Priznanje Palestine

V sredo malo po deseti zvečer je pred parlamentom zaplapolala palestinska zastava. Državni zbor je nekaj minut poprej z 52 glasovi za potrdil sklep vlade o tem, da država Slovenija priznava Palestino. Od prve uradne pobude, ko je novembra 2014 odbor za zunanjo politiko vladi Mira Cerarja naložil, naj prizna Palestino, je minilo skoraj deset let.

Tudi tokrat se je zapletalo. Janševa SDS je s poslovniškimi triki in fantomskimi referendumskimi pobudami poskušala preprečiti ali vsaj zavleči postopek priznanja. Na koncu, po vseh manevrih in premikih, se je stvar zaostrila pri vprašanju, ali mora državni zbor, potem ko je vložena pobuda za referendum, počakati 30 dni ali lahko o njej odloča takoj. V poslovniku državnega zbora je namreč zapisano, da se predlog za referendum uvrsti na dnevni red prve naslednje (ne piše nujne ali redne) seje, če je pobuda zanj »vložena najkasneje 30 dni pred to sejo«. Dosedanja parlamentarna praksa je to dikcijo razumela, da mora od vložitve pobude do odločitve o njej preteči 30 dni, ne pa da ne sme preteči več kot 30 dni, torej lahko tudi manj. Vse to je politika spretno izkoriščala, tipičen primer takšnega izkoriščanja je vložitev predloga za razpis posvetovalnega referenduma o predlogu novega zakona o vladi, s katerim je Janša maja 2022 za mesec dni odložil razrez Golobovih ministrskih mest, potem pa je to poskušal kasneje še z zakonodajnim referendumom.

Tudi tokrat je SDS želela za 30 dni ustaviti postopek priznanja Palestine, vendar je poslanska večina spremenila dosedanjo, ne povsem razumljivo parlamentarno prakso. Prav tako ni najbolj jasno, zakaj je vlada sklep o priznanju Palestine sploh poslala v parlament. Res je, da je državni zbor leta 2012 soglasno podprl priznanje Južnega Sudana, leta 2008 pa Kosova, a vendar zakon o zunanjih zadevah tega, da parlament potrjuje vladne odločitve o priznanju neke države, ne določa. Govori le o obveščanju. Slovenija je ena od redkih evropskih držav, če ne celo edina, kjer naj bi o priznanju odločal državni zbor. Drugje sklep o tem sprejme izvršilna veja oblasti.

Vse zapisane podrobnosti in nejasnosti so posledica slabo zapisanih pravnih določb, kar ena ali druga politična stran izkoriščata. Če se je torej vladajoča koalicija glede referendumov že odločila, da bo prekinila možnost preprečevanja sprejetja aktov ali zakonov, bi morala tudi začeti postopek za spremembo poslovnika državnega zbora, v katerem naj bi bile te stvari zapisane določneje. Za spremembo poslovnika je potrebna dvotretjinska večina.

A vrnimo se k bistvu, k priznanju Palestine. Janšev manever, zavit v leporečje o tem, da naj se ohladijo glave in naj koalicija o priznanju »Hamasa« razmisli še enkrat, dokazuje, kako politiko razumejo v SDS. Vseeno jim je za vsebino, vseeno jim je za umirajoče, če ne drugače, bodo nejasne postopke izkoristili za to, da z njimi uveljavijo svoj prav. Ni težko ugotoviti, zakaj Janša to počne. Na dan, ko je slovenska vlada sprejela akt o priznanju Palestine, se je na omrežju X oglasil izraelski zunanji minister Izrael Kac, član Netanjahujeve stranke Likud. Zapisal je, da »odločitev slovenske vlade, da predlaga slovenskemu parlamentu priznanje palestinske države, nagrajuje Hamas za umore, posilstva, pohabljanje trupel, obglavljanje otrok ter krepi iransko os zla in škoduje tesnemu prijateljstvu med slovenskim in izraelskim narodom. Upam, da bo slovenski parlament to priporočilo zavrnil.« Hkrati je označil, tegal, Janeza Janšo. In Janša je kot na ukaz šel v akcijo.

Politika ni samo igra moči, ni samo postopek, preštevanje glasov. Politika bi morala biti veliko več. Denimo vprašanje, kaj lahko Slovenija kot mala država stori, da se ustavi morija v Gazi. Priznanje Palestine je ena izmed možnosti, onemogočanje tega priznanja pa pomeni podporo vojni in ubijanju. Vsem, ki so morda že pozabili, je znova postalo jasno, kdo je Janez Janša in kakšno politiko vodi njegova stranka.