Apel vladi za uskladitev RTV prispevka

Pred dobrim letom se je konstituiral Svet RTV Slovenija, organ, ki je prevzel večino funkcij nekdanjega programskega in nekdanjega nadzornega sveta. Tudi novo imenovani svetnice in svetniki smo ob nastopu mandata lahko opazili očitno dejstvo, da se je RTV Slovenija znašla v resni krizi, in lanske poletne mesece izkoristili za minimalno stabilizacijo situacije – zlasti za preprečitev še večje škode. S skromno institucionalno podporo smo izpeljali vse postopke za imenovanje predsednika in članov uprave ter s tem postavili temelje za jesensko imenovanje direktoric in direktorjev. A ob strani smo pustili še eno neformalno nalogo.

Vedeli smo, da se prvega septembra izteka rok, ko bi vlada lahko povišala RTV prispevek, ki ostaja enak že od leta 2012. Verjeli smo, da bo tudi vlada prispevala svoj delež k stabilizaciji razmer in omogočila mirnejše načrtovanje dejavnosti zavoda. Morali bi biti glasnejši, a nismo bili. In te napake letos ne nameravamo ponoviti.

Če zaupamo predstavnikom vlade, je del razlogov za odlašanje tudi ideja o temeljitejši spremembi financiranja. Tudi mnogi svetnice in svetniki se pridružujemo stališčem, da je razvoj RTV Slovenija neločljiv od vzpostavitve sodobnejšega sistema financiranja. Tudi Svet RTV si želi, da bi javni medijski servis v prihodnosti zadihal na nov način in se tudi javnosti pokazal v bolj kvalitetni podobi. Pa vendar, obet sistemske spremembe – ki je bil pred letom dni videti celo bolj realen kot danes – ne odpravi dejstva, da v danem trenutku prihodnosti še ni. Sistem, ki obstaja danes in ki naj bi skrbel za stabilnost, se je v dvanajstih letih sam sprevrgel v vir destabilizacije.

Odmišljanje inflacije v državi, kjer so v zadnjih letih znatno poskočile vse cene in marsikatere plače, ni znak odločnosti in preudarnosti. Odlašanje uskladitve z inflacijo ni znak vztrajanja pri viziji boljšega javnega medijskega servisa. Nasprotno, je ravnanje, ki otežuje, morda celo blokira njen razvoj. Nasprotovanje očitno razumni rešitvi ne prinaša le realno vse manjših prihodkov, temveč sproža razumljive frustracije tako pri zaposlenih kot pri vodstvu zavoda. Frustracije pa so slaba motivacija za spremembe – in dober izgovor za ohranjanje slabih praks.

Delna uskladitev prispevka z rastjo stroškov zato ni »metanje denarja z lopato« ali izraz želje, da se ohrani status quo. Daleč od tega. Ta gesta bo za vse sodelavce RTV in njeno vodstvo – tudi tisto, ki šele prihaja – ustvarila osnovne pogoje načrtovanja bližnje in daljne prihodnosti. Vsaj nekoliko bo stabilizirala finančno sliko, a obenem bo razbremenila in razbistrila glave. Zgolj redki posamezniki lahko delujejo tudi v najbolj zahtevnih okoliščinah – za velike sisteme in človeške kolektive pa je občutek stabilnosti osnovni predpogoj za dobro delovanje in ustvarjanje boljših vsebin.

Status quo v tem trenutku pravzaprav sploh ni izbira. Izbiramo med razvojem in spiralo nazadovanja. In tega se mora zavedati tudi vlada kot ustanovitelj. Situacija je jasna in vsako odlašanje je brezplodno. Zato vlado pozivamo, da odločitev sprejme v najkrajšem možnem času. In v poletje odide z zavedanjem, da je storila prav.