Kdo dobiva »umazani« denar?

Sredi maja je poslovnež in milijonar Mihael Strmljan – leta 2021 je bil na Managerjevi lestvici s 30 milijoni evrov premoženja razglašen za 85. najbogatejšega Slovenca – s tožilstvom sklenil sporazum o priznanju krivde. S šestimi obtoženimi je namreč sodeloval pri večmilijonskem pranju denarja. V skladu s sporazumom je Strmljan ob poplačilu utajenih davkov, povrnitvi škode podjetju in plačilu kazni moral nakazati še 280.000 evrov v dobrodelne namene. Tolikšno nakazilo je predlagal državni tožilec Matija Hostnik. Katere javne ustanove in nevladne organizacije so prejele denar, na specializiranem državnem tožilstvu niso razkrili; izvedeli smo le, da je šlo za 17 različnih prejemnikov, ki jih je izbral Strmljan oziroma njegov zagovornik. Ta aktualni primer ponovno odpira vprašanje, aktualno že pred leti: Ali je način izbora organizacij, ki dobijo denar od storilcev kaznivih dejanj, ki se »poravnajo«, pravilen? Pogledali smo, kdo je dobival denar v zadnjih desetih letih.

Strmljan, lastnik Aktiva skupine, je le eden od številnih storilcev kaznivih dejanj, ki je sklenil dogovor s tožilstvom. »Njegova« kazniva dejanja so namreč padla pod določbe 162. člena zakona o kazenskem pregonu, ki dopušča, da sme državni tožilec s soglasjem oškodovanca v nekaterih primerih odložiti kazenski pregon. To je po zakonu mogoče, če je storilec storil kaznivo dejanje, za katero je zagrožena denarna kazen ali zapor do treh let ali če gre za posebne okoliščine, na primer, ko so storilci mladoletniki. Pogoj za sklenitev dogovora je tudi, da je storilec »pripravljen ravnati po navodilih državnega tožilca in izpolniti določene naloge« – ena takih nalog je lahko, da mora storilec nakazati določen denar v korist javne ustanove ali na namensko proračunsko postavko za žrtve kaznivih dejanj ali v korist nevladne organizacije v javnem interesu. S takim nakazilom naj bi storilci zmanjšali ali celo odpravili škodljive posledice svojega kaznivega dejanja, pravi zakon. Za poslovneža Strmljana, ki je bil leta 2018 tudi delovni mentor pri enem od projektov ljubljanske Pravne fakultete (»Pravni vodič za tuje investitorje«), nakazilo v višini 280.000 evrov očitno ni bila težava; ko je poravnal vse utajene davke in kazni, je bil pripravljen plačati še ta »moralni« davek. »Nisem niti vedel, da gre pri mojem početju za kaznivo dejanje,« je za Delo maja zatrdil Strmljan; bil je eden od sedmih obtoženih, ki so iz podjetij v Sloveniji plačevali račune za fiktivne posle v Bosni, si tako nižali dobičke in davke, nato pa si nakazan denar prisvajali nazaj prek gotovinskih dvigov. Skupna protipravna premoženjska korist je v poslih znašala okoli 3,3 milijona evrov, je pisalo Delo, ena od obtoženk pa je na sodišču povedala, da je v vlogi denarne mule na bankomatih dvignila kar 565.000 evrov.

Kdo vse je prejel »Strmljanovih« 280.000 evrov na specializiranem državnem tožilstvu, kot omenjeno, še nočejo razkriti; odgovarjajo le, da gre za »17 različnih prejemnikov z različnih področij, od javnega zavoda in državnega organa, do več društev in organizacij, ki delujejo na humanitarnem, kulturnem in športnem področju«. Niti odvetnik Stojan Zdolšek, ki je Strmljana spremljal na sodišču, ni odgovoril, čeprav iz odgovorov specializiranega državnega tožilstva izhaja, da sta prejemnike – tudi v tem primeru – predlagala ali Strmljan kot obtoženec ali pa njegovi zagovorniki: »Tožilstvo je (zgolj, op. a.) preverilo, da te organizacije izpolnjujejo zakonske pogoje in da z obtoženci niso povezane.« Na specializiranem državnem tožilstvu tudi ostro zanikajo, da tožilci kakorkoli izbirajo ali sugerirajo, katerim organizacijam naj se denar nakaže: »V nobenem primeru ni tožilec podal ne pobude ne predloga, kdo naj bo prejemnik teh sredstev.« Na vrhovnem državnem tožilstvu razlagajo, da je izbira prejemnikov povezana predvsem s kaznivim dejanjem, ki ga je posameznik osumljen, na primer »če povzroči prometno nesrečo, nakaže znesek v korist centra za rehabilitacijo udeležencev v prometnih nesrečah«.

A v realnosti, tudi v Strmljanovem primeru, seveda ni bilo tako. Storil je kazniva dejanja z gospodarskega področja, denar pa je med drugim nakazal športnim in kulturnim organizacijam, ne pa organizacijam, ki imajo status delovanja v javnem interesu, na primer na področjih integritete ali davkov, in si prizadevajo za davčno transparentnost in proti korupciji, kot je Transparency International Slovenija. Mar ne bi bilo primerneje izbor organizacij dejansko zožiti na vsebinsko polje kaznivega dejanja? Goran Forbici, direktor CNVOS – Centra nevladnih organizacij, se strinja, da je trenutni način izbora organizacij arbitraren, izpostavljen konfliktom interesov, ki jih je težko učinkovito preveriti, in brez nekih vsebinskih usmeritev. »Revizija teh pravil bi bila zagotovo smiselna, tukaj so anomalije. Načinov, kako urediti, je več, lahko bi imeli sklad, kamor bi se ta nakazila stekala, nato pa delila po nekem dogovorjenem ključu – lahko le med organizacije, vsebinsko povezane s poljem kaznivega dejanja, najbolj nevtralen bi bil žreb ali neka algoritemska izbira, možnosti je veliko.«

Od vrhovnega državnega tožilstva smo dobili zbirne podatke za zadnjih deset let, ki kažejo, katere javne ustanove in nevladne organizacije s priznanim statusom delovanja v javnem interesu so v letih od 2014 do vključno 2023 prejela nakazila od storilcev, ki so sklenili dogovor s tožilstvom in se »izvlekli« iz kazenskega pregona. Že uvodoma opozorimo, da so seznami nepregledni, iste organizacije – prejemnice – so celo v istem letu poimenovane včasih s kraticami, drugič s celim imenom, tretjič s kombinacijo obojega, za nekatere kratice sploh ni jasno, katero ustanovo označujejo.

Skupno je bilo v desetih letih, od 2014 do konca 2023, teh nakazil za skoraj tri milijone evrov (2,97 milijona), od tega milijon evrov v zadnjih treh letih. V desetih letih je bilo skupno 1257 posamičnih nakazil, ki so znašala od zgolj 10 evrov do 51.250 evrov. In kdo je prejel največ? Večina javnih ustanov je s področja zdravstva in sociale, pri nevladnih organizacijah pa prednjačijo humanitarne dejavnosti.

V zadnjih desetih letih je med nevladnimi organizacijami prejela največ, skoraj 370.000 evrov, mreža organizacij Zveze prijateljev mladine Slovenije, od tega je bila večina, 219.802 evrov, nakazil za Zvezo prijateljev mladine Krško, ki ji sledijo nakazila krovni zvezi ZPMS (skoraj 120.000 evrov). Sledi mreža organizacij Rdečega križa, ki so skupaj prejele skoraj 200.000 evrov; za krovno zvezo združenj, ki je prejela skoraj 70.000 evrov, je največji prejemnik Območno združenje RK Krško z nekaj več kot 45.000 evri nakazil v desetih letih. Med večje prejemnike sodita še društvo Hospic in društvo za pomoč osebam z motnjami v razvoju Vesele nogice, ki sta v zadnjih desetih letih prejela vsak za več kot 120.000 evrov nakazil, Zveza društev za cerebralno paralizo Slovenije Sonček je prejela nekaj čez 100.000 evrov, podobno pa tudi društvo Beli obroč in Varna hiša Gorenjske, in sicer 99.000 evrov in 92.000 evrov.

Med javnimi ustanovami so skupaj največ, dobrih 452.000 evrov, prejele splošne bolnišnice, kjer pa močno izstopata bolnišnica Celje s 171.000 evrov nakazil in bolnišnica Murska Sobota s 130.000 evri nakazil. Celoten sistem UKC Ljubljana je prejel nekaj čez 235.000 evrov, od tega največ, 115.000 evrov oddelek za otroško kirurgijo. UKC Maribor je, za primerjavo, v desetih letih iz istega naslova prejel le 2800 evrov. Med centri za socialno delo je največ, okoli 100.000 evrov, prejel CSD Gorenjske z enotami, sledi pa zavetišče za ženske in otroke žrtve nasilja Pepcin dom, ki ga upravlja CSD Krško in je prejel dobrih 47.000 evrov.

Čeprav na specializiranem državnem tožilstvu pravijo, da je izbor organizacij, ki prejmejo denar na podlagi sklenitve sporazuma o priznanju krivde, povsem v rokah »obtožencev ali njihovih zagovornikov« in da konfliktov interesov ali anomalij ne beležijo, pa podatki o nakazilih za zadnjih deset let kažejo, da se krog prejemnikov bistveno ne spreminja in ne širi. Še več, nekateri prejemniki zelo izstopajo. Recimo v zadnjih desetih letih je najvišje posamično nakazilo kar štiri leta pripadlo istemu prejemniku, to je že omenjeni Zvezi prijateljev mladine Krško (v letih 2014, 2017, 2019 in 2020). To društvo je še dve leti dobilo drugo najvišje posamično nakazilo (2015 in 2021), preostala štiri leta pa je bilo vedno med prejemniki desetih najvišjih nakazil. Skupaj je Zveza prijateljev mladine Krško v zadnjem desetletju dobila 219.802 evra, kažejo podatki tožilstva. Zanimivo je tudi, da so v desetih letih, od leta 2014 do 2023, nakazila iz poravnav dobile le štiri osnovne šole v Sloveniji in ena glasbena šola. Osnovne šole so skupaj dobile 74.370 evrov, od katerih pa je kar 58.120 evrov prejela Osnovna šola dr. Mihajla Rostoharja, prav tako iz Krškega. Nakazila je zgolj ta šola prejela čisto vsako leto zadnjih deset let, kar je zagotovo nenavadno in bi na tožilstvu moralo spodbuditi kakšen razmislek. Iz Krškega je tudi edina glasbena šola, ki je v desetletju prejela nakazila iz »poravnav«, in sicer 58.380 evrov. Uroš Brezovšek, predsednik ZPMS Krško – hkrati pa je tudi podpredsednik krovne ZPMS, pravi, da podrobneje delitev denarja ne pozna, da pa je verjetno vse povezano z dejstvom, da edini delujejo v Posavju, kjer je veliko primerov odloženih pregonov povezanih z nezakonitostmi na meji, zlasti prehodi meja.

V nevladniških krogih so bili do načina izbora organizacij, prejemnic nakazil, kritični že pred slabim desetletjem, saj naj bi dopuščal favoriziranje določenih organizacij. Več sogovornikov je kot primer izpostavilo nakazila Belemu obroču, društvu za pomoč žrtvam kaznivih dejanj, ki ga je leta 2003 ustanovila državna tožilka Vlasta Nussdorfer kot takratna predsednica Društva državnih tožilcev in ki je društvo tudi vodila do prevzema funkcije varuhinje človekovih pravic leta 2013. Podatkov za obdobje pred letom 2014 nimamo, od leta 2014 do 2023 pa je Beli obroč prejel 98.878 evrov nakazil, s čimer spada (še vedno) med večje prejemnike med nevladnimi organizacijami.

»Ko sem bila še predsednica Belega obroča Slovenije, je obstajal seznam nevladnih organizacij, ki so prejemale sredstva, in to po vrsti. Tako so imele nekatere večjo srečo, druge manjšo, saj so nekateri obdolženci v odloženem pregonu plačali več, drugi manj. A tako je pač s srečo. Vseh nakazil smo bili zelo veseli,« razkriva model Vlasta Nussdorfer in pravi, da po odhodu z mesta predsednice nakazil več ne spremlja. »Vsekakor sem za pravično porazdelitev med vse, ki izpolnjujejo pogoje,« dodaja.