataknili nagobčnike, jih pokorili in jim vsiljevali sezname obveznih, prepovedanih in nedotakljivih tem,« je navrgla poslancem in nato ostro dodala, da politika razsodišču »očita, da z mnenji, ki jih javno objavljamo na podlagi ustavne pravice do svobode izražanja, z mnenji, ki nimajo nobenih pravnoformalnih posledic, ki jim ne sledijo sankcije in za katera se novinarji in uredniki sami svobodno odločijo, ali jih bodo upoštevali ali ne, da torej z mnenji izvajamo pritisk in omejujemo svobodo izražanja. Te obtožbe so absurdne! In to še ni vse. Zdaj politično telo, komisija državnega zbora, izvaja represijo nad enajstimi ljudmi, ki smo izrekli in objavili svoje strokovno mnenje.« Nato je sejo, ki se v demokratični skupnosti ne bi smela zgoditi, protestno zapustila. Njenega nastopa vsi poslanci niso razumeli, raje so govorili o nervozi, o slabi volji, o tem, da tisti, ki govorijo o političnih pritiskih, z namenom zastraševanja sami pritiskajo na svoje kolegice in kolege.

Naredimo kratek test. V času prejšnje vlade, v času, ko je politika finančno izčrpavala STA in prevzela RTV Slovenija, je bila NSi članica vladajoče koalicije. Janez Cigler Kralj, ki je na seji komisije govoril o eksekutorjih iz novinarskega razsodišča, je bil v tistem času minister in je molčal. Molčal je tudi Matej Tonin. Vseeno jima je bilo za novinarstvo, svobodo govora, različna mnenja. Bila sta člana vlade, ministra. Vseeno jima je bilo za novinarje in novinarke, ki so protestirali pred stavbo RTV Slovenija. Vseeno jima je tudi danes. Politika bi morala ustvarjati možnosti za boljše novinarstvo, spodbujati bi morala delovanje samoregulativnih in častnih razsodišč, ne pa da v njihovem avtonomnem delu vidi politične zarote. Natančno takšne, kot jih ustvarja sama.