Meze > meso

Libanonska restavracija Sufret Beirut
Slovenska cesta 56, Ljubljana
Tel.: 01 292 60 65
Libanonski prigrizki so vam od ponedeljka do petka na voljo od 10. do 22., ob sobotah pa od 11. do 22. ure. Ob nedeljah je počitek.

Ambient:
na predborzno ploščad je postavljena barvita improvizirana jedilnica; nekaj mizic je tudi znotraj (predvsem na galeriji) tega iz kafiča v restoran predelanega placa

Napitki:
precej zasilna brezalkoholna zbirka sladkih mehurčkov; še najbolje je naročiti rdeči čaj

Vegetacija:
meze so skoraj vse veganske; meso pride v špil samo pri glavnih krožnikih

Dostopnost:
peš, z biciklom ali trolo; gibalno oviranim je dostopen zunanji del placa

Fino:
vse štiri postrežene meze

Ne tako fino:
precej manjkajočih/nedobavljivih jedi

Samostojne meze stanejo po 6 evrov; glavne jedi – z vsako dobite še dve mezi po izbiri – so po 11,9; kos baklave je 2, druga sladica, mouhalabie, pa 5 evrov.

»Mogoče bo pa kakšen slovenski Harvey Specter wannabe uletel na falafel?« se je vodja tokratne konzumske pehotne odprave na ploščadi pred ljubljansko borzo nadejal vsaj kakšnega okravatanega korpo pravnika ali bankirja z libanonskim prigrizkom v roki. Pa ni bilo nobenega takega – z novci in vplivom se v tem mestu trguje kje drugje, Bavarc pa je (p)ostal predvsem ljudsko avtobusno prestopališče. Temu je prilagojena tudi gostinska ponudba: kafičem in klasični burek postojanki sta se pridružila ameriška sendvičarska franšiza in naša tokratna cona interesa, libanonska prigrizovalnica Sufret Beirut.

Obrat (če odštejemo woltanje) deluje na dva načina – če ste potohodec, vam raznoliko mesovje ali falafel lahko zavijejo v wrap, če pa čas ni vaš gospodar, je ponudbo vsekakor prijetneje preučevati s krožnikov, sedeč za mizo. Če boste naše sreče, boste mogoče ugotovili, da so se Libanonci že navzeli slovenskih gostinskih navad: ob naročanju smo hitro nabasali na zmigovalno-nikalne odgovore na temo piščančjih jetrc, koft in mlete govedine, kar nas je pri mesnih jedeh bolj ali manj stisnilo v kurnik. Na srečo so iz njega prineseno perjad v Sufretu vzorno obdelali: z razkošno odišavljenimi marinadami in pozorno termično dodelavo so poskrbeli za sočnost in mirno konzumacijo shawarme in taouka.

Kljub temu pa bralstvu, ki kani iti po naših poteh ali pa se bo slučajno kdaj s praznim žakljem znašlo na Bavarcu, bolj kot ukvarjanje z mesom priporočamo Sufretove meze. Humus je lepo začinjen, zmlet v svilnato nulo ter dopolnjen z olivcem in celo čičerko. Labneh je ultra kremast zgoščen jogurt, ki ga še raven višje butnejo s sesekljano pistacijo in kockami sušenega paradižnika, okarakteriziranimi z olivcem. Mutabal je epska kolekcija različno obdelanih jajčevcev: osnova je krema iz osmojenih jajčevcev in sezamove paste, na krožniku pa jo dopolnijo z vlakni rahlo okisanega jajčevca, sotiranimi kockami omenjene zelenjave in sumakovim posipom. Super!

Všeč so nam bile tudi osvežilni listi trte-riž-zelišča dolme ter najbolj specialna jed, fatteh. Gre za v bulgur vmešano čičerko in koščke shawarme, ki jih popolnoma prekrijejo s slanim, kremastim jogurtom, čez to pa potresejo sumak in nadrobijo hrustljavo pocvrte trakce pita kruha. Paralelna specialka, kabsa – iz riža, piletine in dobro začinjene paradižnikove salse – je bila precej manj prepričljiva; tudi mouhalabie, nekakšen z generičnim sirupom prelit puding iz mleka, cukra in riževe moke, nas ni ravno vrgel na hrbet, kar velja tudi za nekoliko suho, na pistaciji osnovano baklavo.

Na Sufret Beirut se velja spomniti, kadar se ti bo v središču mesta zahotelo zanimivega, sveže pripravljenega in tudi cenovno vabljivega obroka. Zna biti, da ne boš dobil ravno vsega, kar si boš zamislil, ampak tisto, kar boš, bo dobro pripravljeno in okusno.