Boj za priznanje

Slovensko priznanje Palestine ima dolgo brado in tudi zdaj, ko naj bi se vendarle zgodilo, ni vse potekalo, kot bi lahko. Vlada je zavlačevala, predsednik vlade je pošiljal različne signale, vseskozi pa se je zdelo, da Slovenija sicer podpira priznanje Palestine, a se mu kdove zakaj izogiba. Kaj je šlo narobe? In kaj je nazadnje prevladalo?

Začnimo na drugem koncu sveta, z zgodbo, ki dobro kaže, kakšna je načelnost slovenske zunanje politike. Se še kdo spomni Juana Guaidója, venezuelskega politika, predsednika parlamenta, ki se je na začetku leta 2019 samorazglasil za začasnega predsednika Venezuele?

Njegova vladavina je bila natančno takšna – začasna. Po nemirih in politični krizi je predsednik Venezuele kljub obtožbam o »ponarejenih volitvah« ostal Nicolás Maduro, ideološki dedič Huga Cháveza. Slovenska vlada, ki jo je vodil Marjan Šarec, je v tistem času na predlog zunanjega ministrstva Juana Guaidója »prepoznala« kot začasnega predsednika Venezuele. Tedanji zunanji minister Miro Cerar je rekel, da »gre za deklarativni in ne konstitutivni akt« in da s slovenskim prepoznanjem »ne posegamo v notranje zadeve druge države«. Slovenija pri tem »prepoznanju« ni bila edina. Guaidójevo vlado je podprla kopica drugih držav na čelu z ZDA, ki so nasprotovale Madurovi levičarski vladavini. Juan Guaidó danes živi v ZDA, je politični begunec, saj ga je venezuelsko tožilstvo obtožilo domnevne veleizdaje in poneverbe finančnih sredstev. Venezuelo kljub slovenskemu priznanju nekega drugega predsednika še vedno vodi Nicolás Maduro.

Danes, pet let kasneje, je popolnoma jasno, zakaj se je februarja 2019 naša država odločila za to potezo. Dobrikala se je ZDA.

Ta skok v preteklost je treba dopolniti še z eno anekdoto. Miro Cerar ni bil le Guaidójev zagovornik. Že v času, ko je bil premier, je Slovenija tehtala, ali naj prizna Palestino ali ne. Najprej so o tem razmišljali na začetku mandata, a naj bi bili takrat presodili, da bi morebitno priznanje lahko vplivalo na zvišanje obrestnih mer, po katerih se je takrat zadolževala Slovenija. Cerar je bil sicer do priznanja vseskozi zelo zadržan, vendar je tedanji minister za zunanje zadeve Karl Erjavec potem vendarle nekako izsilil, da je vlada odločala o priznanju Palestine, konkretneje, za mnenje je vnaprej povprašala državni zbor. Nato se je, kako pripravno, znova zalomilo. Cerar je predčasno odstopil in vlada odločitve o začetku postopka priznanja Palestine ni mogla sprejeti, državni zbor pa brez njenega predloga o tem ni mogel odločati.

Nauk teh dveh zgodb je enostaven. Slovenska zunanja politika ni samostojna ali načelna, pač pa razmišlja realpolitično in se ukvarja z vprašanjem, kaj se državi izplača in kaj ne. Tipičen primer te nenačelnosti je vilenska izjava, s katero je Slovenija leta 2003 podprla napad ZDA na Irak, utemeljen z lažmi in izmišljotinami o orožju za množično uničevanje, ki naj bi ga bil imel iraški diktator Sadam Husein. Slovenija je prikimala ZDA, še preden so bila javno prikazana že tako ali tako izmišljena dejstva.

Čakanje na pravi trenutek

Danes ne ravna bistveno drugače. Vlada se je 9. maja odločila, da bo državnemu zboru predlagala priznanja Palestine kot neodvisne in suverene države, a to bo storila le, če bo zaznala napredek pri pogajanjih o premirju in prizadevanjih o ustanovitvi dveh držav. Vendar ta »prelomni« sklep, še en začetek postopka za priznanje Palestine, sam posebej ni pomenil ničesar. Priznanje je bilo zakoličeno z neuresničljivimi in nemerljivimi predpostavkami. Majski sklep vlade je političen in brez vsebine.

»Pomislite, kako močne so ZDA, mi pa smo se samozavestno razglasili za pobudnico priznanja Palestine. Še več, javno smo vnaprej objavili pogoje za priznanje, določili datum in pričakovali od drugih držav, da nam bodo sledile. Kako naj Francija sledi neki mali Sloveniji?«

V vmesnem času, zadnje tedne, je slovenska diplomacija iskala podporo, iskala je skupino držav, ki bi se pridružila priznanju. V EU, katere večina članic še ni priznala Palestine, naj bi se bila oblikovala skupina »podobno mislečih držav«, ki razmišljajo o priznanju. Ena izmed vodečih držav, prelomna in pogumna, naj bi bila ravno Slovenija. Razmere v Palestini se sicer iz tedna v teden poslabšujejo, od petka se Izrael namerno ne meni za odločitev Meddržavnega sodišča, da mora takoj ustaviti vojaško ofenzivo v Rafi. Zanj so sodbe tega sodišča absurdne in antisemitske.

Načrt Slovenije je bil torej takšen: zdaj, ko je članica varnostnega sveta, bi lahko vodila skupino držav, ki bodo priznale Palestino, hkrati pa ji bodo pomagale pri oblikovanju državnosti in opolnomočenju palestinskih oblasti, poleg tega bodo pritisnile na izraelsko vlado in nemara še za dodatek z arabskimi državami dosegle dogovor o delovanju palestinskih oblasti v prihodnosti, če že ne dogovor o priznanju Izraela. Po nekaj tednih je postalo jasno, da se bodo samozavestni načrti naše države sfižili. Prejšnji teden so priznanje napovedale tri države, Španija, Irska in Norveška, ki naj bi še pred kratkim spadale v skupino, v kateri je bila tudi Slovenija. Nato je hitro postalo jasno, da druge skupine držav, ki bi skupno in vkup s Slovenijo priznale Palestino, ne bo. Nekaterim se ne mudi, druge bi počakale na čas po evropskih volitvah, spet tretje kalkulirajo. Kljub sestankom, ki jih je imela ministrica za zunanje zadeve Tanja Fajon v nedeljo in ponedeljek v Bruslju, se stvari niso razčistile.

Tanja Fajon je o tem obvestila vlado in Robert Golob je v ponedeljek zvečer poslal izjavo, da se je odločil na četrtkovo sejo vlade uvrstiti sklep o posredovanju predloga za priznanje Palestine v državni zbor. »V tem času bomo nadaljevali usklajevanja s skupino podobno mislečih držav z namenom, da ustvarimo maksimalni pritisk za takojšnje premirje in izpustitev talcev. Kot odgovorna članica varnostnega sveta smo dolžni narediti vse, kar je v naši moči, da pripeljemo do trajnega miru na Bližnjem vzhodu,« je dejal. Vsaj za zdaj Slovenija s pobudo o skupnem priznanju Palestine z drugo skupino držav ostaja osamljena. Za priznanje se v kratkem ne bo odločila nobena druga članica EU.

Priznanje je sicer po mednarodnem pravu, kot pojasnjujejo na ministrstvu za zunanje zadeve, »enostranski pravni akt, s katerim države sprejmejo že obstoječe dejstvo kot skladno z mednarodnim pravom. Prizna se torej dejstvo nastanka nove države, hkrati pa je priznanje izraz pripravljenosti za sodelovanje z novo državo.«

»V diplomaciji je važno, kaj počneš, še bolj važno pa je, kako to počneš. In vsakič, ko gre za tako pomembne odločitve, kar priznanje Palestine gotovo je, bi nas moral voditi trezen premislek. Bojim se, da tega ni,« o prizadevanjih za pridobitev soglasja za priznanje Palestine razmišlja upokojeni diplomat Roman Kirn. »Priznanje Slovenije samo po sebi ne pomeni nič, glas Slovenije bi bil močan le, če bi bila vključena v skupino več držav. Kot razumem, se skupini, ki jo vodi Španija, ni želela pridružiti.« Vprašanje priznanja Palestine ni tako preprosto, v diplomaciji mu nasprotujejo ZDA, pa tudi Izrael. Te dni naj bi o priznanju in posledicah, ki bi jih to imelo za Slovenijo, razpravljal svet za nacionalno varnost. Izrael s priznanjem ne bo zadovoljen, gotovo bo na zagovor poklical slovenskega veleposlanika, morda bo izraelski veleposlanik za nekaj časa zapustil Slovenijo, a te stvari so na diplomatskem parketu nekaj vsakdanjega. Večja težava bi lahko bila, če bi Izrael oviral prihod slovenske človekoljubne pomoči v Gazo. Triindvajsetega februarja je Slovenija prav ob pomoči Izraela, kar je groteskno, v Gazo poslala pošiljko humanitarne pomoči.

»Položaj je res pregret,« priznava Kirn. »Pomislite samo, kako močne so ZDA, mi pa smo se samozavestno razglasili za nekakšno pobudnico priznanja Palestine. Še več, javno smo vnaprej objavili pogoje za priznanje, določili datum in pričakovali od drugih držav, da nam bodo sledile po vnaprej zakoličeni poti. Prosim vas, kako naj Francija sledi neki mali Sloveniji? Zakaj bi ji? Pričakovati, da bodo druge države kar sledile Sloveniji, je bilo nerealno. Prav tako smo se čisto po nepotrebnem v sklepu vlade, ta napaka izvira iz kabineta predsednika vlade, zapletli v zgodbo o nekih formalnih predpostavkah za priznanje. Nerodni smo bili, nespametni, izgubila se je sinergija, ki bi jo lahko imeli.«

Ministrica za zunanje zadeve Tanja Fajon je sicer prepričana, da je ta teden prišlo do točke, kjer ni bilo več poti nazaj. »Zelo očitno je, da Izrael ne spoštuje razsodb mednarodnih sodišč. Zelo jasno je, da ne spoštuje mednarodnega prava. Nadaljuje vojaško operacijo, kjer umirajo civilisti, zaprti so mejni prehodi, zelo je omejeno prihajanje humanitarne pomoči. Ključnega pomena je, da bomo s priznanjem Palestine pritisnili na izraelsko vlado, več ko bo takšnih priznanj, bližja bo uresničitev ideje o dveh državah. Priznanje Palestine pa po drugi strani Palestincem sporoča, da imajo pravico do lastne države in lastnega obstoja. Ni več časa za čakanje, če danes umreš, ne bo dneva po tem.« Za vodjo opozicije Janeza Janšo je priznanje Palestine sicer »videti kot nagrada za teroristično dejanje«.

Neodvisnost Slovenije je leta 1991 prva priznala Hrvaška, sledile so Litva, Gruzija, Latvija, Estonija, Ukrajina in Islandija. Veliki pok se je zgodil med 15. in 17. januarjem 1992, ko so Slovenijo priznale skoraj vse evropske države. Palestina jo je priznala 29. maja 1992, natančno 32 let hitreje, kot je slovenska vlada sprožila postopek za priznanje Palestine. Zadnja država, ki jo je priznala Slovenija, je Republika Južni Sudan, to je bilo leta 2011, le tri dni po tem, ko je bila razglašena njena neodvisnost.

Priznanje napadene in razrušene države ni tekma. Če bi bila, bi bila Slovenija med zadnjimi članicami OZN, ki so se odločile za to potezo. A zdi se, da je bilo dogajanje, povezano s priznanjem Palestine, v Sloveniji nepotrebna tekma za veljavo med kabinetom predsednika vlade in ministrstvom za zunanje zadeve. Sama priznanja ne bodo dovolj. Navkljub priznanjem Španije, Irske in Norveške, navkljub prihajajočemu priznanju Slovenije, ki ga mora potrditi še državni zbor, na Gazo in begunska taborišča padajo bombe. Odločitev bi morala biti povsem načelna. Evropa, vsa mednarodna skupnost bi se morala, kot pravi visoki zunanjepolitični predstavnik EU Josep Borrell, odločiti med podporo mednarodnim institucijam in pravni državi in podporo Izraelu. Kot že zapisano, je Meddržavno sodišče (ICJ) prejšnji četrtek sprejelo odločitev, da mora Izrael nemudoma ustaviti vojaško ofenzivo v Rafi na jugu Gaze, hkrati pa mora storiti vse, da prepreči genocidna dejanja. Nekaj dni poprej, 20. maja, je glavni tožilec Mednarodnega kazenskega sodišča Karim Khan zahteval izdajo naloga za prijetje izraelskega premiera Benjamina Netanjahuja, obrambnega ministra Joava Galanta in treh voditeljev Hamasa.