Solzivec na Paradi ponosa

Sovraštvo do LGBTIQ skupnosti v času vzpona radikalne desnice

Ljubljanska Parada ponosa je minila brez večjih incidentov in udeleženci, teh ni bilo malo, so bili videti zadovoljni. Toda takšna presoja je morda varljiva in tudi nezadostna. V zadnjih letih smo priča zaskrbljujočemu naraščanju sovražne homofobne in transfobne retorike, opogumljene skozi strankarsko propagando in usmerjene proti konspiracistično zasnovani in politično podpihovani »teoriji spola«. Konspiracizmi imajo tukaj funkcijo osmišljanja agend, na katere se potem naslonijo politike odkritega sovraštva do LGBTIQ skupnosti. Ni dvoma, da se zaradi vzpona radikalnih politik desnice v Evropi, populističnih strank in z razmahom desnega ekstremizma povečuje tudi njegova normalizacija.

Po svetu se dogodki, ki so namenjeni praznovanju raznolikosti in enakopravnosti, vse pogosteje spreminjajo v prizorišča konfliktov in nasilnih dejanj. »Žal se tudi v Sloveniji parade ponosa ne dogajajo več brez prisotnosti nasilja,« je letos povedala predsednica društva Parada ponosa Simona Muršec, čeprav je bila skrb za varnost udeležencev tokrat še intenzivnejša in prisotnost policije tudi. Z ljubljanske policijske uprave so sporočili, da obravnavajo več dogodkov.

»Žal se tudi v Sloveniji parade ponosa ne dogajajo več brez prisotnosti nasilja.«

Simona Muršec,
predsednica društva Parada ponosa

Nasprotniki parade so med drugim udeležence napadli s solzivcem, v drugem primeru pa so v oškodovanca metali jajca in ga polivali z vodo. Priče potrjujejo, da sta storilca, moški in ženska, vstopila na območje paradnega mesta, ki se je odvijalo v parku Zvezda, pristopila do skupine udeleženk ter jih najprej verbalno napadla, nato pa še poškropila s solzivcem. Bi nas ob takšnih drugih dejanjih vendarle moralo skrbeti?

Ideološko nasprotovanje se krepi

Uradnih statistik, ki bi neposredno potrjevale intenzifikacijo fizičnega nasilja na paradah pri nas, sicer ni, toda nedvomno lahko opažamo, da se krepi organizirana »spremljava« dogodka s strani aktivnih nasprotnikov parad. Lani smo lahko opazovali akcije podmladka SDS, znameniti tandem Karin Planinšek in Zale Klopčič, ki se je letos delno prebil celo do nominacij te stranke za ravnokar končane evropske volitve, letos Alena Komana (Scutum fidei), najbrž pa ne gre spregledati, da sta tudi oba sveža evroposlanca, Branko Grims in Zala Tomašič, zagrizena in aktivna anti-LGBTIQ aktivista, kar zagotovo dokazuje, da slovensko volilno telo tovrstno homofobno in transfobno držo bogato nagrajuje. Če kaj, bi nas vrednostni zasuk pri njem v smeri zmanjševanja podpore človekovim pravicam moral skrbeti.

Po drugi strani so se organizatorji Parade ponosa z vidika zagotavljanja varnosti izjemno dobro pripravili, tudi delili letake, usposobili »varne osebe«, ki so bile pripravljene nuditi podporo v primeru potrebe po prijavi nasilja in podobno. Najbrž je tudi tak preventiven pristop ob ojačani prisotnosti policije prispeval k zmanjšanju možnosti, da bi prišlo do hujših posledic na samem dogodku.

Parade postajajo moteče

Janšev tednik Demokracija je ob tem času izdal posebno številko Demokracije Magazin z naslovom »Ideologija LGTB+: genocid nad otroštvom«, v kateri so se pri profilaciji domačih imen zatekli kar k ChatGPT opisom slovenskih aktivistov in s tem poskušali izogniti tudi morebitni kazenski odgovornosti. Ne more biti dvoma, da desni ekstremizem in neonacizem, ki v zadnjih letih pridobivata na moči, uspešno ustvarjata ozračje vse večjega sovraštva in nestrpnosti. Skrajne ideologije širijo sovražna sporočila in spodbujajo nasilje nad LGBTIQ skupnostjo marsikje po svetu, kar vodi tudi do napadov na posameznike in skupine, ki sodelujejo na Paradi ponosa. Skupine skrajnežev, ki se pojavljajo na teh dogodkih, pogosto uporabljajo nasilne taktike, da bi ustrahovale udeležence in izrazile svoje ideološko pogojeno nasprotovanje.

Radikalna homofobna in transfobna politika, ki jo vse bolj nezadržano in odkrito podpirajo nekateri vplivni politični voditelji, ne spodbuja zgolj percepcije Parad ponosa kot motečih dogodkov, ampak odpira tudi vprašanje, ali smo takšno politiko pripravljeni razumeti kot radikalno in ekstremno. Žal v Sloveniji še vedno ne znamo tovrstnih političnih ideologij in usmeritev označiti z ustreznimi označevalci, ampak raje uporabljamo zelo nevtralne izraze, s čimer množični mediji, očitno avtokastrirani, povzročajo celo več škode kot politiki sami.

Zakaj skrajni politiki ne znamo povedati, da je skrajna?

Le kakšna je politika, ki temelji na diskriminaciji in sovraštvu, če ne skrajna? Le kakšni so voditelji, ki legitimirajo sovraštvo in nasilje do LGBTIQ skupnosti, če ne radikalno desni in nikakor sredinski? Njihovi govori in politična stališča pogosto oživljajo stereotipe in škodljive predsodke, kar ustvarja nevarno okolje za vse, ki se zavzemajo za enakopravnost in pravice te skupnosti.

Zavedati se moramo, da nasilje na Paradi ponosa in zunaj nje ni le napad na pripadnice in pripadnike LGBTIQ skupnosti, ampak tudi na temeljne vrednote demokratične družbe, kot so svoboda, enakopravnost in spoštovanje človekovih pravic. Takšna dejanja nestrpnosti zahtevajo odločen odziv družbe kot celote, ki ga je vedno manj, podobno kot je podpore pravicam in dostojanstvu vseh posameznikov, ne glede na njihovo spolno usmerjenost ali identiteto. Na drugi strani se vzpostavlja podpora seksistično obarvanim neonacističnim skupinam tipa Slovenska obramba straža (SOS) in Rumeni jopiči, ki ob pretvezi zaščite žensk pred migranti širijo zelo podobna homofobna sporočila.

Namesto da bi se odločili vztrajati pri načelih svobodne družbe brez strahu pred nasiljem in diskriminacijo, počasi in vztrajno korakamo v nasprotni smeri, za nameček pa ideologijo sovraštva celo izvažamo v evropski parlament. Če upoštevamo tudi to dejstvo, bi nas ob naslednjih paradah moralo še malo bolj skrbeti.

**Avtorjev komentar je bil najprej objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES**