In memoriam / Bogdan Lešnik

Psiholog, intelektualec in prvi gejevski aktivist v prostoru nekdanje Jugoslavije in vzhodne Evrope 

»Najprej preberi tole, « mi je konec devetdesetih rekel profesor Bogdan Lešnik in mi v roke porinil tretji del Foucaultove Zgodovine seksualnosti. Na priporočilo mentorice sem prišel na njegove govorilne ure na Fakulteti za socialno delo in ga prosil za somentorstvo pri diplomski nalogi. »Pa tole tudi,« je hladno dodal in na seznam za branje priložil razpravo Nacionalizem in seksualnost Georgea L. Mossa, ki je takrat še nismo imeli v slovenskem prevodu. V slovenščini je izšla slabih deset let pozneje pri založbi /*cf, za katero je Lešnik napisal nekaj odmevnih spremnih besed in neprecenljivi psihoanalitični slovar Temelji psihoanalize (2009). Ampak mene je bistveno bolj kot njegova priporočena literatura zaznamovala neka druga knjiga. Že v srednji šoli sem bral njegov prevod Rožnatega trikotnika (1991) Richarda Planta o nacistični vojni proti homoseksualcem in predvsem njegovo spremno besedo Raba morale, ki je bila za marsikoga prvi vpogled v zgodovino homoseksualnosti.

Didier Eribon je za Foucaulta zapisal, da »nam ne le pomaga misliti zgodovino seksualnosti in zgodovino homoseksualnosti; sam je del te zgodovine«. Enako danes lahko zapišem za Bogdana Lešnika. Čeprav se je do konca otepal oznake aktivist – v svojem zadnjem intervjuju za revijo Gejm je zatrdil, da je bil aktivist le v najsplošnejšem pomenu besede, »tu in tam aktiven« –, je dejstvo, da brez njegovega angažmaja gibanje LGBT v Sloveniji letos ne bi praznovalo štiridesetletnice delovanja. Spomladi leta 1984 je skupaj z Aldom Ivančićem postavil temelje festivala Magnus, decembra istega leta pa je ustanovil še sekcijo Magnus pri Škucu, ki je bila prva gejevska organizacija v nekdanji Jugoslaviji in tudi prva za železno zaveso.

»Zakaj prav homoseksualnost? Je to aktualno – je to relevantno v teh težkih časih, ko so problemi povsem drugi?« se je leta 1984 cinično spraševal Lešnik v uvodniku k posebni številki glasila Viks Homoseksualnost in kultura, s katero je Škuc pospremil prvi festival Magnus. Štirideset let pozneje še vedno lahko poslušamo različice tega vprašanja, le da ni zastavljeno cinično, pač pa populistično. In tudi odgovor, ki ga daje Lešnik, je relevanten še danes: tema je aktualna in pravi problem »vseh tistih, ki so na jebeni strani, ne glede na spol, sklon ali število«.

S projektom Magnus je povezan paradoks. Uradna zgodovina gibanja LGBT v Sloveniji Lešniku pripisuje drznost, prodornost in predvsem pogum, da se je z imenom in priimkom kot razkriti gej javno postavil za pravice homoseksualcev, kar leta 1984 zagotovo ni bilo samoumevno, a sam zavrača te opise. »Daleč od tega, da bi bil pogumen,« je dejal v intervjuju za revijo Revolver leta 1993. »Prej bi rekel, da moj coming out izhaja iz tega, ker ne zmorem prikrivati. (...) To sem si potem izbral kot bolj enostaven način življenja, ker je zame bolj enostavno biti to, kar sem, kot živeti dvojno življenje.« Pozneje je pojasnil, da je projekt Magnus nastal v družbenih okoliščinah, ko je bilo prekoračevanje meja vsakdanja praksa, in da ga je prav to prebudilo iz limba provincialnega intelektualca. To je bila točka, ko sta se gej in intelektualec v njem srečala na istem mestu, in kot pravi, podprla drug drugega, s tem pa celo generacijo mlajših ljudi, ki so prišli za njim in ki so »sceno« peljali naprej. Po nekaj aktivnih letih se je Lešnik umaknil. V intervjuju za revijo Narobe ob petindvajsetletnici gibanja LGBT je pojasnil, da mu je bil nastajajoči »trpeči aktivizem« vedno tuj, zato je le še tu in tam s svoje pozicije »intelektualca iz ozadja« pomagal misliti in usmerjati bodoče projekte svoje skupnosti.

Psiholog Bogdan Lešnik bo, kljub svojemu nelagodju, v zgodovino gibanja LGBT zapisan kot prvi gejevski aktivist v prostoru nekdanje Jugoslavije in vzhodne Evrope, v akademskem svetu pa kot pripadnik umirajoče vrste: intelektualec širokih pogledov in znanja. Večino svoje akademske kariere je preživel na Fakulteti za socialno delo, kjer je bil tudi dekan (2007–2011), deset let je vodil podiplomski program antropologije vsakdanjega življenja na ISH in pomagal ustanoviti študij socialnega dela na Univerzi v Kolombu v Šrilanki. Dvajset let je bil urednik znanstvene revije Socialno delo in odgovorni urednik fakultetne založbe, bil je kolumnist Mladine in Dnevnika, predsednik Psihoanalitičnega društva Slovenije in ustanovni član društva in inštituta za skupinsko analizo. Po standardih današnje akademske hiperprodukcije ni veliko pisal, a njegova besedila so jezikovno in vsebinsko premišljena do perfektnosti, odlikuje pa ga tudi cinični humor. V enem od znanstvenih besedil v Časopisu za kritiko znanosti je zapisal: »Seksa je v naravi (in med ljudmi) veliko več, kot bi bilo potrebno za naravno reprodukcijo (če je sklic za to trditev sploh potreben, vzemimo najbližjega: Naturhistorisk Museum, 2009b) ...«

Bogdanova zadnja želja se ni uresničila. Hrepenel je po Šrilanki, kamor je zadnja leta pogosto zahajal, preživljal svoj čas in si tam ustvaril družino. Pot do tja je bila prenaporna za njegovo usihajoče telo, a moč njegove misli do konca ni želela sprejeti tega dejstva.

Tvoj pepel, Bogdan, bomo stresli v morje. Naj te valovi Jadranskega morja ponesejo čez Gibraltarsko ožino do Atlantskega in od tam v Indijski ocean vse do plaž na Unawatuni, kjer je doma tvoje srce. Še zadnjič prepotuj svet, tako velik, kot si bil sam.