Slovensko-avstralska oblikovalska naveza, ki briše meje med oblikovanjem in umetnostjo

Kavna mizica s puščavskim peskom, pult iz »napihnjenih« opek, plešoča zibelka in stol, ki z zašiljenimi koničastimi robovi v spomin prikliče zobotrebce. Slovensko-avstralski oblikovalski tandem Soft Baroque svet arhitekture in oblikovanja že nekaj let navdušuje in pretresa s presenetljivimi, nekonvencionalnimi in osupljivo inovativnimi objekti, ki se udobno pozibavajo na meji med oblikovanjem predmetov in (konceptualno) umetnostjo.

Njuna dela so bila med drugim razstavljena na tako priznanih prizoriščih, kot so Victoria & Albert Museum v Londonu, Swiss Institute in Friedman Benda v New Yorku, Etage Projects v Københavnu ter v Museum für Gestaltung v Zürichu, pa na sejmih oblikovanja Design Miami v Baslu in Miamiju ter na tednih oblikovanja v Londonu, New Yorku, Milanu, Stockholmu in Dubaju. Med drugim sta po naročilu izdelala edinstvene jeklene klopi za novoodprto trgovino luksuzne modne znamke Balenciaga v Milanu. S svojimi igrivimi, fantazijskimi, včasih humornimi objekti, ki delujejo, kot bi nanje naleteli v rahlo absurdnih, a prijetnih sanjah, poskušata ustvariti nenavadno enačbo, nekakšno tenzijo med navidez nasprotujočo si in nezdružljivo funkcijo in podobo.

Soft Baroque sta Škofjeločanka Saša Štucin (1984), ki je diplomirala iz vizualnih komunikacij na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje (ALUO), ter Avstralec Nicholas Gardner (1988), ki je odraščal v Melbournu in študiral oblikovanje pohištva na Royal Melbourne Institute of Technology (RMIT). Pred nekaj več kot desetletjem sta se oba odpravila v britansko prestolnico in njuni poti sta se prekrižali na londonski Kraljevi akademiji umetnosti (Royal College of Arts), kjer sta nadaljevala magistrski študij, ona vizualnih komunikacij, on oblikovanja produktov. »Nicholas je imel studio in lepega dne sem ga prosila, ali lahko pridem in si ‘izposodim’ nekaj prostora,« pravi Saša Štucin. »Nazadnje mi je pomagal skupaj spraviti moj izdelek, ker se mi ni zares sanjalo, kako bi to naredila sama. In hitro sva ugotovila, da si deliva veliko skupnih referenc, obsesij z materiali in površinami ter konceptualnih zamisli.«

Soft Baroque se je začel kot »vikend projekt«, saj sta oba imela še druge službe in obveznosti. Nicholas je delal kot asistent oblikovalca, Saša se je ukvarjala s fotografijo in umetniškim vodenjem. Toda na neki točki sta spoznala, da se bosta morala stoodstotno posvetiti skupnemu delu ali pa prenehati. In globoko sta zagrizla v skupni projekt.

Zdelo se jima je zanimivo, kako temeljito so digitalne reprezentacije začele prevladovati nad fizičnimi objekti in kako zelo je oblikovanje zaradi tega postalo neko ustvarjanje spektakla, namesto da bi omogočalo določeno funkcijo, obliko zabave. Kmalu sta se začela zabavati z igrivimi materialnimi eksperimenti, kjer sta sledila svojim instinktom, naveličana sta bila akademskega okolja, kjer je bil poudarek na »integriteti« vsake ideje za produktom, želela sta se zgolj prepustiti vsemu, kar jima je prišlo na misel.

Od kod ime Soft Baroque? Ko sta se lepega dne sprehajala po umetniškem sejmu v Londonu, sta naletela na sliko slovenskega umetniškega kolektiva Irwin. Imela je robove mehkega, skoraj puhastega videza, kot bi bil okvir oblazinjen ali podložen, in ustvarjala je subtilen in prijeten kontrast med tradicijo in neko nepričakovano mehkobo. Tu se je rodila zamisel o »mehkem baroku«, ki je bila sprva bolj kot ne šala, nato pa je začela vse bolj odzvanjati v njunih glavah, saj je ustrezala njuni viziji tega, v katero smer se razvijajo oblikovanje, umetnost in potrošniški svet ter kje znotraj vsega tega vidita sebe.

Ime je zanju postalo nekakšna formalizacija, skoraj kot bi si izmislila lažno kulturnozgodovinsko gibanje. Tistega večera sta zakupila URL-naslov za spletno stran. »O mehkem baroku nisva takoj razmišljala kot o najinem sodelovanju, a ko sva začela delati skupaj, sva svoja dela brez večjih razprav označila s tem imenom. Všeč nama je bila napetost in rahlo protislovje, ki ju je izražala ta oznaka,« pravita.

»Saša je vedno govorila o predavanjih svojega profesorja na ljubljanski akademiji, Tomaža Brejca, o baroku. Bila je navdušena nad njimi,« pravi Nicholas Gardner. »Baročna estetika je zelo teatralna in katoliška, skoraj groteskna. Všeč nama je bila zamisel o popolni posvečenosti, nekakšni predanosti ideji ali strasti. Baročno gibanje je integriralo arhitekturo in vsak vidik dekoracije kot popolno in skoraj božansko intervencijo v umetnost in oblikovanje. Zato sva si zamislila mehko različico tega – ne glede na to, ali ’mehko’ (soft) pomeni programsko opremo (software) ali oblazinjene, udobne in razkošne stvari. Udobje je zdaj postalo skrajni funkcionalni cilj – imeti najudobnejši stol ali kavč je skoraj kot religiozna izkušnja.«

Njun prvi izdelek je bil Lenticularis, nekakšen inovativen hibrid med ogledalom in razpršilom vonjav. Gre za ovalno ogledalo z dvema luknjicama, skozi kateri uhaja dišeča para. Ta zamegljuje gledalčev odsev v ogledalu in hkrati odišavlja njegovo telo in bivalni prostor. Navdih za koncept sta črpala iz kolektivnega človeškega vzgiba po posnemanju naravnih pojavov za potrebe užitka in sproščanja, kot so snežna letovišča v puščavi ali bazeni z valovi. Ogledalo tako posnema naravni pojav, ki skoraj onemogoča primarno uporabo objekta, a ponuja novo senzorično izkušnjo.

Veliko se pogovarjata o oblikovalskih trendih, gibanjih in o tem, kaj vse vpliva na okuse, in uživata, ko se s temi idejami poigravata v svojih delih, hkrati pa si prizadevata ustvariti nekaj lepega in funkcionalnega. Pogosto se lotevata manjših eksperimentov s kombinacijami materialov in nenavadnimi postopki, rada se poigravata z zabavnimi protislovji, nekakšnimi anomalijami okusa. Ti objekti so »kot nekakšne potepuške živali, ki nimajo doma, nato pa se pojavi projekt, funkcija ali zgodba, s katero se lahko zlijejo«.

Navdušujoča je denimo serija objektov Puffy Bricks, kjer je njuno eksperimentiranje z baloni privedlo do vizualno presenetljivih ter hkrati trpežnih in funkcionalnih objektov. Sprva sta za razstavo izdelala objekte iz betona, nato pa je švedsko oblikovalsko podjetje Hem za pop-up dogodek v Londonu naročilo izdelavo pohištvenega kosa v isti tehniki, a s posebno barvo, kar ju je spodbudilo k eksperimentiranju z materiali in tehnikami. V balone sta začela vbrizgavati Jesmonite, akrilno ekološko smolo, jih razvrstila v kalup, gravitacija pa je poskrbela, da so se baloni lepo zložili drug na drugega in nastal je komplet popolnoma prilegajočih se opek. Opeke sta oštevilčila in jih razstavila, odstranila balone, nato pa kose ponovno sestavila. Rezultat je bil vizualno osupljiv in igriv pult rožnate barve, ki je s svojim mehkim, zaobljenim, skoraj risankastim in nadrealističnim videzom kar vabil k dotiku, s tem pa preigraval vizualna in taktilna razmerja med mehkobo in trdnostjo. Kasneje sta za sedež blagovne znamke Hem v Stockholmu po istem postopku, ki prav vsakič privede do unikatnega kosa, oblikovala še sprejemni pult v žvepleno rumeni barvi, aprila pa sta idejo prevedla v bolj “industrijsko kopijo” za legendarno italijansko podjetje Gufram. Projekt je dober pokazatelj tega, kako deluje njuna praksa. Začetek je običajno podoben procesu umetnika - nekaj si zamislita in razstavita, temu pogosto sledi privatna ali komercialna stranka, ki podoben izdelek želi za svoje potrebe, na koncu pa se neredko zgodi, da podjetje želi idejo razviti v serijski izdelek.

Ideja za Puffy Bricks se jima je pravzaprav porodila ob obisku Neaplja, ko sta opazovala kamniti valobran, kjer so valovi posamezne kamne preoblikovali v mehke, zaobljene oblike, ki so bile skorajda videti kot narisane. »Veliko navdiha črpava iz zgodovine oblikovanja in potrošniške kulture, pa tudi iz gradbenih tehnik ali tehničnih postopkov. Včasih pa gre preprosto za naključni nenamerni ’trenutek’ v naravi, ki ga nato preoblikujeva v oblikovalski predmet,« pravita.

Pri eksperimentalnem projektu TAN sta sodelovala z beneškim usnjarskim podjetjem Marsèll in newyorško publikacijo PIN-UP Magazine ter ustvarila skulpturo, navdihnjeno z ustvarjalno in hkrati uničujočo močjo Sonca. Strukturo piramidalne oblike sta sestavila iz sedmih med seboj prepletenih klopi, ki se zlivajo ena v drugo in asociirajo na predkrščanska obeležja čaščenja sonca. Klopi, izdelane v slovenski obrtniški delavnici, so Marsèllovi delavci v beneškem proizvodnem obratu ročno oblekli v živo rumeno telečje usnje, ki je videti kot nadomestek človeške kože, blazinice iz poliuretanske gume, premišljeno nameščene pod točkami obremenitve človeškega telesa, pa poustvarjajo mehko mehurčkasto površino, ki spominja na kapljice znoja, ki se kotalijo po koži. Skulptura, ki je bila nato osrednji del prve samostojne milanske razstave tandema SUN CITY aprila 2021, tako deluje, kot bi se potila, skoraj topila pod slepečim soncem, s toplo usnjeno kožo pa obenem opominja na sodobno kulturo (prekomernega) sončenja in estetiko počitniških rezortov.

Leta 2022 je studio Soft Baroque med drugim sodeloval še na 59. beneškem umetnostnem bienalu, in sicer pri predstavitvi danskega paviljona. Za odmevno instalacijo Hodili smo po Zemlji umetnika Uffeja Isolotta sta izdelala aluminijaste strukture in objekte, ki so obkrožali presunljive hiperrealistične kentavre, postavljene v preplet danskega pastoralnega življenja in znanstvenofantastičnega sveta. Raznolikosti njunih projektov tako pričajo tudi o njuni zavezanosti nenehnemu eksperimentiranju in brisanju mej med umetnostjo in oblikovanjem oziroma vznemirljivem sožitju obojega.

»Različni izdelki oblikujejo naše vedenje. Kavč vas na določen način vabi, da se sprostite, medtem ko boste zaradi stola s trdim sedežem morda sedeli manj, ker ni tako udoben,« razmišljata. »Fascinantno se nama zdi razmišljati o tem, kako lahko spreminjanje funkcije in videza objekta spremeni način, v kakšen odnos stopamo z njim. Dandanes so naše osnovne potrebe doma precej zadovoljene, zato, ko na novo izumljamo nekaj, kot je stol, poskušamo to storiti na način, ki izzove prevladujoči okus ali prevrača zgodovinski kontekst objekta.«

Med pandemijo covida se je oblikovalski tandem, ki je par tudi v zasebnem življenju, iz Londona, kjer je njun studio domoval desetletje, preselil v Ljubljano, saj sta se v tem obdobju posvečala delom za beneški bienale ter razstavi v Milanu in Zürichu. Nato pa sta v slovenski prestolnici ostala, čeprav za potrebe projektov še vedno veliko potujeta. »Zadnja leta sva se večinoma ukvarjala z razstavami, zato si jemljeva čas za ustvarjanje novih del, eksperimentiranje, neuspehe in izpolnjevanje zasebnih naročil,« pravita. »Kot posameznika in kot praksa sva nekoliko nemirna. Vedno se trudiva ohraniti neko zdravo ravnovesje, ko se gibljeva od projekta do projekta, a če je idej toliko, zakaj jih ne bi raziskala?«