Spoštljivo nagovarjanje starejših

O starosti in njenem doživljanju je veliko znanega, vsega pa o tem obdobju življenja gotovo še ne vemo. Ta tematika zato predstavlja svojevrsten izziv, tako za posameznike, kot za celotno družbo. Med te izzive nedvomno sodi tudi izrazje o starosti in o starejših. Vrsto let smo že priča demografskim spremembam, ki temeljito spreminjajo našo družbo; ljudje živijo dlje kot nekoč, delež starejših v celotnem prebivalstvu se povečuje, starejši so bolj aktivni, še vedno pomembno prispevajo k delovanju in koheziji družbe, vse bolj pa se zavedajo tudi svojih pravic, saj se te ljudem, ko se starajo, ne smejo kar zmanjševati. Kljub temu nas starejše pogosto naslavljajo kot starostnike, stare, starce, varovance domov starostnikov, oskrbovance … Takšna poimenovanja so oblike starizma, ki izhajajo iz nerazumevanja procesa staranja in napačnega pojmovanja starejših kot homogene skupine, ki naj bi imela iste lastnosti in interese, celo bolezni in kognitivni upad naj bi bil vsesplošni pojav po šestdesetem letu starosti. Ob tem pa so naše dosedanje aktivnosti in naš prispevek družbi in družini spregledani. To nas boli, saj je takšno gledanje na starost in starejše daleč od realnosti, predvsem pa ne kaže dejanske podobe starosti kot obdobja, enakovrednega drugim obdobjem v življenju. Ne kaže niti razvojnih možnosti starejših, kar vse pogosteje opisujejo sodobni znanstveniki in raziskovalci. Za bolj spoštljivo nagovarjanje starejših se zavzema vse več deležnikov doma in v tujini. Tudi Organizacija združenih narodov (OZN) pri dokumentih, ki se nanašajo na starejše, uporablja spoštljivo poimenovanje. Tudi pri nas ponekod že opažamo pozitivne premike na področju poimenovanja starejših. Kaj ni lepše in bolj spoštljivo govoriti o starejših in o stanovalcih domov starejših? Nespoštljivo izrazje in nagovarjanje starejših je odraz predsodkov o staranju in starosti, ki se kaže v poizkusih odrivanja starejših na rob družbe in nepriznavanju pravice, da sami povemo, kaj je za nas spoštljivo nagovarjanje. Zato izrazje, ki je bilo v uporabi v preteklih desetletjih, ne sodi več v današnji čas. Uporaba žaljivega izrazja lahko spodbudi dodatno družbeno diskriminacijo nas, starejših.

Poimenovanje starejših z besedami, kot so starostnik, star, oskrbovanec doma starostnikov in podobno so oblike starizma in poglabljajo stereotipe in predsodke o starejših. Takšno naslavljanje ni spoštljivo, posplošuje in asociira na krhkost, pozabljivost, upad ter pozablja na človeka, osebo, o kateri se govori. Ne upošteva heterogenosti starejših in vsem pripisuje enake staristične lastnosti. To poimenovanje ima pomemben vpliv na podobo starejših in tudi na njihovo samopodobo. Poleg tega pa tudi mlajši, ki se poslužujejo takšnih besed, ponotranjijo pogled na starost kot predvsem obdobje upada, bolezni, pozabljivosti in tako posredno vplivajo tudi na doživljanje svoje starosti. Odločili smo se, da bomo starejši. Besede, kot so starejši, dom starejših, stanovalci domov starejših in podobne so spoštljive in nežaljive, primerne današnjemu času.

Hvala,.

Vlasta Nussdorfer, predsednica Programskega sveta Festivala za tretje življenjsko obdobje, ter podpisniki: Alma Mater Univerza, Katedra za socialno gerontologijo, Andragoški center Slovenije, Centerkontura d.o.o., Društvo Srebrna nit - Združenje za dostojno starost, Medgeneracijska koalicija Slovenije, MeKoS, Mestna zveza upokojencev Ljubljana, Osrednjeslovenska pokrajinska zveza društev upokojencev, Nacionalni inštitut za javno zdravje, Simbioza Genesis, socialno podjetje, Sindikat upokojencev Slovenije, SUS, Skupnost socialnih zavodov Slovenije, Socialna zbornica Slovenije, Spominčica Alzheimer Slovenija, Univerza v Ljubljani, Zdravstvena fakulteta, Zavod IZRIIS, Zveza društev upokojencev Slovenije, ZDUS, Zveza policijskih veteranskih društev Sever