Sedmina

Poslovil se je Jaša Kramaršič, ki je pod psevdonimom Ivan Ilovar institucionaliziral to, kar že desetletja poznamo kot Mladinin Konzum

Skoraj deset let, tako rekoč vsa devetdeseta leta, se je vsak moj petek začel enako: iz poštnega nabiralnika sem izvlekel Mladino, s pogledom najprej ošvrknil Diarejo, nato pa od zadnje strani hitro prelistal do podatka, kako je tisti teden prebavljal ata Ilovar. Je bilo vse mirno? Je imel nemara srečo in mu je bila malica v užitek ali pa je talarje celo navdušeno pomazal s kruhom? Kaj pa, če mu je krulilo v želodcu ali se mu je – bog ne daj – kakšna kost zataknila v grlu?

Ob teh vprašanjih se je tu in tam – vsekakor pa precej redno – pojavljalo še eno: kdo je ta mitski lik, ta Ivan Ilovar? Kdo se skriva pod imenom tega superjunaka, ki za lačno bralstvo Mladine kaskadersko odkriva, obiskuje, premleva, vrednostno filtrira in uporabno mapira vse sorte gostinskih obratov po domovini in zamejstvu? Kdo piše konzumske članke, ki so marsikdaj sočnejši od domače svinjske pečenke, bolj bohotni od penic, musov, gelov in ostalih tekstur na krožnikih ta nobel restavracij ter v sodbah ostrejši in bolj zajebani od gorenjskega šnopsa?

In potem se je zgodilo: leta 2001 so izbrani zapisi Ivana Ilovarja izšli v knjižici, ki je končala v predalu pred sovoznikom v številnih slovenskih avtomobilih. Mladina je za njeno predstavitev izbrala knjigarno Konzorcij, povabljeni so bili novinarji in zainteresirana javnost, moderator prireditve je bil legendarni primorski novinar in vinotekar Toni Gomišček, pogostitev za goste pa so zaupali ta mlademu skaručenskemu Slavkotu, Valterju Kramarju iz Hiše Franko ter gospe iz brezjanske gostilne Mlakar. Pojavila se je le ena težava: Ivan Ilovar se pod nobenim pogojem in niti pod razno ni hotel osebno pojaviti na predstavitvi. Punce iz Mladininega marketinga so hitro našle rešitev: dejmo poklicat Napota, če bi bil pripravljen ustvarit lik Ilovarja in ga odigrat na predstavitvi.

Za konzumskega fanboya, kakršen sem (bil), je bila to ponudba, ki je ni bilo mogoče zavrniti. Na veliki dan sem si zavezal predpasnik, si nadel kuharsko kapo in rokavico, na nos nataknil očala z debelimi stekli ter lik Ilovarja s karikirano piflarsko dikcijo odigral dovolj suvereno, da so številni prisotni mislili, da sem jaz res On. V zameno za ta nastop sem hotel samo eno stvar: povejte mi, kdo je v resnici Ivan Ilovar!

»Jaša.«

»Kateri Jaša?«

»Ja, Kramaršič, kateri pa?!«

Hočete reči, da sta moja najljubša Mladinina pisca – lucidni jezdec tedenske kronike alternativnega kulturno-muzičnega dogajanja v rubriki Rodeo in oštarijski jezičnež Ilovar – pravzaprav en sam?! O, vau!

Slabih deset let kasneje je usoda poskrbela, da sem si nataknil dobro uhojene škornje upokojenega Ilovarja. Z velikim ponosom in spoštovanjem, vsekakor; pa tudi s kar precej treme. Jaša Kramaršič je namreč o kulinariki razmišljal in pisal, kot ni nihče pred njim, za njim pa tudi ne. Številne njegove besede, njih zveze in skovanke namreč niso ostale le mrtva črka na papirju nizkonakladnika, ampak so postale – in ostale – del žargona Mladininega gostilnohodstva.

Hvaležen sem mu za nove, drugačne in izvirne vpoglede, ki jih je v Konzumu z nami delil 17 let; za to, da se je najbolj zakotne turistične kmetije in najbolj razvpite restavracije lotil z isto energijo in strogostjo; da se ni dal preslepiti hipnim trendom in da je trmasto vztrajal pri svoji vrednostni špuri.

Vsa ta nasledstvena leta sem v glavi premetaval misel, kako epsko bi bilo Ilovarja vsaj enkrat vzeti s seboj na konzumsko ekspedicijo. To se v obstoječem časovno-prostorskem kontinuumu, žal, ne bo zgodilo, glede na to, da smo danes na njegovi sedmini. Ampak, hej – ne bi bil presenečen, če bi se razgledoval tudi na oni strani in nam, ko pride čas, da se mu pridružimo, povedal za par s kruhom pomazanih placov.