Darilo Evropi

Predsednica republike Nataša Pirc Musar je v ponedeljek v javnost poslala prijazno in protokolarno sporočilo o tem, da čestita vsem novoizvoljenim poslankam in poslancem evropskega parlamenta. »V naslednjih petih letih boste soustvarjali EU in boste odgovorni za blaginjo skupnosti pol milijarde ljudi,« je zapisala in dodala, da verjame, da bodo izvoljeni to poslanstvo opravljali »dostojanstveno, spoštljivo in z razumevanjem do potreb vseh ljudi, ki smo del te raznolike družine«. Besedam predsednice lahko prikimamo.

Žal se moti. Slovenija je v evropski parlament kot enega izmed devetih evropskih poslancev poslala Branka Grimsa. Izvoljen je bil na listi stranke SDS, skupno je zbral 12.694 preferenčnih glasov. Veliko. Prehitel je Aleša Hojsa, Franca Kanglerja in Franca Breznika, gre za znane člane stranke SDS, za nekdanjega ministra, župana in poslanca. Grims v evropskem parlamentu ne bo deloval dostojanstveno in spoštljivo, ne bo podpiral raznolikosti, kot si želi predsednica. Grims je skrajni politik, ki se druži s črnosrajčniki iz Slovenske obrambne straže, je človek, ki zagovarja nasilno remigracijo migrantov (in kasneje še kakšnih tujcev), je politik, ki širi skrajne ideje. A volivci so ga vseeno izvolili. Še več, ko se je Grims vozil po Sloveniji sem ter tja, so mu segali v roko, ga trepljali po ramenih in z njim delali selfije. Ljudi, ki so podprli Branka Grimsa, njegova stališča ne motijo. Nasprotno, zagovarjajo jih tudi sami.

»Stvar je preprosta, volivci se strinjajo z njegovo agendo. Grims namreč predstavlja, seveda to stori bolj previdno, neko bolj blago obliko radikalnih identitarnih in neonacističnih teženj. Ampak to ne pomeni, da Grims takih idej ne podpira,« pravi filozof Boris Vezjak. »V Sloveniji lahko zaznamo epistemski fašizem, fašizem v prepričanjih ljudi. To ne pomeni, da se ljudje strinjajo z odkrito genocidno politiko, kakršno je vodil Adolf Hitler, ampak se nanj spomnijo in potem podpirajo idejo, da se iz Slovenije odstranijo migranti na način, kot bi to znal storiti on, če bi bil še živ.«

Iluzija je, da je ime Branka Grimsa napaka v sistemu in da je SDS vseeno stranka, ki zagovarja, kot bi dejala predsednica republike, politiko raznolikosti. To, kar govori Branko Grims, zagovarja tudi stranka SDS. Če bi bilo drugače, na njeni listi ne bi nastopila Zala Tomašič, ki je prav tako širila antimigrantsko politiko, njen oče pa je direktor in urednik Nova24TV. Tam je Zala Tomašič velikokrat nastopila sama, njena stališča so enaka Grimsovim.

»Stranka, ki daje na volilne liste tovrstne ljudi, je kriptofašistična stranka, pa četudi se slovenski mediji zelo trudijo, da SDS ne bi poimenovali kot skrajno stranko. Janša vseskozi koketira s skrajneži, z rumenimi jopiči, z identitarci, s suverenisti, s Slovensko obrambno stražo, toda potem se vedno navidezno povleče nazaj in malce distancira. To je politična igra, predstava za javnost. Naj ponovim, v nedeljo je na volitvah v Sloveniji zmagala skrajna desnica in Slovenija z velikimi koraki žal stopa v smeri Italije, Francije ali pa nemške AfD, še nekaj let, pa bomo tam.«

41,45
odstotka je znašala udeležba na evropskih volitvah

126.915
glasov več sta skupno osvojili stranki SDS in SlS kot leta 2019, ko sta nastopili na eni listi

14.104
glasov več je zbral levosredinski četverček (Svoboda, SD, levica in vesna) od desnosredinskega trojčka (SDS, NSi in SlS)

Absolutna zmagovalka nedeljskih volitev v evropski parlament je bila stranka SDS z Brankom Grimsom. Osvojila je 30,64-odstotno podporo. Nikoli doslej, na nobenih volitvah ni prepričala tolikšnega deleža volivcev. Še najbližje rezultatu, ki ga je dosegla v nedeljo, je bila daljnega leta 2008, ko je na državnozborskih volitvah zbrala 29,29-odstotno podporo, a kljub temu ji ni uspelo premagati Pahorjeve SD. V Sloveniji so bile volitve za evropski parlament izvedene sicer štirikrat, na zadnjih treh je zmagala stranka SDS, le na prvih sta jo prehitela Peterletova Nova Slovenija in združeni listi nekdanje LDS in stranke DeSUS. Nedeljski uspeh SDS na evropskih volitvah se je zgodil kljub temu, da je še pred dvema letoma zgrmela z oblasti in na volitvah, na katerih je zmagala Golobova Svoboda, osvojila le 23,58 odstotka glasov. Kot da bi ljudje v dobrih dveh letih pozabili na vodni top, epidemiološke omejitve, zaprte šole in množico neustavnih kazni, mrcvarjenje tožilcev, STA in RTV.

Kaj se je torej zgodilo v nedeljo in kako je lahko SDS znova zavladala na volilnem parketu?

Prestrašena Svoboda

Gremo po vrsti. Najprej k Svobodi. Na evropskih volitvah je vladajoča liberalna stranka Gibanje Svoboda osvojila dve poslanski mesti, natančneje 22,5 odstotka glasov. Kar je veliko več, kot se je zdelo še pred nekaj meseci. Svoboda, največja stranka v parlamentu, je imela v zadnjem času izrazito nizko javnomnenjsko podporo. Februarja 2024, samo tri mesece pred evropskimi volitvami, ji je agencija Ninamedia namerila zgolj 10,7 odstotka. Na volitvah je ta rezultat podvojila.

»Pri novih strankah in novih obrazih smo do zdaj v drugi polovici mandata vedno opazili nazadovanje in razpadanje. Tudi minule jeseni, po vseh napadih, ki so se zgrnili nad Svobodo, in po vseh napakah, ki jih je delala vlada, se je napovedovalo nekaj takšnega. A izkazalo se je, da se to pri Svobodi ne bo zgodilo, kar je gotovo posledica tudi osebnih karakteristik predsednika vlade. Če torej rezultat evropskih volitev interpretiramo s tega stališča, lahko rečem, da je ta stranka dosegla uspeh,« o rezultatih Svobode razmišlja Samo Uhan z ljubljanske Fakultete za družbene vede.

Rezultati evropskih volitev dopuščajo veliko možnosti interpretacije. Če seštejemo število pridobljenih evropskih poslancev, je na volitvah zmagala desnica, saj so koalicijske stranke skupno zbrale manj evropskih poslancev kot pa zgolj stranka SDS. A če se interpretacije volilnega rezultata lotimo z druge perspektive, če seštevamo volilne glasove desnih strank (SDS, NSi in SLS) ter sredinsko-levih strank (Svoboda, SD, Levica in po novem tudi Vesna), seštevek glasov pokaže, da je »vladno« skupino podprlo več volivcev kot »opozicijsko«. Razlika je majhna, le malo več kot 14.000 glasov, a očitna. Razmerja so v politiki bolj ko ne izenačena. Urok svobode je minil, a ne še čisto zbledel.

12,29
odstotne točke manj je Gibanje Svoboda osvojilo na volitvah za evropski parlament v primerjavi z državnozborskimi

21.094
glasov je razlika med tistimi, ki so podprli osebno uporabo konoplje, in onimi, ki je niso (najmanjša razlika med vsemi štirimi referendumi)

7
uspešnih zaporednih referendumov vladne koalicije

»Pri interpretaciji volilnega rezultata se rado pozablja, da je vladna stran, predvsem zaradi iniciative SD in stranke Levica, zmagala na sedmih referendumih zapored. Kdor to razglasi za neuspeh, ima bizaren smisel za politiko. Na vsakih volitvah odločajo malenkosti, odhod Klemna Grošlja je tako stranki Svoboda gotovo odnesel tretji poslanski sedež,« še pravi Uhan.

Preštevanje volilnih lističev je včasih podobno igram na srečo. Če bi Svoboda osvojila okoli 5000 glasov več, kar ni veliko, bi dobila en poslanski mandat več, izgubila pa bi ga verjetno Janševa SDS. Isto velja na drugi strani političnega pola, če bi SLS s Petrom Gregorčičem zbrala 3000 glasov več, bi prehitela NSi, Matej Tonin pa ne bi postal evropski poslanec in najverjetneje bi odstopil kot predsednik stranke. A se je, kot že zapisano, zasukalo drugače. Uhan pri svoji analizi volilnega rezultata dodaja, da so volitve pokazale »nujnost povezovanja na levi strani, nujnost usklajevanja podobnih strank, denimo Vesne in Levice, saj drugače pride do drobitve glasov na enem političnem polu. A kljub vsemu rezultata evropskih volitev nikakor ne moremo neposredno preslikati kot napoved rezultata državnozborskih. To bi bilo veliko poenostavljanje.«

Pri nespretni Svobodi pa ne gre le za spor s Klemnom Grošljem, ki je odšel k Čuševim Zelenim Slovenije in na volitvah zbral zgolj 1,59-odstotno podporo. Stranka Svoboda bi lahko bila, pri tem ne pretiravamo, zmagovalka teh volitev. Lahko bi po številu zbranih glasov premagala SDS. Imela je vse možnosti, vodi vlado, ima poslansko večino, delujočo koalicijo. A ji ni uspelo, izgubila pa je predvsem zaradi treh vzrokov. Najprej zaradi načina sestavljanja kandidatne liste, ko se dolgo ni vedelo, kdo bo na njej in kdo ne, na koncu pa so bili nanjo uvrščeni neprepričljivi kandidati in kandidatke. Potem zaradi manevriranja z imenom bodočega kandidata za evropskega komisarja, kar je bilo videti precej nezrelo. In na koncu zaradi medlega načina vodenja vlade. Zapišimo drugače: če bi stranka Svoboda in z njo celotna vlada delovala tako, kot je poskušala delovati zadnji teden dni pred evropskimi volitvami – napovedala je gradnjo stanovanj, priznala Palestino, sprejela je odločitev o nakupu namenskih helikopterjev za nujno medicinsko pomoč –, če bi torej vladala odločno in jasneje, bi bil njen izplen boljši.

»Vrag je vzel šalo. Živimo v obdobju vojn, epidemij, podnebnih sprememb, vse to so teme, ki ljudi polarizirajo, marsikdaj radikalizirajo. Od volivcev zahtevajo večjo stopnjo političnega angažiranja. Na ravni EU pa se vseeno ni zgodil radikalen premik na desno. Zgodilo pa se je to, kar je napovedal bolgarski politolog Ivan Krastev. Ljudje so kljub vsemu podprli stranke, ki spadajo v krog Evropske ljudske stranke, pa četudi se ta obnaša neodločno in neodgovorno, saj ravno njena neoliberalistična paradigma odpira prostor za desne populiste, ki rušijo evropsko povezovanje. Pomislite samo na predsednika Francije Emmanuela Macrona, na tega velikega združevalca Evrope, ki želi iz neke elitistične perspektive v Francijo vpeljevati neoliberalne reforme. No, nekaj malega te ošabnosti imamo tudi doma,« še dodaja Uhan.

»V nedeljo je na volitvah v Sloveniji zmagala skrajna desnica in Slovenija z velikimi koraki žal stopa v smeri Italije, Francije ali pa nemške AfD, še nekaj let, pa bomo tam.«

Omenimo en primer domače ošabnosti in arogance. Le arogantni politiki dopuščajo, da ljudje zaradi stavke zaposlenih na upravnih enotah, tam imajo delavci res nizke plače, ure in ure stojijo v vrstah, upajoč, da bodo nekoč prišli do upravnega okenca. Kdor predolgo čaka na dokumente, pač ne voli politikov, ki s stavkajočimi ne znajo najti dogovora. To, da naj bi bil po napovedih dokončni sporazum o reformi plač v javnem sektorju podpisan v nekaj tednih, je tistim, ki čakajo pred okenci, vseeno. Namesto vladajočih bodo na volitvah izbrali tiste, ki jim ponujajo večjo operativnost.

V senci

Kaj pa druge stranke? Tudi Levica in SD sta osvojili manj, kot bi lahko. V Levici so prepričali le 4,75 odstotka volivcev, kar je rezultat, ki je zelo podoben tistemu izpred dveh let, ko so komaj prestopili parlamentarni prag. SD je bila na videz uspešnejša, skupno celo četrta izmed vseh strank, a s samo 7,73 odstotka. Nekaj časa se je zdelo, da sploh ne bo dobila evropskega poslanca, kar bi bilo za stranko, ki se še ni otresla afere s stavbo na Litijski in vsega, kar se je razkrilo glede njenega kreativnega poslovanja, katastrofa. Pred petimi leti je osvojila 18,66 odstotka glasov in dva mandata, tokrat bistveno manj.

»Pri Levici in SD se je pokazalo, da imata stabilno volilno bazo, ki pa ni velika,« pravi sociolog Gorazd Kovačič. »Dosegli sta podoben rezultat kot na zadnjih državnozborskih volitvah. Sta nad državnozborskim pragom, kaj več pa ne. Zato se jima tudi v prihodnje obeta, da bosta imeli omejen vpliv na oblikovanje vladnih politik, kadar bosta v vladni koaliciji. Odvisni bosta od položaja in odločitev vodilne liberalne sredinske stranke. Podobno se je zgodilo z Novo Slovenijo.« Za kakšen večji preboj bo treba kaj novega, zamenjavi vodstva pri SD in pri Levici očitno nista prepričali volivcev.

Gorazd Kovačič pa opozarja, da so evropske volitve premešale karte tudi na desnici. Janša je okrepil svojo moč, spet je hegemon, po takšnem uspehu mu bo težko kdorkoli ugovarjal, še najtežje Anže Logar, ki se za kandidaturo na evropskih volitvah sploh ni odločil. »Na desnici je po dolgem času dosegla opazen rezultat stranka SLS. Skupaj s konstantnim rezultatom NSi to kaže, da neki delež desnih volivcev – pa četudi je še vedno manjšinski – išče bolj spodobno, umirjeno konservativno politiko. Vsi vemo, kakšna je bila vloga Petra Gregorčiča pri vodenju Sveta RTV Slovenija, toda na soočenjih je dajal vtis resnega, mirnega, kultiviranega, izobraženega človeka, deloval je drugače kot kakšen Grims, zato je dosegel lep uspeh, čeprav mu je malo zmanjkalo za izvolitev.« Ta kultivirana konservativna opcija v podobi prebujene SLS in NSi je znotraj desnega pola obsojena na stransko vlogo. »Zato bodo morda v prihodnje vstopili v koalicijo z neko stranko liberalne sredine, čeprav bo cena ta, da bo trobilo Borisa Tomašiča, očeta nove evropske poslanke, štiri leta pljuvalo po njih. Toda alternativa zanje je koalicija s SDS, ki bo s svojim radikalizmom določala tempo v vladi, mali koalicijski partnerji pa bodo morali vdano podpirati odločitve, zaradi katerih jim bo nerodno.«

»Vladna stran je zmagala na sedmih referendumih zapored. Kdor to razglasi za neuspeh, ima bizaren smisel za politiko.«

Poleg Janše se evropskega volilnega uspeha lahko veseli samo še Vladimir Prebilič, nekoč član SD, obramboslovec in župan Kočevja, ki mu je skupaj z zeleno stranko Vesna uspelo priti v evropski parlament. Prebilič je bil uspešen že na predsedniških volitvah, v nasprotju z Logarjem pa se ni ustrašil evropske kandidature. Njegov uspeh sporoča dvoje: prvič, del liberalnega volilnega telesa je namesto Svobode izbral novega favorita, hkrati pa je očitno za del volivcev zelena politika tako pomembno vprašanje, da so izbrali njegovo ime. Prebilič ima odprte vse možnosti. Lahko ponovi zgodbo Igorja Šoltesa, ki je s stranko Verjamem najprej odšel v Bruselj, potem se je povezal s SD in odigral čudno vlogo pri zgodbi o prodaji stavbe na Litijski. Lahko pa bo izbral drugačno pot in zagovarjal politiko, ki jo je napovedoval v predvolilnih nastopih, na primer to, da bo podprl višje davke za tiste, ki onesnažujejo okolje.

Gorazd Kovačič ne dvomi, da ima Prebilič velike načrte. Po njegovem mnenju je za »Vladimirja Prebiliča že od predsedniških volitev jasno, da bo eden izmed glavnih kandidatov za naslednjega liberalnega predsednika vlade. Predstavlja namreč mešanico lastnosti in stališč, s katerimi se lahko identificirajo številne skupine, levičarji, liberalci, konservativci in patrioti, podeželani in izobraženci, verniki in privrženci NOB, predvsem pa vsi, ki iščejo stabilnost, racionalnost, spodobnost in optimizem. Prebilič je projekcijsko platno, na katero lahko projicirajo svoja različna pričakovanja. In je magnet za sredinske volivce.« Slovenija je predvsem liberalna dežela, ljudje pa ne marajo skrajnosti. »Sredinski volivci so, vsaj kar se tiče življenjskih načel, pretežno liberalni. So ljudje, ki od politike pričakujejo stabilnost in zavračajo ekscese in ekstremizme. Ker nimajo natančno razdelanih političnih stališč, se lahko vsakih nekaj let obrnejo k novi figuri, ki jih uspe prepričati. Ta človek lahko hodi v cerkev, lahko je član evropske liberalne stranke, lahko je tudi oboje hkrati, ljudje želijo nekoga, ki jim zagotavlja stabilnost in materialni napredek in ki omejuje histerijo v družbi,« še dodaja Kovačič.

Štirikrat za

Vrnimo se na začetek, k stranki SDS. Njena zmaga je na prvi pogled res impresivna, podprlo jo je malo več kot 205.000 ljudi, skoraj 80.000 več kot pred petimi leti. Če k temu prištejemo še 48.300 glasov stranke SLS, ki je leta 2019 na evropskih volitvah kandidirala skupaj s SDS, je uspeh desnice še večji. A kdor dobro pozna Janeza Janšo, je v nedeljo v njegovih očeh videl nekaj grenkobe. Volivci so namreč potrdili vse štiri posvetovalne referendume, ki pa jim je SDS kategorično nasprotovala. Janša in SDS sta šla v tem primeru celo tako daleč, da sta Slovenijo polepila z zavajajočimi političnimi plakati o referendumskih temah.

»Svoboda je z referendumi stavila na mobilizacijo liberalnih volivcev, pri tem je bila uspešna. Uspešna je bila tudi s priznanjem Palestine in z nastavljeno pastjo, v katero se je ulovil Janez Janša. Tudi to je na koncu leve in liberalne volivce pripeljalo na volišča. Brez tega bi lahko bil rezultat Svobode precej slabši in bi odražal razočaranje nad vlado. S političnega stališča je Svoboda zadnji del predvolilne bitke taktično dobro odigrala,« pravi Kovačič.

Referendumski rezultat pa kaže na paradoks, na volitvah je zmagala stranka konservativnih in radikalnih idej, a večina volivcev je hkrati podprla pravico do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja in uporabe konoplje za osebno rabo, kar sta izrazito liberalni odločitvi. »Očitno je del volivcev desnih strank pri referendumih, ki sta bila najbolj polarizirajoča, razmišljal skozi osebno in ne strankarsko perspektivo. Tudi volivci desnice so v življenju skadili kakšen džojnt, tudi oni so kdaj razmišljali, zakaj konoplja ni legalna, če je legalen alkohol. Verjetno so prišli do zaključka, da prohibicija ni rešitev, temveč je treba ljudi osveščati o nevarnostih konzumiranja teh snovi. Prav tako so imeli tudi oni izkušnje s kom, ki je umiral dolgo in na težak način, pa mu niso mogli pomagati, le molili so, da bi ga bog čim prej vzel k sebi.«

Janša je okrepil svojo moč, spet je hegemon, po takšnem uspehu mu bo težko kdorkoli ugovarjal, še najtežje Anže Logar, ki se za kandidaturo na evropskih volitvah sploh ni odločil.

V nedeljo zvečer pa ni bil nezadovoljen le Janša. Nezadovoljne so bile tudi verske skupnosti, predvsem katoliška cerkev in njeni škofi, ki so odločno nasprotovali ideji o uvedbi pravice pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Predstavnik Slovenske škofovske konference Gabriel Kavčič je po volilni nedelji v Družini zapisal, da ljudje žal »hitro nasedejo cenenim čustvenim argumentom in strašenju pred trpljenjem«. Po njegovem mnenju je zmaga zagovornikov privid, saj naj bi se »v prid predčasnega povzročanja smrti izreklo komaj 22 odstotkov volilnih upravičencev, za zaskrbljujoči dve tretjini pa ne vemo, kaj si o tem vprašanju mislita«. Katoliška misel je pri tem vprašanju seveda jasna. »Zagovornikom pogube se pravzaprav ne gre čuditi: ko v človeku ugasneta krščanski kreposti vere in upanja, so ideje o predčasnem končanju življenja pravzaprav razumljive. Ko ni več obzorja večnosti, ko ni več ’domovine v nebesih’, ostane le še ta svet. V življenju brez krščanskega upanja je vsaka bolezen odveč, starost, ranljivost in bolezen pa sploh nimajo nobenega smisla,« je še zapisal Kavčič. Kavčič je torej prepričan, kot je kasneje izjavil še za Slovensko tiskovno agencijo, »da rezultat ne more biti interpretiran kot „jasen signal zakonodajalcu“ (kot so zapisali podporniki), temveč bi morali izvoljeni predstavniki ljudstva sedaj imeti še bolj tresočo roko ob sprejemanju tovrstne zakonodaje«.

Cerkev in z njo povezane organizacije svojega boja zoper zakonsko uvedbo pomoči pri prostovoljnem končanju življenja ne bodo končale. »Slovenska družba je prevladujoče liberalna, sekularizacija pa je nepovraten zgodovinski proces. Verski diskurz v politiki je prepričljiv zgolj za manjšino, za ostale deluje eksotično. Zala Tomašič je med volilno kampanjo dejala, da se zavzema za vrednote Boga, družine in domovine, in se s tem prikupila nekaterim volivcem stranke SDS, a veliki večini se zdijo takšne izjave bizarne,« še pravi Gorazd Kovačič.

Andrej Pleterski je eden izmed glavnih zagovornikov zakonske ureditve pravice do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Sodeloval je na referendumski kampanji in z rezultatom je seveda zadovoljen. A pot do zakona ni končana. Kako naprej? »Pričakujemo, da bo zdaj koalicija dala v javno razpravo osnutek našega zakona, ki smo ga pripravili pri Srebrni niti, ta zakon pa naj bi bil potem oplemeniten in izboljšan. Nato sledi še sprejemanje v parlamentu, pri čemer pričakujem proceduralne zaplete, veto državnega sveta, potrditveni zakonodajni referendum in na koncu novo odločanje ustavnega sodišča. Tako bo do dokončne uveljavitve zakona poteklo še kakšno leto ali več.« Po njegovem mnenju je referendumska razprava pokazala dvoje. »Najprej se je razbil monolit zdravniške solidarnosti, skupina zdravnikov je javno kritizirala izrečene laži o prekupčevanju z organi, o katerem so govorili nasprotniki zakona. In drugič, katoliška cerkev, ki je morala sodelovati v kampanji – gre za totalitarno organizacijo, ki želi kontrolirati človeško življenje od rojstva do smrti –, je svoj vpliv postavila na eno točko. Na koncu je izgubila. Cerkev oblasti vedno ponuja svoj politični vpliv in za to pričakuje usluge. Zdaj se je preštela na referendumu in očitno je postalo, da je njen politični kapital manjši, kot si je upala priznati.« Murskosoboški škof Peter Štumpf je malo pred referendumom zapisal, da tisti, ki bodo glasovali za smrt, v cerkvi nimajo kaj iskati. Vernikom, ki imajo drugačno politično prepričanje, je škof zagrozil z izobčenjem. Kazenski zakonik v 151. členu ostro sankcionira kršitev proste odločitve volivcev. Med kršitve sodi tudi resna grožnja.

Mandat vlade Roberta Goloba se je prevesil v drugo polovico. Res je, da je vladna stran zmagala na sedmih zaporednih referendumih, a res je tudi, da je na evropskih volitvah stranko SDS podprlo rekordno število volivcev. To ne pomeni, da je predsednik vlade že pokopan, bo pa moral, če želi res vladati dva mandata, radikalno spremeniti način vladanja. Denimo v smeri, v kakršni je koalicija delovala v zadnjih dneh pred evropskimi volitvami. V nasprotnem primeru se lahko zgodi, da se bosta Janša in njegova politika radikalizma in nasilja v Slovenijo vrnila že četrtič. V politiki se lahko zgodi nezamisljivo, demokracije in odprte družbe umirajo počasi, ljudje pa se navadimo na samoumevnost radikalizmov. Če je lahko danes Branko Grims evropski poslanec, potem ni nikakršnih ovir, da ne bi bil jutri minister za notranje zadeve in pojutrišnjem, kdo ve, morda minister za ljudsko prosveto in propagando.

Kdo odhaja v evropski parlament

• Romana Tomc (1965), diplomirana ekonomistka in evropska poslanka

• Milan Zver (1962), doktor politoloških znanosti in evropski poslanec

• Branko Grims (1962), magister politoloških znanosti in poslanec državnega zbora

• Zala Tomašič (1995), magistrica mednarodnih odnosov in predstavnica za stike z javnostmi pri poslanski skupini SDS

• Irena Joveva (1989), magistrica svetovnih študij in evropska poslanka

• Marjan Šarec (1977), univerzitetni diplomirani igralec in minister za obrambo

• Vladimir Prebilič (1974), doktor znanosti s področja obramboslovja, univerzitetni profesor in nepoklicni župan Kočevja

• Matjaž Nemec (1974), magister mednarodnega poslovanja in trajnostnega razvoja in poslanec v evropskem parlamentu

•Matej Tonin (1983), magister politologije in poslanec državnega zbora

POVEZANI ČLANKI:

• Kdo je Zala Tomašič? Piše Luka Volk.