Lokacijska zagata

Restavracija Rizibizi
Obala 20, Portorož
Tel.: 040 240 554
Rizi je bizi vsak dan razen ponedeljka od 12. do 23. ure.

Ambient:
težko bi rekli, da je portoroška plažna pozicija estetski vrhunec, ampak iz arhitekturne danosti so Rizibizi vseeno naredili čisto prijeten lokal

Napitki:
kot se šika, s poudarkom na belih istrskih zaradi lokacije in osnovne morske usmeritve ter z dovolj širokim razgledom po domovini in tujini zaradi mednarodne klientele

Vegetacija:
zasilno; še največ brezmesnih/brezribjih jedi je najti med toplimi predjedmi

Dostopnost:
od parkinga nekje v Portorožu se gre v Rizibizi peš, za gibalno ovirane ni zaprek

Fino:
sipa z artičokami
koprivni špageti z bakalarjem

Ne tako fino:
tartufna juha b
rancinova rulada

Štirihodni degustacijski meni stane 55, pethodni 65, devethodni pa – tako kot sedemhodni s tartufi – 90 evrov. Posamične jedi se začnejo pri 9 evrih za juhe in končajo pri več kot 40 za kakšne jadranske škampje ekstravagance.

»No, pa zakorakajmo na slovenski Sunset Strip in upajmo na najboljše,« si je vodja konzumskega direktorata za priobalne zadeve na nos poveznil sončna očala in se po le nekaj korakih po portoroški rivi skoraj spotaknil ob veliko oglasno a-tablo, na katero je restavracija Rizibizi nalepila spisek degustacijskih menijev, ki jih streže in ki naj bi – skupaj s tablami in nalepkami mednarodnih gastro vodičev in združenj – naključne pasante prepričale, da ne gre le še za eno generično, med cesto in plažo postavljeno obedovalnico. Na zunaj namreč izgleda ravno tako, a to je pač cena, ki so jo plačali ob selitvi s prejšnje precej prijetnejše, a od centra odmaknjene lokacije.

Ker je najdaljši degustacijski meni vseboval večino najzanimivejših reči iz ponudbe po naročilu, smo si za v glaže izbrali fletno malvazijo prestige Robija in Dorjana Korenike iz Kort, nato pa show prepustili simpatični natakarici, ki je ob angažiranem, duhovito odfuranem kelneraju demonstrirala še suvereno preklapljanje med štirimi, če ne celo petimi jeziki. Brava!

Tudi v Rizibizijevi kuhinji znajo pripraviti marsikaj pohvale vrednega – že pozdravna espuma iz rdečega vina in čebule z mariniranim sardonom je bila osvežujoča nadgradnja savorske klasike; tunov tatar so duhovito pojaponili z vasabijevim hrustkom in mariniranim ingverjem, a ga zadržali v Istri z grozdnim sirupom, kuhano sipo pa so frajersko sparili z artičoko (krema & opečene rezine) in kombo nadgradili z nekaj bezgovimi cvetovi. Sijajna ideja je bila tudi grenkobo zelo zelenih koprivnih špagetov in divjih špargljev ublažiti s kremastim, bogatim bakalarjem na belo, malo manj posrečeno pa je piranskega brancina matrati z zvijanjem v tremezinskokrušno, nato pa panirano in ocvrto rulado, postreženo s podolžno četrtinko belega šparglja in zmlevkom iz zelenih špargljev.

Obiskovalstvu, ki kani iti po naših stopinjah, odsvetujemo odločitev za sedemhodno degustacijo, pri kateri v vsaki jedi nastopajo gomoljike – sodeč po dveh tartufnih jedeh v naši špuri – brezbarvni in enodimenzionalni (aroma tartufa, wink-wink) tartufni juhi, pa tudi po kapesantah, kjer je rezine črnega tartufa pregazila aroma kreme iz zelene – namreč ni vredno tvegati, pa čeprav boste tudi pri tartufnem meniju, tako kot pri našem ta dolgem, dobili zanimivo kolekcijo sirov (fanta iz Golden Ringa pač znata).

Raje mirno zaključite večer s funky predsladico s kokosovim biskvitom in korenčkovo kremo in milefoljem, ki je osvežilen in okusen, a zaradi priprave po že kar resno demode metodi razstavljanja videti kot blaga podrtija.

Rizibizi ima dovolj prepričljivo kuharijo – predvsem pa simpa servis – da je z naskokom najboljša restavracija na portoroški rivi, a sem prepričan, da cilja – in ima za to tudi potencial – precej više. Vendar je že tako, da je treba na taki ultra turistični destinaciji za preživetje skleniti precej kompromisov – težko je namreč zadovoljiti hkrati pričakovanja prav v Rizibizi namenjenih gourmetov in naključnih lačnih turistov.