Vladi ni treba več blefirati

Skoraj neverjetno je, da je trajalo tako dolgo

Slovenija je končno priznala Palestino! Čestitke letijo z vseh strani, koalicijske stranke se trkajo po prsih, ljudstvo prekipeva od ponosa in sledi spretno organizirani manipulaciji s kolektivnimi čustvi, kakor da bi dosegli nekaj, kar bi moralo biti samoumevno in že dolgo nazaj uresničeno!

Skoraj neverjetno je, da je trajalo tako dolgo. Bi morali biti veseli? Ni dvoma, a to ne bo dovolj! Po tistem, ko se bo trenutno navdušenje poleglo, pride čas za trezno analizo, že nekajkrat začeto, če nam morda končna evforija česa ne prikriva. Seveda nam, recimo prehitro in varljivo zadovoljstvo, da je ta gesta zadostna in vse, kar lahko Slovenija stori. Toda še bolj in predvsem: zakaj je moralo trajati tako dolgo, da je prišlo do priznanja in kakšne argumente so nam vladajoči servirali, da bi nas prepričali, da moramo še počakati? Zakaj so, celo po mojih napovedih, snedli svojo besedo in zanikali lastne neizpolnljive pogoje, pod katerimi bodo Palestino, sicer v trenutkih najhujšega genocida, končno le priznali?

Blef na blef ob odlašanju

Na več mestih sem podrobno beležil blef in manipuliranje vladajoče koalicije, predvsem Roberta Goloba, ki nam je ponudil vrsto argumentacijskih zastranitev in neprepričljivih argumentov, zakaj moramo še počakati, ker še ni napočil pravi trenutek. Očitno je del taiste hipokrizije in blefa, o katerem podrobno spregovorim v intervjuju za Delo, da se mora zdaj pretvarjati, da so vsi razlogi za odlašanje nenadoma minili in jih več ni, pri tem pa spretno organizirati dejstva, sicer bi njegova odločitev izgubila dodobra načeti videz verodostojnosti.

Če je premierju uspelo v dnevu in pol izreči nič manj kot šest manipulacij v funkciji racionalizacije odloga priznanja, ki jih podrobno analiziram, če mu je uspelo zavračati vse apele in peticije z zahtevo po priznanju, tudi peticijo 350 podpisnikov, pa tudi na dan potrditve priznanja v državnem zboru ni uspel brez nove: »’Naš namen ni bil, da se skrijemo pod okrilje Španije, Norveške in Irske, naš namen je bil, da postopek izpeljemo suvereno, ponosno in samostojno,’ pa je priznanje Palestine pospremil predsednik vlade Robert Golob.«

Mi smo vendar suvereni!

Pomislimo na čustveno plat novega manipuliranja v vrsti vseh dosedanjih: ne samo, da si je vlada izmišljala nemogoče pogoje, preden bo izpeljala priznanje, ne le, da je te pogoje potem premier interpretiral kot »pričakovanja«, ne le, da je vmes trdil, da je Slovenija že izpeljala priznanje in pri tem meril na vladni sklep, ne samo, da so nas prepričevali, da kot vodilna država organiziramo nov paket drugih držav, ki ga bodo izpeljale, ne da bi nam pojasnili, zakaj več nismo del prvega. Ne, s svežim blefom smo prejeli še smešno razlago, zakaj nas ni bilo niti v drugem paketu držav, ki je to storil 28. maja.

Slovenije torej ni bilo niti v začetni ekipi pobudnic, a sploh ne vemo, zakaj je iz nje izstopila, in tudi v drugi skupini ne. Iz obeh smo izstopili ali izpadli. Toda zdaj končno morda vemo, kar nam je Golob ponosno navrgel: mi smo vendar suvereni, ponosni in samostojni! Ne bomo se šlepali na druge, mi se ne skrivamo za njimi! A smo slišali prav? On in njegov državni sekretar Vojko Volk sta nas mirila, da novačimo nov paket držav, da smo pri tem vodilna sila, ampak priznanje skupaj z njimi, ki ga še ni in ga ne bo, bi očitno po tem branju bilo zelo nesuvereno in nesamostojno!

Pričakovali bi, da nam vsaj na dan priznanja predsednik vlade prizanese z lažmi in sprenevedanjem. Žal tega nismo dočakali. Tako enostavno bi bilo biti suveren že precej prej, toda vsak dan v svojem dosedanjem dveletnem mandatu je zamudil takšno priložnost. In Slovenija jo je vsaj deset let.

Janšev cinizem v odgovor na blef

Je pa šef opozicije v svoji stari cinični maniri razložil, zakaj je v zadnjem trenutku poskušal zaustaviti priznanje s predlogom za posvetovalni referendum, kar bi po njegovem odložilo odločanje za 30 dni: »Mi s tem mesecem tudi kupujemo vladi čas za to, da se glave malo streznijo in da pride do nekega napredka v teh poskusih mirovnih procesov in da se potem Slovenija pridruži državam, ki bodo ta korak naredile v najbolj primernem trenutku, kot ga je včeraj opisal državni sekretar iz kabineta predsednika vlade (Vojko Volk, op. a.).«

Seveda je tudi njegova gesta bila blef, toda bila je tudi odgovor na blef vladajočih. Kar je storil Janez Janša, je zgolj to, da je resno vzel vse glasne napovedi Golobove vlade: da bo čakala na najbolj primeren trenutek, glede česar si je evidentno premislila, in da bo priznanje izpeljala na inovativen način, kot so dejali, pri čemer nas je želela naplahtati, da priznanja zaenkrat sploh ne rabimo izpeljati, ker moramo raje prepričevati druge države, da to storijo.

Če kaj, je priznanje Palestine iz vladajoče politike, polne neverodostojnih besed in ravnanj, odplaknilo nemajhno paleto laži in zavajanj, ker je zdaj, kar zadeva samo dejanje, to postalo nepotrebno. Tudi zaradi tega dejstva se lahko končno čutimo olajšane!

**Avtorjev komentar je bil najprej objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES**