Forenzična arhitektura in urbicid / Tokrat žal o rušenju domov in ne o njihovi gradnji

V Gazi smo priča enemu največjih genocidov in urbicidov v 21. stoletju. Izraelska vlada je na Hamasov teroristični napad 7. oktobra 2023 odgovorila silovito, tako silovito, da še vedno, že osem mesecev, bombardira gosto naseljeno palestinsko Gazo. Do nedavnega sta v njej živela okoli dva milijona prebivalcev. Doslej so ubili 40.000 civilnih prebivalcev, med njimi je največ otrok in žensk; torej tistih, ki pomenijo prihodnost Palestine. In kot poročajo le nekateri mediji, izraelska vojska prodira na palestinsko ozemlje, ruši domove in mori civilno prebivalstvo. Zob za zob, a hkrati so na delu tako imenovani kriteriji umetne inteligence za identificiranje sovražnih ciljev, ki v vojaških akcijah predvidevajo, koliko civilistov naj bo žrtvovanih ob iskanju Hamasovih vojakov. Nekateri podatki pravijo, da je en Hamasov vojak »vreden« 15 civilnih prebivalcev oziroma tistih, ki so tako imenovana kolateralna škoda. Grozno in nedoumljivo! O človeški »kolateralni škodi« odloča več med seboj povezanih izpopolnjenih računalniških sistemov, s katerimi v realnem času vojaški štab spremlja število ciljev na zemlji. Brez omahovanja lahko trdimo, da se na ozemlju Gaze izvajata urbicid in genocid.

Urbicid je beseda, ki označuje namerno in načrtno uničevanje naseljenih območij, prebivališč in celotnih mest. Gre za uboj mesta ali kraja z bojnimi sredstvi (bombe, rakete …), pa tudi uničevanje naselij z bagri, kot to med drugim sedaj počnejo izraelske vojaške sile v Gazi. Bagre uporabljajo kot predhodnico vojaške pešadije, ki sledi strojem in v ravnih črtah prodira skozi mesta in naselja v Gazi, iščoč Hamasove vojaške podzemne rove. Uporabljajo posebne ojačane bagre, ki prodirajo skozi hiše Palestincev in pomendrajo vse, kar jim je na poti. Žrtve tovrstnega prodiranja tuje vojske so avtohtoni prebivalci in ne vojaki.

Palestinski arhitekt Antoine Raffoul, ki se je nedavno mudil v Ljubljani in imel predavanje z naslovom Palestinska arhitektura: od svetovne dediščine do urbicida, je dejal, da ni nobenega dvoma, v Gazi poteka urbicid. Dogaja se na vseh območjih, ki naj bi pripadala sicer razkosanim ozemljem palestinske države. Urbicid v Gazi je v zadnjih mesecih tako silovit, da niti ena hiša ni ostala na svojem mestu in v svoji prvotni obliki, območje Gaze je ena sama ruševina. Urbicid pa se dogaja tudi na palestinskem Zahodnem bregu, kjer izraelska okupacija poleg osnovnega življenja hromi tudi arhitekturno rast palestinskih naselij in njihovega oblikovanja. Delovanje izraelske vojske v Gazi je le zadnja, najstrašnejša faza siceršnje izraelske strategije obvladovanja širšega palestinskega ozemlja tudi arhitekturno in urbanistično, saj so Izraelci vojaškoupravni sistem razširili na vsa palestinska ozemlja. Raffoul je že pred nekaj leti ustanovil skupino APJP (Architects and Planners for Justice in Palestine), ki poskuša z javnimi pozivi preprečiti nadaljevanje izraelskih divjih gradenj na Zahodnem bregu, predvsem pa na tem območju tudi Palestincem zagotoviti temeljne življenjske dobrine, to so pitna voda, elektrika ter tudi šole in bolnišnice. Raffoul sodeluje tudi pri vzpostaviti mednarodne mreže Arhitekti za Gazo, ki bo pomagala pri obnovi Gaze.

Početje izraelske vojske v Gazi označuje še en izraz: kulturocid. Ob urbicidu in genocidu se v Gazi izvaja kulturocid, uničevanje vseh oblik kulture. Izraelske vojne sile ne uničujejo le palestinskih domov, ampak tudi zgodovinske spomenike, kot so arheološko najdišče Tel Al Sakan (1880 pr. n. št.) in Tel Al Adžul (4000 pr. n. št.), pristanišče Atedon iz leta 800 pred našim štetjem, samostan sv. Hilariona, zgrajen leta 340, mošejo Sajed Hašem iz 12. stoletja ter mošejo in knjižnico Al Omari iz 13. stoletja. Uničenje je premišljeno in namerno. Palestino želijo izprazniti do poslednjega zgodovinskega artefakta in zasesti življenjski prostor Palestincev. Menda so izraelski kolonisti že predstavili načrte za turistične resorte, ki jih želijo po dokončnem izgonu Palestincev iz Gaze zgraditi na obali Sredozemskega morja.

Nasilje v vojni in okupacije mest puščajo sledi tudi v prostoru in arhitekturi. Miloš Kosec, arhitekt in raziskovalec, je že pred meseci v svojih izredno pomembnih kolumnah v Delu opozoril na raziskovalno skupino londonske univerze Goldsmiths, ki se ukvarja s forenzično arhitekturo in ki s forenzičnimi sredstvi bere in prepoznava nasilje v prostoru. Izraelski arhitekt Eyal Weizman je leta 2010 skupaj s sodelavci oblikoval kolektiv Forenzična arhitektura (Forensic Architecture) v prepričanju, da so prav arhitekti tisti, ki lahko razumejo ne le način gradnje stavb in mest, ampak tudi njihovo podiranje in uničenje. Arhitekti forenziki znajo razbrati, kako je bila stavba uničena, in navsezadnje, kako se lahko rekonstruira in ponovno postavi. Ko izraelska vojska prebivalcem uniči domove in jih poruši do tal, ko jih preganja z domov in iz njihovega širšega bivalnega okolja, izvaja urbicid. Konkretne podatke in dokaze, da se v Gazi dogajajo vojni zločini, vidimo vsak dan na televizijskih zaslonih, pa vendar bodo sodišča potrebovala konkretne dokaze, ki jih bo med drugim priskrbela tudi Weizmanova skupina arhitektov forenzikov.

Kosec razloži, da forenzična arhitektura z natančnimi študijami vojaških strategij izraelske vojske razkriva tudi njihovo siceršnje delovanje: »Forenzična arhitektura primerja sledove raket med ruševinami, načine, kako so se stene podrle, trajektorije izstrelkov, posnetke varnostnih kamer in kamer na mobilnih telefonih, da bi ugotovili čas izstrelkov in tako morda tudi dejstvo, s katerega ozemlja je bila raketa izstreljena in ob kateri uri.« S tovrstnimi analizami so razkrili tudi nekatere strateške vojne skrivnosti in interne načine delovanja izraelskega uničevalnega aparata. Kosec poudarja, da nevtralnost v arhitekturi ne obstaja. »Arhitekt ne more stati ob strani in čakati, da se vojna, izgon ali genocid zaključijo, nato pa začeti risati načrte za obnovo.«

Kulturocid in urbicid sta stalnici na Bližnjem vzhodu vse od leta 2003, ko so Združene države Amerike in Združeno kraljestvo brez predhodne odobritve Varnostnega sveta Združenih narodov s svojimi silami izvedli vojaško invazijo na Irak. V obdobju vojne v Iraku so bili uničeni preostanki starih sumerskih in babilonskih mest, da mest, kot je Bagdad, niti ne omenjamo. V času vojne v Siriji in divjanja ISIS so do tal porušili Alep in Mosul, močno poškodovali Damask in uničili preostanke starih kultur (antičnega mesta Dura Europos in Palmira). Na teh območjih se še vedno uničujejo mesta, prebivalstvo in civilizacije. Intenzivno uničevanje in vojevanje, urbicid in kulturocid, ki zadnjih 20 let potekajo na širšem območju Bližnjega vzhoda, so prebivalstvu, ki je ostalo med razbitinami mest in domovanj, prinesli strašne, tudi psihološke posledice in hkrati zelo težke življenjske razmere.