Kdo prisega Hipokratu

Malo brskam za poznavanjem vzrokov bolezni v času Stare Grčije. K temu me je navedlo soočenje zagovornikov ter žolčnih nasprotnikov evtanazije in njihov glavni argument, ki je prisega Hipokratu. Bele halje so jasno skorajda v celoti, z izjemo redkih posameznikov, zanimivo, a ne, proti. Ker če kdo, o tem so stoprocentno prepričani, bodo pač o življenju slehernika odločali oni. Bogovi v belem. Z akademsko omejenimi glavami se izgovarjajo na Hipokratovo prisego. Ki zdravnika zavezuje k moralnim in etičnim načelom ter mu nalaga zapoved, citiram, »Najprej, ne škoduj!« Vmesno bi bilo, če bi se zmogli vprašati, ali morda s podaljševanjem posameznikove bolezenske agonije, ko postane lajšanje bolečin blažev žegen, ne delajo točno tega. Da škodujejo. Ko je eden izmed redkih razmišljujočih in bolj svobodomiselnih zdravnikov omenil, da je že čas, da bi se moralo vsebinsko Hipokratovo prisego dati pod lupo in preveriti njeno ustreznost glede na današnji čas, se je pričelo na strani protivnikov zavijanje z očmi in so bile njihove žolčne reakcije ne spregledljive. Pa pojdimo malo pogledat. Hipokratova medicina je temeljila na predpostavkah, da je zdravje odvisno od skladnosti človekovega telesa, od pravilne porazdelitve in uravnoteženosti prvin, ki ga sestavljajo. Te prvine so zemlja, zrak, voda in ogenj, vsaka pa ima svojo značilnost, suhoto, mraz, vlažnost in vročino in svoj telesni sok. Vsak človeški organizem je bil torej po Hipokratovem mnenju sestavljen iz štirihtelesnih sokov, krvi,sluzi,žolčainčrnega žolča.

Glede na prevlado enega od njih v človeškem telesu je nastal prvi psihološki nauk o značajih: pri koleriku prevladuje žolč, pri melanholiku črni žolč, pri sangviniku kri, pri flegmatiku pa sluz. Če so sokovi v pravem razmerju, je posameznik zdravv nasprotnem primeru pa ne. No in kot da ne bi moglo biti bolj očitno, je med soočenjem pri nasprotnikih evtanazije prevladoval žolč, torej koleričnost. Kajti pri zagovornikih je bilo čutiti popolnoma mirno energijo, z zgolj dobrimi argumenti. Sprašujem se, pa ne prvič, če se zdravniki že zgledujejo po Hipokratovih načelih in prisegajo nanj, kako to, da so pozabili na njegova bistvena sporočila, t.j. na ravnovesje v telesu. Torej, ko je bolečine preveč, postane življenje zgolj mučenje. Danes sila redko najdemo dohtarja, ki ga zanima tvoje ravnovesje. Kot da so tu samo zato, da nam vsilijo zdravila, katerih koktajl nas naredi še bolj bolne in odvisne. Ali pa da nam kaj odrežejo in pošljejo na kemoterapijo. Pa nekaterim je že jasno, koliko dodatne škode to povzroči. Sila redki so, ki si po tem nasilnem dejanju za telo za vedno opomorejo. Saj še vrabčki na drevesu vedo, da se jim pri tem še zdrave celiceskurijo. Spomnim se, kako sem bila v času mojega službovanja zaradi specialnega dela, ki sem ga opravljala, tudi jaz večkrat totalno skurjena. In tako sem enkrat, ko sem se že zelo približala penzionu, klicala v moj center družinske medicine ter prosila za kak dan bolniške. Pa me je najprej šokiral odziv med. sestre, ki me je kar po telefonu neprijazno odslovila, češ, da za take reči pač ne dajejo bolniške. To me je tako razjezilo, da sem napisala svoji dohtarici pismo. V njem sem jo vprašala, ali je bolje za družbo, če je človek kak dan doma, da si spočije, ali pa da se skuri do konca in si navleče en kup dolgotrajnih bolezni in ga potem pol leta ni v službo. In tudi to sem ji napisala, ali bi bilo bolje, da bi se zlagala in rekla, da imam gripo. Zdravnica me je s svojim prijaznim odgovorom, da naj kar ostanem doma par dni, če to potrebujem, potem res presenetila. Tako da obstajajo takšni, ki so za zgled. Kot tudi moj novomeški ortoped, ki mu je res mar za ljudi in da kvalitetno živijo. Kar mi je konkretno tudi dokazal. Zato je vprašanje, kdo se odloči za zdravniški poklic in kaj pri tem razmišlja, ko priseže Hipokratu, še kako na mestu.