Iskanje pozornosti na dan državnosti

Politiki, namesto da bi pošteno počeli, za kar so poklicani, iščejo nenehno pozornost in potrjevanje

Temu bom rekel histrionizacija slovenske politike, vsaj njenega pomembnega dela. Nagovor Urške Klakočar Zupančič in njeno čestitko ob dnevu državnosti na Facebooku vladajoče stranke Gibanje Svoboda razumem natančno na takšen način: kot teatraličen baročen vložek, ki je rezultat pretirane želje po pozornosti in odobravanju. Z elementi hipertrofirane dramatizacije, živahnosti in manične radosti, kjer se predsednica parlamenta ekscesno posveča pogledu kamere:

Psihološka ekonomija oblasti

Ob istem času, ko je medije preplavilo navdušenje nad influenserskimi vragolijami partnerice predsednika vlade z vložki njunega intimnega poljubljanja vred, za katere je v produkciji poskrbela sama, je tokrat histrionizacija slovenske politike dosegla nov vrhunec v čestitki ob dnevu državnosti. Postala je tako rekoč emblematična za slovensko državo v percepciji vladajočih. Razkrila je skorajda formalno psihološko ekonomijo neke oblasti.

Videti sam posnetek je nujno, ker so vizualni, režiserski in producentski elementi za dešifracijo sporočila ključni. Potem bomo ugotovili, da izumetničenost prejkone še nikoli ni bolj praznovala kot tokrat. Zgornji video nagovor je zagotovo vreden temeljite sociološke in psihološke analize, da bomo vedeli, kako si aktualna vlada predstavlja državo, pa tudi, kdo natančno nam, ker smo kot državljanke in državljani že neposredno naslovljeni, s pozicije moči tudi čestita.

UKZ kot znamka

Na koncu čestitke predsednice s sicer šablonskim tekstom, zaradi katerega nas je še dodatno sram, lahko preberemo tudi ime producenta, Bor Movie Music. A ne vemo dobro, kdo je to. Z vrha zaključne špice se lesketajo olepšane inicialke UKZ, kar pomeni, da se njeno ime že tako rekoč znamči v posebnem logotipu. In to skupaj s stranko Gibanje Svoboda, ki je zapisana nižje. Kdo točno nam potemtakem čestita, prvi ali drugi?

Ne bo prav pomagala razlaga, da imajo politiki pač svojo osebno psihologijo, zaradi česar smo priča ekscesnemu vedenju v impresionistični maniri, dramatizaciji in pretiravanju v nastopu, kar da moramo vzeti v zakup, saj so si vendar politiki med sabo različni. Ne, ker smo v nagovoru dobesedno interpelirani v državljanke in državljane, je način interpelacije postal uradna psihološka forma naslavljanja, za katero želijo, da jo ponotranjimo.

Drama in revolucija

Prezrcalimo zdaj nastop predsednice na nivo državne politike. Tja, kjer politiki, namesto da bi pošteno počeli, za kar so poklicani, iščejo nenehno pozornost in potrjevanje. Na eni strani torej fanfare, ki napovedujejo reforme in drastične ukrepe, s katerimi se želi doseči čim večji medijski vpliv in občudovanje lačnih množic, opremljen s slogom teatraličnosti in dramatizacije, da bi se doseglo ustrezne čustvene odzive, na drugi kruta realnost neizpolnjenih obljub, ki jo kažejo javnomnenjske ankete.

Pretirana čustvenost in spektakularnost, kjer se vladne ukrepe razglaša za senzacionalno dobre in dobesedno revolucionarne, iskanje pozornosti z izjavami, polnimi vzbujenih emocij in obljub, vodijo v impulzivnost, kaotičnost in nepredvidljivost. Na koncu lahko zgolj povečajo nestabilnost in le navidezno pomirijo javnost, v resnici pa na dolgi rok poglabljajo njeno nezaupanje in nezadovoljstvo.

No, vsaka podobnost s histrionično realnostjo domače politike je čisto naključna!

**Avtorjev komentar je bil najprej objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES**