Willkommen, Welcome, Dobrodošli

Hiša Ojstrica
Logarska dolina 13 a
Tel.: 03 838 90 51
V Ojstrici pod Ojstrico jedi po naročilu pripravljajo vsak dan od 12.30 do 19.00.

Ambient:
fletno in z občutkom posodobljena alpska domačija, sploh razgled s terase je epski

Napitki:
poleg svečinčana (in cvileta) za špricarje držijo še za prgišče buteljk; Kristančičev pavó rdeče za 32 evrov je kar bagatela

Vegetacija:
pri štrukljih in solatah se najde kaj, a ne pričakujte preveč.

Dostopnost:
ob Hiši je kar nekaj parkirnih mest, za gibalno ovirane ni zaprek

Fino:
savinjski žlinkrofi
kislo mleko

Ne tako fino:
(domača?) klobasa z zeljem in restancem
tempo in timing strežbe

Kislo mleko z ajdovimi žganci in tlačenka sta stala 8, dimljena postrv in klobasa 14, savinjski žlinkrofi in štruklji 15, dušeni goveji hrbet 25, marlenka 5,5, štrudelj 6 in sosedov sladoled iz kozjega mleka 4,5 evra

»A table Slovenija z lipovim listom pa ni več? « je čelnik tokr atne Konzu -move ekspedicije ob vstopu v Logarsko dolino pogrešal simbolni artefakt iz kultnega oglasnega filma, ki je Slovenijo pro forma vzpostavljal kot turistično destinacijo, dejansko pa pumpal narodovo samozavest. Slabih štirideset let pozneje je na lokaciji, kjer je pleskar s klobukom v več jezikih izpisoval dobrodošlico turističnim obiskovalcem, moč ugotoviti, da sta uspela oba vidika tistega filmčka: ne le da imamo svojo državo, ampak je ta vedno bolj turistično oblegana.

Sredi ikoničnega travnika, na terasi Hiše Ojstrica, so se z nami – ko so nas po skoraj četrt ure končno opazili – vztrajno želeli sporazumevati v angleščini. No, na srečo vsaj košte niso internacionalizirali: z veseljem smo merili debelino smetanastega kovtra v skodeli čvrstega kislega mleka in ga v ustih mešali s prhkimi ajdovimi žganci; na tanke rezine narezano tlačenko so obložili z oblico sladkaste poletne čebule in jo pokapljali z bučjakom (žal pa ne tudi s kisom); relativno mirno smo praznili mesnine iz bogatega narezka, a jim kar malo zamerili, da so poleg treh resnih planinskih sirov na desko položili še nekaj rezin kvadratnega štacunskega generika. Še bolj sitni smo bili ob menzastem krožniku, na katerega so k žlički fluorescenčnega ajvarja položili nagubano in razpokano, verjetno že kar dolgo kuhano klobaso, kislo zelje in praženi krompir pa so izdatno – in res brez potrebe – univerzalizirali z dodatkom jedem.

Take bližnjice ubirajo čisto brez potrebe, saj znajo namotati hudo dobre, z rauhnjenim mesom lepo aromatizirane, z ocvirki zabeljene savinjske žlinkrofe (v primerjavi z idrijskimi podobniki so precej večji in pripravljeni iz bolj na debelo razvaljanega testa); obrtno spretnost dokazujejo tudi s skutnimi štruklji (z ipak malo pregosto in pretežko gobovo-smetanasto omako), sem pa skoraj prepričan, da dušeni goveji hrbet pripravljajo sledeč Ivačičevemu receptu za govedino po divjačinsko – gosta omaka iz pretlačene zelenjave je delovala zelo starošolsko, ampak na taki lokaciji in v takem ambientu je to vsekakor pozitivni označevalec. V to kategorijo lahko mirne duše uvrstimo še sočno, doma pripravljeno torto marlenko, pri štrudlju pa so tudi tu nasedli klasični slovenski gostinski zablodi, da ga je treba pred strežbo pogreti, po možnosti z mikrovalovi. V poletnih dneh zna biti tako zanimivejši zaključek s sosedovimi (kmetija Matk) sladoledi iz kozjega mleka v lončkih (lešnik je precej boljši od pistacije).

V Hiši Ojstrica so se predvsem z ambientom, pa tudi z osnovno špuro ponudbe prilagodili novi mednarodno turistizirani realnosti, a da bi v Logarsko bolj kot zaradi vedut hodili zaradi njih, bi pa vseeno morali ubirati manj bližnjic v kuhinji in več v strežbi, ki je, ko se terasa začne polniti, resno podkapacitirana in neorganizirana. Je pa res lepo!