Zara ali Zala? / Nova evropska poslanka SDS si je prisvojila logotip verige z oblačili

Kampanja mlade evroposlanke je bila vsebinsko večkrat nesramno neoriginalna in na nek način plagiatorska

Zali Tomašič je na listi SDS uspel neverjeten preboj – postala je nova evropska poslanka in s tem morda prvo presenečenje domačih volitev. Kot so že ugotovili nekateri mediji, je nabrala več glasov podpore kot na primer vse kandidatke in kandidati stranke Levice skupaj. Tovrstna primerjava ni nezgovorna: radikalna desničarka je v kozji rog poslala vse levičarje s seznama te stranke, kar nam nekaj pove o preferencah domačih volivcev na političnem spektru.

Komaj 28 letna političarka, najmlajša evroposlanka v zgodovini države, je triumfirala celo znotraj lastne stranke s skoraj 27.000 prejetimi preferenčnimi glasov, čeprav je bila na listi SDS zadnja izbira. Na koncu je zaostala le za prvo na strankarskem seznamu, Romano Tomc. Novinarji so se že razpisali o njenem bliskovitem vzponu, kjer sta se nad njeno agresivno kampanjo hudovala celo konkurenta z liste, prekaljena populista Aleš Hojs in Franc Kangler, saj sta že pred tedni pravilno začutila, da ji v promocijskem smislu kaže bolje kot njima.

Nista se motila, oba skupaj sta na koncu zbrala precej manj glasov od nje, kar znova dokazuje njeno domiselno podjetnost v volilni kampanji.

Zaposlitveni vpliv SDS

Življenjepis nam ne pove veliko. Kot zapiše sama v biografski skici, je študirala na uglednem kolidžu sredi Iowe, imenovanem Grinnell College – tam je prejela skoraj stoodstotno štipendijo. Med študijem politologije in ekonomije je opravila pripravništvo v ameriškem senatu v Washingtonu D.C. pri Chucku Grassleyu, republikancu iz Iowe. Po končanem dodiplomskem študiju se je prvič preselila v Bruselj in kot pripravnica delala pri raziskovalnem centru Evropske Ljudske Stranke (EPP).

Kasneje se je vpisala na podiplomski študij mednarodnih odnosov na znameniti King’s College London na Oddelku za vojne študije, kjer je 2020 magistrirala iz mednarodnih odnosov. Kasneje je dobivala zaposlitve, ki jih je omogočila vlada Janeza Janše, predvsem na Ministrstvu za zunanje zadeve in pri Stalnem predstavništvu pri EU. Leta 2022 se je preselila nazaj v Slovenijo, se zaposlila v Državnem zboru in delala v poslanski skupini SDS, vmes pa je bila mednarodna sekretarka podmladka svoje stranke.

Navdušena nad streljanjem

Pomembnejša od izkušenj ali izobrazbe je njena okretnost pri nastopanju na novih družbenih omrežjih, npr. na TikToku. Ta predstavlja le en vidik agresivne samopromocije, saj se je dolgo časa spretno tržila tudi na televiziji Nova24TV, katere glavna zvezda je njen oče Boris Tomašič. Na njej je vodila svojo oddajo Signal, hkrati pa je že nekaj časa tudi kolumnistka tednika Demokracija. Njena medijska in novinarska pojavnost ji ni bila dovolj, zato se je odločila, da se v kampanji taktično poveže še z novo stranko Glas upokojencev, ki jo vodi razvpiti in k apelom k nasilju nagnjeni Pavel Rupar – še en robat politik, čigar hujskaški potencial med vse bolj emocionalno vodljivim narodom se običajno podcenjuje.

Njeni nastopi so bili do konca samozavestni, retorika odrezava in sporočilno domišljena. Drugi, morda bolj spregledani vidik promocije, zagotovo predstavlja vsebinska profilacija. Skrajna desničarska ideologija napadov na LGBTIQ skupnost in migrante v kombinaciji z zagovorom tradicionalne družine se je obrestovala tudi Branku Grimsu. Ni dvoma, da oba kot največji presenečenji iz liste SDS dokazujeta neskrito željo volilnega telesa po nagrajevanju takšne politike, ki si upa delovati karseda ekstremistično in predvsem protimigrantsko. Politika strahu in sovraštva je potemtakem postala nadvse uspešna usmeritev, ki žanje največje sadove.

Po drugi strani sodi Tomašič že nekaj časa v linijo agresivnega podmladka stranke, kjer ob Zali Klopčič in Karin Planinšek tvori udarno četo mlajše generacije, med katero izvaja ekstremno desničarsko indoktrinacijo, podprto s prisotnostjo v novih medijih. Morda najboljši dokaz njenega ekstremizma je medkampanjsko razkrivanje, da si je pridobila orožni list za uporabo pištole, ker je menda položaj v državi takšen, da mora biti oborožena. S tem je sledila šefu svoje stranke Janezu Janši in njegovemu nevarnemu apelu, da se mora ljudstvo oborožiti: »Vrag je vzel šalo. Oborožite se. Legalno.«

Sama je sicer dovolj zvita, da nam omenjene asociacije ni zaupala na glas: »Za izpit sem se odločila primarno zato, ker uživam v streljanju – je zelo sproščujoče in želela sem si, da lahko hodim streljat, ko si to želim, ne da bi se prej dogovarjala z inštruktorji«. Nato je dodala še pravega: »Drugi razlog pa tudi to, da kljub temu, da sem optimistka glede situacije v EU in Sloveniji, in mislim, da nam bo Evropo uspelo spraviti nazaj v normalnost, se mi ne zdi slaba ideja, da vem, kako varno ravnati z orožjem.«

Svastika, solzivec in orožje

Njeno hvalisanje, da je nošenje orožja v vsakdanjem življenju normalno in sprejemljivo, zagotovo vzbuja občutek potencialne sprejemljivosti nasilja kot načina reševanja konfliktov ali zaščite, hkrati pa je tudi perfidno sporočilo, ki ga je njen kolega Grims z drugimi privrženci v SDS oblikoval ob navduševanju nad s svastikami potetovirani člani Slovenske obrambne straže (SOS), ki ljudem na ulici nastavlja zanke okoli vratov. Če omenjeni ekstremisti slovenskim ženam v svojim širjenju strahu pred migranti ponujajo solzivec in nekakšno zaščito, se je Tomašič zagrela kar za nošenje osebnega orožja.

Njena agitacija s širjenjem strahu in negotovosti s ciljem, da bi ljudje začutili potrebo po oborožitvi za lastno varnost, ni bila naključna. Celo ob izvolitvi je ponosno razložila, da bo tudi v Bruslju poskusila obiskovati strelišča, saj bi se rada izvežbala v rokovanju z orožjem. Janšev apel k oboroževanju, ki ga je vzela zares, je skrajno eksploziven in perfiden hkrati. Politiki, ki se zavzemajo za nošenje orožja, načrtno dajejo napačna sporočila državljanom skozi spodbude h kulturi nasilja, strahu in nezaupanja. Razen tega s tem sesuvajo zaupanje v pravosodni sistem in seveda oblast, širjenje strahu pred migranti pa dobesedno konkretizirajo z idejo, da nam bo pred njimi pomagala le oborožitev. Legalna, kot bi pribil šef SDS.

Kar je bolj škodljivo od tega, kar počneta Janša in Tomašič, je samo še medla in neodločna recepcija domačih medijev in politike, ki takšnih trendov ne znajo ali nočejo prepoznati kot ultimativno nevarnih demokraciji.

Kopiranje Giorgie Meloni

Kampanja mlade evroposlanke je bila vsebinsko večkrat nesramno neoriginalna in na nek način plagiatorska. Naj pojasnim. Tomašič ni bilo težko kopirati Giorgie Meloni, od leta 2022 predsednice italijanske vlade, ki je pomaknila svojo državo v skrajno desno smer s sklicevanjem na Benita Mussolinija. Njena stranka Bratje Italije je osvežila star fašistični moto »Bog, družina, domovina«, kar ob nasprotovanju migrantom in zagovoru klasične jedrne družine pomeni predvsem nasprotovanje splavu, poroki in starševstvu istospolnih parov, tudi evtanaziji. Lahko uganemo, kakšen slogan je v kampanji uporabila Tomašič? Seveda istega!

Izvorno literarni slogan »Dio, patria, famiglia« je v Italiji postal stalnica propagandne rabe v izobraževalnih besedilih za osnovne šole in potem, med drugo svetovno vojno, še zlasti antipod nasprotovanja boljševizmu. Kot pravi Primož Cirman, se je obenem Tomašič hitro naučila republikanske lekcije političnih kampanj: ob političnem zasuku proti desni slediti zahtevam »jeznih belih moških«, kar pomeni prodati svojo radikalno ideologijo preko novih blagovnih znamk, ki jih zagovarjajo mlajše, smejoče se »kul« osebe. Takšne, ki znajo v 30 sekund dolgem videu povedati nekaj jasnih stavkov.

Če v njih nastopa mlada punca, toliko bolje. Če omenjajo Boga, družino in domovino, pa je zmaga zagotovljena ne samo v Italiji.

Zala je dejansko Zara

Nova evropska poslanka je posegla še po drugih bližnjicah iskanja bolj ali manj subliminalne oglaševalske podpore, da bi se katapultirala v Bruselj. Ko je zasnovala logotip s svojim imenom, se ni mogla upreti skušnjavi v podobi logotipa med mladimi silno popularne španske znamke Zara. Naključja so verjetno izključena in prejkone jo je premamila asociacija, kjer mora v imenu podjetja zgolj spremeniti črko R v L, da bi dosegla zase ugoden psihološki zaznavni učinek z rabo istega fonta in razmikov med črkami.

Pri tem je zlorabila oboje, font in logotip Zare, za osebne interese politične kampanje. Zakaj to ni nedolžen korak? Logotipi so običajno zaščiteni z avtorskimi pravicami kot grafična dela ali registrirani kot blagovne znamke; uporaba za promocijske in politične namene brez dovoljenja nedvomno predstavlja kršitev avtorskih pravic.

Politični športni turizem pomembnejši

Ne vemo še, kako se bo odločilo podjetje Zara, če bo prepoznalo povzročeno škodo in vložilo tožbo, vsekakor pa bi nekaj o tem moral povedati tudi Evropski parlament, saj bo njihova poslanka sedela v zakonodajnem telesu, a svoj mandat začenja s kršitvijo tistega, kar bo potrjevala sama: zakone.

Tudi ta element njene domišljeno agresivne kampanje, kjer je med drugim plonkala republikanske zglede kampanj, italijanske fašistične slogane in grafične elemente podjetja Zara, so slovenski mediji skoraj spregledali. Podobno kot za Grimsa bo kar veljalo, da je njen volilni uspeh ob pasivnem novinarstvu vsaj malo tudi zmaga vladajoče koalicije, ki se ne zna ali noče dovolj upreti novi ideološki radikalnosti trenutne politične opozicije, ampak politiki raje potujejo na športne dogodke z Luko Dončićem ali na evropsko prvenstvo v nogometu.

Kot beremo, minister za Slovence v zamejstvu in po svetu Matej Arčon obiskuje rojake v Nemčiji, ogledal si je tudi tekmo slovenske reprezentance v Stuttgartu. Nemčijo bodo v naslednjih dneh obiskali še predsednica republike, premier in zunanja ministrica – vsi polno zasedeni z obiski nogometnih tekem, občasno pa tudi s pogovori z nemškimi kolegi.

**Avtorjev komentar je bil najprej objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES**