Prostori plemenitosti in človečnosti

Arhitekturo Maruše Zorec sta že pred desetletjem slovenska in mednarodna strokovna javnost prepoznali kot izredno in odlično. Vrednote njene arhitekture so opazili tudi pri nemški Družbi Heinricha Tessenowa (Heinrich Tessenow Gesellschaft) in ji za njen izredni opus 8. maja letos v Arhitekturnem centru Severnega Porenja - Vestfalije v Dortmundu podelili medaljo Heinrich Tessenow 2024. Kot so zapisali na Skladu Heinricha Tessenowa, so prejemniki medalj ustvarjalci izjemnih ustvarjalnih dosežkov na področju arhitekture in industrijskega oblikovanja. Medaljo so ji podelili za njen arhitekturni opus in predstavili izbor projektov iz obdobja 1999– 2019. V obrazložitvi so zapisali, da se v nizu prenov kulturne dediščine »jasno odraža njena strokovna kompetentnost, ki jo dopolnjuje visoka občutljivost za posebnosti določenega kraja in arhitekture. Posebno pozornost namenja materialom ter hkrati zaupa v obstoječe možnosti in arhitekturne danosti objekta, ki ga prenavlja. S prenovo pa tudi odkriva njegove skrite vrednosti. K vsaki nalogi pristopi s spoštovanjem in v vsakem projektu je viden izrazit občutek za ravnovesje.«

Družbo Heinricha Tessenowa in njegov sklad so ustanovili leta 1951 v Hamburgu v spomin na pomembnega nemškega arhitekta, gradbenika in univerzitetnega profesorja Heinricha Tessenowa (1876–1950), leta 1999 pa so ustanovili tudi raziskovalni inštitut. Nagrado oziroma medaljo podeljujejo od leta 1963. V začetku so nagrajevali predvsem nemške arhitekte; ob koncu osemdesetih pa so se ozrli prek nacionalnih meja ter poleg avstrijskih in švicarskih arhitektov začeli nagrajevati tudi arhitekte iz drugih evropskih držav. Med nagrajenci sta tudi znameniti švicarski arhitekt Peter Zumthor in portugalski arhitekt Eduardo Souto de Moura, oba smo že predstavili v Mladini. Med nagrajenkami sta tudi irski arhitektki Shelley McNamara in Yvonne Farrell, ki sta bili kuratorki beneškega arhitekturnega bienala 2018, med nagrajenci pa najdemo angleško arhitekturno ikono Davida Chipperfielda in tudi predstavnika italijanske racionalistične arhitekturne šole La tendenza Giorgia Grassija. V 61 letih so skupaj podelili kar 53 medalj, letos je ta čast pripadla Maruši Zorec.

Maruša Zorec je profesorica na Fakulteti za arhitekturo Univerze v Ljubljani in zagotovo ena najpomembnejših slovenskih arhitektk. Že leta 2012 je prejela nagrado Prešernovega sklada za ureditev grajske pristave v Ormožu. »Arhitektka Maruša Zorec brez dvoma sodi v sam vrh slovenske arhitekturne stroke. Razen po vrhunskih sodobnih sakralnih in družbeno pomembnih arhitekturnih realizacijah je posebej prepoznavna po odlično in odgovorno izvedenih prenovah historičnih objektov v Sloveniji. Pri njih se s strokovno in umetniško senzibilnostjo loteva reševanja sinteze med historično vrednostjo objektov in inovativnimi, z novimi tehnologijami podprtimi sodobnimi prostorskimi in likovnimi intervencijami,« je v utemeljitvi nagrade zapisala Maja Tasič Demšar. Leta 2012 je Maruša Zorec prejela tudi Steletovo priznanje za uspešno reševanje občutljivega arhitekturnega ravnovesja med historično vrednostjo objektov in novimi prostorskimi posegi. V ta sklop njenih del spada niz obnov, med njimi tudi prenova grajske pristave v Ormožu, Vetrinjskega dvorca v Mariboru, gradu Grad na Goričkem, Švicarije v parku Tivoli in Plečnikove hiše v Ljubljani, za katero je prejela kar dve nagradi: Piranesi 2016 in Plečnikovo medaljo 2016.

Pomembno mednarodno priznanje je bilo tudi povabilo na 16. arhitekturni bienale v Benetkah leta 2018. Maruša Zorec in njen biro Arrea sta prejela neposredno povabilo kuratork na osrednjo razstavo bienala Freespace - Prostor svobode v Arsenalih. Na bienalu sta predstavila koncept štirih prenov: Plečnikove hiše, Švicarije, pristave v Ormožu in Vetrinjskega dvorca ter koncept posebnega sakralnega kompleksa na Brezjah. Mednarodna razstava Prostori svobode je namreč zajela širše pojmovanje javnega prostora v mestih ter tudi spoštovanje obstoječih praznin v mestu in novo rabo starih stavb, skratka tematizirala je idejno povezavo preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. In prav to je jedro arhitekture Maruše Zorec, tako kot tudi odnos arhitekture do narave in do zgodovine. Projekti Maruše Zorec so kot točke svobode, kjer vladata plemenitost duha in občutek človečnosti, oboje pa lahko ustvari »popoln« prostor.