Politično zlorabljanje domačih športnikov, ko zmagujejo

Kako se politiki norčujejo iz nas

Politično zlorabljanje domačih športnikov, ko jim gre dobro in zmagujejo, je že stara tema, kakršna je tudi ta neplemenita praksa: »šlepanje« na njihove uspehe se zdi imenitna voda na mlin politikom in njihovim strankam, ker se s tem zelo učinkovito promovirajo v apolitičnem kontekstu. Podobno počnejo tudi vlade in velikokrat se zdi, da obstaja za to legitimen razlog – domoljubje. Patriotizem največkrat deluje kot najboljši alibi za takšno postopanje in proti njemu nihče ne želi ravno oporekati.

Za domoljubna čustva skrito ravnanje pa se lahko hitro sprevrže v golo samopromocijo in propagando. Ko je časopis Večer prvi opozoril na ravnanje dveh kandidatov za evropskega poslanca iz vrst SDS, se je prvi med njima, Franc Breznik, opravičil in umaknil svojo objavo. Nekdanji razvpiti minister za notranje zadeve Aleš Hojs je pri svoji zlorabi Leona Štuklja in Tadeja Pogačarja vztrajal in jo zagovarjal. Dejal je, da svoje objave ni umaknil, saj v njej, kot pravi, ne vidi ničesar spornega. Kaj točno je pri objavi fotografije zmagovitega Pogačarja storil?

Protest Pogačarjevega menedžerja

Čestitko za njegovo šampionsko zmago na Giru jo dopolnil z besedo »prEUdarno«, predvolilnim sloganom SDS, očitno zaradi promocije lastne kandidature nekaj dni pred volitvami. Temu je dodal napis »Lani Primož … Letos Tadej.«

»Vsi ljudje lahko čestitajo športnikom za njihove uspehe, a nihče nima pravice uporabiti fotografij športnih junakov za promocijo lastnih interesov. Pozivamo jih k umiku spornih sporočil,« se je nato odzval Pogačarjev menedžer Alex Carera.

Retorično vedno pobalinsko razpoloženi bivši minister, ki si ga bomo zapomnili ravno po pregonu kolesarjev, tistih namreč, ki so protestirali proti Janšev vladi, toda tudi po povedni izjavi, da so zanj neonacisti biseri, ljudstvo pa svinje, je uporabil tri argumentacijske strategije v svojo obrambo: ad hominem napad na novinarje, menjavo teme in zmotno analogijo. Pri tem je povsem izpustil pojasnilu menedžerju. Pojdimo po vrsti.

Napad na človeka

Novinarje je žalil takole: »V čem je problem, ko čestitamo zmagovalcu? Problem vidite zlonamerni novinarji, ljudje pa pogledajo čestitko in rečejo, o, kako lepa čestitka.«

Težava je torej v zlobnih predstavnikih medijev, ki so zlorabo opazili, namesto da bi pohvalili lepoto njegovega grafičnega izdelka. Verjetno Hojsova reakcija ne potrebuje posebnega komentarja: napadamo človeka, namesto da bi razpravljali o stvari, pri tem pa upamo, da bo čim več ljudi nasedlo in si reklo: joj, kakšne packe so ti novinarji, sploh ne razumejo preudarnih umetnin plemenitega poslanca!

Njegovo manipuliranje je prozorno in bolj nam ostane vprašanje, zakaj misli, da bo tudi uspešno – kar žal največkrat tudi je.

Menjava teme

Pojdimo k drugi njegovi manipulativni taktiki. Ker Hojs rad multiplicira svoje retorične trike, podobno kot ribič, ki si najbrž misli, da je bolje, če vrže hkrati več trnkov, kajti nekaj se bo že prijelo, je poskusil še z menjavo teme: »Zakaj je sporno, če sem pri uspehu Pogačarja in spominu na Štuklja zraven sporočil, da so pred vrati evropske volitve in se priporočam, da mi ljudje zaupajo svoj glas? Pa kaj potem. Boste napisali tudi to, da je Janez Kocijančič 30 let obvladoval Olimpijski komite Slovenije? Vas nič ne moti, da športne zveze obvladuje leva politika?«

Trik je znova hitro prepoznaven: namesto o njegovi zlorabi bi se morali pogovarjati o Kocijančiču. Preusmeritev teme drugam, na športno zvezo, politične usmeritve in Olimpijski komite Slovenije, kajpada v ničemer ni povezana s tem, o čemer se pogovarjamo, ampak služi le oddaljevanju od začetne razprave ob njegovem upanju, da bo druga stran, torej javnost, trnek zagrabila. Hojs je tudi tokrat maksimalno prozoren in neglobok, kar je sploh značilno za njegovo manipulativno retoriko.

Zmotna analogija

Tretji trik je zmotna analogija: nič ni narobe s tem, če rečemo, da je Pogačar preudaren. »Gre za preudarne dosežke naših športnikov,« je dejal Hojs. Saj res, kako prEUdaren je Pogačar?

Zmotna analogija, podobno kot zmota napačne enakovrednosti (false equivalence), gradi na primerjavi med dvema okoliščinama, kjer je nato hote ali nehote izpeljan napačen sklep. Argument iz analogije želi po induktivni poti zaznati podobnosti med izjavama ali situacijama, od koder sklepa o nadaljnji podobnosti, ki je nerelevatna ali neustrezna.

Seveda takoj prepoznamo, da Hojs pripisuje »prEUdarnost« kolesarju le zato, da bi legitimiral volilni slogan svoje stranke in se izognil začetnemu očitku. Povedano preprosto: nihče mu ne bo verjel, da je slogan nastal zaradi preudarnih kolesarjev, kar da je želel poudariti, sploh pa ne zaradi »prEUdarnih«, saj je ta besedna igra v temelju njegove volilne kampanje. Končno Pogačar tekmuje za ekipo UAE Team Emirates.

Čestital bi Dončiću

Ker je Hojs običajno nezaustavljiv v političnem pobalinstvu in se, za razliko od strankarskega kolega, ne želi opravičiti ali pokesati za svoje manipulacije, je tokrat poskusil še z eno variacijo norčevanja, kjer je zaigral na karto igranja žrtve (victim playing): »Luka oprosti,saj bi čestital,pa bi se presstituti kot stekle lisice, zagnali vame ….«

Njegova fotomontaža z Luko Dončićem stavi na to, da bo teh, ki častijo pobalinstvo in zabavljaški cinizem, v volilnem bazenu več od preostanka volivcev, ki tega ne odobravajo. Zato bodo po njegovem razumeli, da je zgolj žrtev novinarskih prostitutov, ki so kot stekle lisice in morajo z njim ravnati solidarno.

Politična nekultura ima v Sloveniji že nekaj časa polno domovinsko pravico in uspešno izpodriva kulturo. Zakaj? Ker politikom, ki se celo bahajo, da so preudarni, to dovolimo: volivci in mediji.

**Avtorjev komentar je bil najprej objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES**