Koalicija sovraštva

Pero Martić je slovenski youtuber z več kot 80 tisoč sledilci, influencer s skupnostjo Troll Gang, človek, ki javno ocenjuje ženske in jih sramoti, nekdanji gejmer, pevec, tiktoker, streamar, ki gledalce spodbuja k igranju iger na srečo, po novem pa tudi voditelj pogovorov z družbeno tematiko, čeprav sam, kot je dejal, ne spremlja politike in o njej ne ve nič. Da je res tako, se je izkazalo v nedeljo, ko je na svojem kanalu na YouTubu gostil »motherfucking show« o tem, ali je »Slovenska obrambna straža«, torej skupina zakritih neonacistov, ki naj bi po Ljubljani lovila migrante, nekaj dobrega ali nekaj slabega, ali jo je smiselno podpreti ali ne. Vprašanje je odveč, tovrstne skupine – pa naj preganjajo Rome ali tujce, Domžalčane ali Šiškarje, geje ali pankse, kogarkoli že – so grožnja javnemu redu in miru. Nič dobrega ne more biti v tistih, ki si vzamejo pravico do nasilja, nič dobrega ni v tistih, ki javno spodbujajo sovraštvo in nestrpnost, utemeljeno na narodnostni, rasni, verski, etnični pripadnosti, na barvi polti in na rodu. Vse te stvari sankcionira kazenski zakonik.

V šovu Pera Martića je nastopil zakrinkani predstavnik paravarnostne skupine Slovenska obrambna straža, ki naj bi imela okoli 200 pripadnikov z vseh koncev Slovenije, ustanovitelji skupine pa so posamezniki, ki so že prej hodili na protimigrantske proteste, bili so v Šenčurju, bili so na Kotnikovi, na Obrežju. Gre za mlade, praviloma »natrenirane fante«, ki naj bi po slovenskih mestih in vaseh branili slovenske ženske pred vsiljivimi migranti, ker jih ti menda nadlegujejo in posiljujejo. Nastopila je tudi Zala Klopčič, konservativka, katoličanka, podpredsednica Slovenske demokratske mladine, podmladka SDS, ki jo je danes strah hoditi po Ljubljani, med pogovorom pa je razkrila, da je videla posnetek, kako se je ilegalni migrant, kot je dejala sama, samozadovoljeval v okolici vrtca nekje na ljubljanskem Viču. Zgražala se je tudi nad tem, da so župani v Veliki Britaniji muslimanske vere. Za nekaj časa se je tej strupeni razpravi pridružil Lovro, ki je nasprotoval zakritežem in jim je navrgel, da je bistveno več spolnega nasilja za štirimi stenami kot na ljubljanskih ulicah. Prišlo je še nekaj anonimih sogovornikov, ki so podprli ali zavrnili to, kar naj bi počeli samoorganizirani varnostniki.

Pero Martić je rasistično razpravo skušal moderirati, poskušal je biti nevtralen, a bil je nedorasel tej nalogi in vsebini. To ga ni niti motilo, kasneje je govoril, da ni nič kriv, kot da ne bi bil on omogočil širjenja rasističnih vsebin. Posnetek pogovora si je v nekaj dneh ogledalo več kot 30 tisoč ljudi, kratki odlomki iz njega pa so se začeli viralno širiti po spletu. Dobro za influencerja, malo slabše za državo.

Policija je sicer hitro identificirala nekaj osumljencev, članov Slovenske obrambne straže, prav tako so jih policisti nekaj ustavili v mestu in jih popisali. Šlo naj bi za znane neonaciste, »operativno zanimive posameznike«, med katerimi bi lahko bili po neuradnih podatkih Urban Purgar, sicer občudovalec nacizma in Adolfa Hitlerja, ter nekaj mlajših, celo mladoletnih fantov. Na podlagi zbranih informacij policija preiskuje sum storitve kaznivega dejanja spodbujanja in razpihovanja sovraštva ter morebitne prekrške zoper javni red in mir v povezavi z uporabo nevarnih predmetov.

Grimsove izjave so bile rasistične in žaljive, spletni šov je izkoristil za to, da je napihoval kazniva dejanja prosilcev za azil in jih slikal kot grožnjo slovenskemu narodu. Vse to je propaganda, podobna tisti, ki jo je o Judih širila nacistična Nemčija.

Za kakšne ljudi pravzaprav gre, pove še en pogovor, ki ga je neznani pripadnik Slovenske obrambne straže opravil z mladim domoljubom Nejcem Urbanijo. Ko ga je ta vprašal, zakaj vendarle nasilje, mu je zakritež odgovoril takole: »Morate razumeti, da ti ljudje, migranti, ne razumejo drugega … a vsak na svetu razume eno okoli kepe. In lahko je v Afriki, lahko je v Aziji, lahko je neumen, lahko je prizadet, lahko je ovca, lahko je pes, vsak razume eno okoli kepe.« Skupina se je sicer na Instagramu javno distancirala od poveličevanja Hitlerja, od rasnih teorij in podobno. Borila naj bi se le za varnost Slovenije, Slovencev in Slovenk.

Povezave s SDS

Deja vu, bi lahko rekli. Vse, kar so v oddaji govorili o domnevnih posilstvih in nadlegovanju, ki naj bi jih bili zagrešili migranti, o dogodkih, ki jih je že večkrat zanikala slovenska policija, smo lahko ničkolikokrat prebirali na spletnih forumih, na družabnih omrežjih, v medijih iz orbite SDS. V veliki večini primerov je šlo za polresnice, laži, prirejene posnetke, izkrivljene statistične podatke. A laž se širi hitreje kot resnica. In nasilneži, ki se sprehajajo po ljubljanskih ulicah, niso zgolj posledica tega, da migranti menda ponoči postopajo po mestu, s čimer ni nič narobe, pač pa so jih spodbudile predvsem informacije o domnevnih posilstvih in spolnem nadlegovanju, ki jih stranka SDS in njej sorodne skupine širijo prek svojih kanalov. Policija je že večkrat poudarila, da je Ljubljana varno mesto in da prijav posilstev ni bilo. »Motherfucking show« ni bil le navaden pogovor, prežet z rasizmom, predsodki, zbujanjem strahu. V njem je ves čas sodeloval poslanec stranke SDS Branko Grims. Grims ni navaden poslanec, je član izvršilnega odbora stranke, je predsednik kranjskega lokalnega odbora, je kandidat stranke SDS za evropskega poslanca in pisec agresivno promovirane knjige o nevarnostih kulturnega marksizma. SDS Grimsa podpira in promovira. Prinaša ji glasove volivcev. Izvršuje njen program.

In kaj je povedal? Dejal je, da imajo migranti, ki pridejo čez mejo, »samo tri posebne pravice, da so aretirani, procesirani in izgnani«. Zanj so migracije »organizirana invazija na Evropo«. Migranti »uničujejo Slovenijo in slovenski narod«, govoril je še o islamski sveti vojni, usmerjeni zoper Evropo, o spopadu civilizacij, o tem, da pravica nobenega tujca ne more biti nad pravico, da se spoštuje osebna integriteta slovenskega državljana in državljanke. Pričakovano je dodal, da je pravica do samoobrambe, kar naj bi počeli zakrinkani mladeniči, »temeljna in neodtujljiva človekova pravica, ki izhaja iz naravnega prava,« in da je edina rešitev za Slovenijo in Evropo »remigracija«, ideja, da vse tujce pošljemo nazaj, od koder so prišli.

Remigracija je, kot je v komentarju opozoril filozof Boris Vezjak, pri čemer se je skliceval na ameriškega profesorja Joséja Ángela Maldonado, le lepša beseda za »mehko vrsto etničnega čiščenja pod krinko deportacije in segregacije«. Podobne ideje so krožile na srečanju skrajnih evropskih desničarjev v Potsdamu, kjer so Avstrijec in identitarec Martin Sellner ter člani nemške stranke AfD odkrito govorili, da bodo zdaj zdaj, ko bodo prevzeli oblast, pokazali svoj pravi obraz in iz Nemčije izselili vse ljudi nenemškega rodu. Po razkritju sestanka so Nemčijo zajele množične demonstracije, priljubljenost stranke AfD pa je začela upadati.

Grims je nastopil kot politik. Napadal je vlado in pozival ljudi, naj obkrožijo številko pred njegovim imenom. Njegove izjave so bile rasistične in žaljive, spletni šov je izkoristil, da je napihoval kazniva dejanja prosilcev za azil in jih slikal kot največjo grožnjo slovenskemu narodu in vsej Evropi. Večina gostov mu je pritrjevala, pa četudi je šlo za propagando, podobno tisti, ki jo je o Judih širila nacistična Nemčija. V družbi zakrinkanega nasilneža, ki je prepričan, da bosta ravno on in njegova skupina Slovenijo obranila pred tujci, je Grims deloval celo uglajeno. Nasmihal se je in kimal sočnemu jeziku. Kar je seveda logično, Pero Martić je zbiral lajke, zakriti nasilnež je nagovarjal privržence, Branko Grims pa volivce.

Razlika med Brankom Grimsom in tistimi, ki s teleskopskimi palicami hodijo po Ljubljani, je le v podobi. Grims nosi kravato, neonacisti pa podkape, bulerje in vojaške hlače. Govorijo enake stvari in širijo iste ideje. Le da Grims to počne v parlamentu, neonacisti pa na ljubljanskih ulicah.

Naj vas njegov nasmeh ne zavede. Razlika med Brankom Grimsom in tistimi, ki s teleskopskimi palicami hodijo po Ljubljani, je le v podobi. Grims nosi kravato, neonacisti pa podkape, bulerje in vojaške hlače. To je vse. Govorijo enake stvari in širijo iste ideje. Le da Grims to počne v parlamentu, neonacisti pa na ljubljanskih ulicah in družabnih omrežjih. Tega za zdaj seveda ne moremo vedeti, a skoraj gotovo je, da se neonacisti in Branko Grims osebno poznajo.

Zgodba o neonacistih in Branku Grimsu je večja od že omenjenega pogovora. Grims predstavlja politiko, ki jo zagovarja Janez Janša. Posadka SDS se je denimo takoj odpravila na Obrežje in v Središče ob Dravi, kjer so razburjeni krajani s traktorji nasprotovali že sami zamisli vlade, da bi se v njihovem okolju postavila začasna izpostava azilnega doma. Politika, ki namenoma širi sovraštvo do tujcev, ki etiketira drugega, ki straši z namenom, da si pridobi podporo, je pač politika, ki z vključujočo Evropsko unijo človekovih pravic in različnosti nima veliko. Nasprotno, ideje o izbranih narodih in tistih drugih, ki to niso, so rasistične. Enako rasistične, kot sta bila rasistična fašizem in nacizem v letih pred drugo svetovno vojno. Nasilja in sovraštva, ki ju širi stranka SDS, ne smemo podcenjevati. Napišimo še drugače, skupina, ki zase misli, da bo obranila Slovenijo, je ekstremistična skupina, ki je povezana z idejami stranke SDS. Ni prva, takšni so bili tudi rumeni jopiči, takšni so bili identitarci Žana Mahniča, takšna je skupina, zbrana okoli Društva za promocijo tradicionalnih vrednot.

Težava je seveda v tem, da SDS ni edina stranka, ki deluje tako. Podobno je z nemško AfD, s francoskim Nacionalnim zborom, s strankama Bratje Italije in Liga, z Wildersovo Stranko za svobodo, s Švedskimi demokrati, s špansko stranko VOX, tudi z avstrijskimi svobodnjaki in madžarskim Fideszom. Vse te politične skupine izkoriščajo neuspešno migrantsko politiko evropskih držav, vse te politične skupine v družbo vnašajo strah in nemir. Ponujajo odgovore: nasilje, deportacije, ograje, razčlovečenje, izključevanje, sovraštvo.

Devetega junija bodo evropske volitve. Kot kažejo javnomnenjske raziskave, bo zmagala stranka SDS. V evropski parlament bo verjetno poslala štiri poslance in ni nemogoče, da bo eden izmed njih Branko Grims. Bi torej radi živeli v državi, kjer izvoljeni politiki zagovarjajo idejo, da lahko ljudje na ulicah pretepajo tujce in jim natikajo zanke okoli vratu? Bi radi živeli v državi, kjer je stranka, ki širi sovraštvo, zmagovalka na volitvah? Bi radi živeli v državi, ki v evropski parlament pošlje človeka, ki zagovarja nasilne deportacije migrantov in prijateljuje z neonacisti? Natančno na tej točki je Slovenija, na točki preobrata. Grims ni neumen, dobro ve, kaj počne. On in njegova stranka si želita, da bi se v Evropski uniji okrepila skrajna desnica. Le tako bi bila po njegovem rešena evropska civilizacija. A Grims se moti, skrajneži, kakršen je on, so največja grožnja Evropski uniji.

»Ko staro umira, novo pa se še ne zmore roditi, napoči čas pošasti,« je nekoč napisal Antonio Gramsci. Pošasti so ljudje, ki po ulicah lovijo migrante. Pošast je politika, ki jo zagovarja Branko Grims. Pošastna je tudi stranka, ki je takega človeka uvrstila na kandidatno listo za evropski parlament.