Komentar / Janko Lorenci: Nogomet je nastal zato, da človek lahko ostaja človek

Naša mirna vojna

Nogomet je nekaj, kar se dogaja na travi igrišča med dvema goloma, za igralce majhnima, za golmana velikanskega. Tam slabi dve uri teka 22 ljudi (dva pretežno stojita ali pa sta v zraku). Tu so še trije osebki, ki na igrišču z močjo diktatorja odločajo, kaj je prav in kaj ne. Ponavadi niso podkupljeni. Teka se v lepem in slabem vremenu – show must go on.

Središče tekanja je žoga, ki, če jo dobro brcneš, odleti kot raketa. Včasih je bila iz usnja, zdaj je iz neznanih snovi v neznanih kombinacijah. Votla je še vedno. Enajst ljudi bi jo rado izstrelilo ali vsaj zakotalilo v en, drugih enajst v drugi gol. Če gol pade, zavladajo na eni strani čustva sreče, na drugi pa nesreče.

To tekanje je središče pozornosti včasih šestnajstih (16), včasih pa dveh milijard gledalcev. Tudi gledalci čustvujejo, ponavadi bolj kot igralci, čeprav za to početje niso plačani. Včasih čustvujejo tako zelo, da koga zadene kap in nastane okoli njega majhen krog žalosti. Veliki večini gledalcev pa čustvovanje zdravstveno koristi, ker lahko spravijo iz sebe nekaj prakrikov, ki jih moderni človek zavrto nosi v sebi, namesto da bi jih izkričal v savano.

Število gledalcev je najbolj odvisno od tega, ali tekmo prenaša televizija, čeprav se tudi na stadionih nabere po 100.000 ljudi. Tisti na stadionih imajo prednost bivanja v kolektivnem opoju valujoče črede, tisti doma imajo na voljo televizijske ponovitve golov, mrzlo pivo iz domačega hladilnika in vroče žensko telo, če jima je do tega - potem seveda.

Fuzbal je nastal zato, da človek lahko ostaja človek. Že pračlovek je čutil potrebo po gibanju, lovu in tekmovanju. Včasih je morda kakega sopračloveka tudi pojedel. Lovimo komaj še kaj, soljudi v glavnem ne treskamo več po beticah, tudi če bi jih radi, žremo se samo še metaforično, nagoni pa so ostali. Fuzbal je odlično nadomestilo za njihovo izživljanje, aktivno ali pasivno. Navijač lahko, kot rečeno, pade not bolj kot igralec.

Pri tem nogomet ni surov (več mrtvih je med gledalci kot igralci), kot so nekateri borilni športi, ampak je poleg moči in hitrosti tudi stvar veščine. Če temu dodamo še njegovo kolektivnost, ki vedno predpostavlja tudi pravo in čustveno inteligenco, nesebičnost, občutek za skupnost itd., je jasno, da tu ne gre samo za jeklene mišice, ostro tekmovanje in mastne denarce, ampak preprosto za izraz civilizacijskega napredovanja, ki se mu reče nogomet. Ker civiliziranost napreduje obupno počasi, ni čudno, da je sodobni nogomet star šele kakih 150 let. Toda če upoštevamo, da je bilo v tem času odigranih dobesedno nešteto nogometnih tekem, teh simptomov omike, zgodili pa sta se samo dve svetovni vojni, lahko v isti sapi rečemo, da človeštvo vendarle ni brezupna stvaritev.

Toda nogomet še vedno ne bi bil nogomet, če ne bi bil tudi umetnost. Zaobsega vse, kar je potrebno za ars: igralce, oder, gledalce, dimne zavese od petard in režiserja. Režiser pri nogometu je za razliko od pravega, majhnega gledališča kolektivno telo. Sestavljajo ga trenerji, sodniki, sponzorji, predsedniki klubov in nacionalnih zvez, v Sloveniji pa tudi omrežja.

Vsi ti režiserji imajo nadrežiserja. Ime mu je Naključje. Nadrežiser skrbi za to, da je vsaka tekma malo drugačna, da razvije lastno dramaturgijo in dinamiko, da ni duhamorno enolična kot avtomobilske dirke ali razvlečena kot Tour de France, da so enajstmetrovke napete kot srčna operacija, da poleg zaresne igre poteka še zaigrana – pohotno skakanje igralcev na tovariša, ki da gol, zaigrani padci, tragedije zaradi zapravljenih priložnosti, dramatični prepiri s sodniki, strahotne poškodbe, po katerih igralec dve minuti vadi smrtno otrplost, nato pa lahkotno odskaklja novim golom naproti.

Predvsem pa nadrežiser Naključje skrbi za to, da ni nobena tekma povsem predvidljiva, vnaprej odločena. Naključje je božji dar, poslan na zemljo v imenu neke višje pravičnosti. Zato lahko zadnje podsaharsko moštvo premaga svetovnega prvaka, zato se vedno znova dogajajo čudežni preobrati, zato lahko obupani navijači upajo do zadnjega trenutka in čez – na naslednji tekmi, na naslednjem prvenstvu bo drugače. Pri nogometu upanje ne umre nikoli, tudi če so vmesne bolečine strašne.

Nogomet je tudi uresničenje sanj o enakosti vseh ljudi in vseh človeških plemen. Vsi se rodimo z dvema nogama in z občutkom za okroglo in torej lahko postanemo nogometni bogovi. Včeraj ničla, danes Massi. Tu bogastvo staršev ne pomaga, prej nasprotno; premožneži otrok ne vzgajajo za nogometaše, ampak za bogataše. Bog rad gleda dol po afriških in južnoameriških slumih in tam nadpovprečno bogato deli nogometne darove. Bolj suhoparna razlaga pravi, da je revežev toliko, da jih talent še vedno mora imeti veliko. Talenti zrasejo, odidejo v bogatejše kraje in v večjih evropskih klubih jih je zdaj pogosto več kot čistokrvnih domačinov. To je tisti del globalizacije, ki skrbi za to, da prideš na stadion kot zgleden rasist, tam za dve uri strastno navijaš za ebenovinastega srednjega napadalca, potem pa greš in se vrneš v prvotno psihično lego. Bolj ali manj zagrizen kot pred tekmo, to še ni ugotovljeno. Nogometni človek ostaja uganka.

Mi Slovenci smo zares vzljubili nogomet po osamosvojitvi, ko je nehal smrdeti po Jugoslaviji. Zdaj je naš ne glede na obilen uvoz igralcev z juga in skrbi za zdravje slovenskega patriotizma. Seveda nogomet spodbuja tudi avstrijski, hrvaški, nemški, turški… patriotizem, če ne kar nacionalizem, in tako v mednarodno skupnost vnaša določen nemir. V tem pogledu je nekoliko problematičen. Ker pa se ljudstva, narodi in države morajo spopadati – dokaz za to je zgodovina – je še vedno boljše, da se tolčejo v nogometu kot v pravih vojnah. Skratka, nogomet je vojna posameznikov, klubov, narodov na miren način. In ta metaforfoza pravih topovskih izstrelkov v nogometne daleč odtehta slabe učinke nogometnega nacionalizma.

Še več.

Mogočne nogometne dogodke, kot je prvenstvo v Južni Afriki, gleda in z njimi živi orjaška količina ljudi – tretjina Zemljanov. Vse te nepregledne množice v enem in istem času topotajo, kričijo, medlijo, skačejo, obupujejo, blaznijo, se selijo iz pekla v nebesa in nazaj. Raztresene so po vseh celinah, vseh nižinah in višinah, so vseh barv, premoženjskih stanj, velikosti, starosti, debelosti. Z njimi norijo tudi njihove mačke, psi, ščurki in kanarčki, kaj pa jim preostane. Je na svetu kaj bolj planetarnega, bolj kozmopolitskega, bolj povezujočega? Je še kaj, kar posameznikom, manjšinam, narodom, celinam, vsej majhni modri krogli v brezmejnem vesolju, dovoli začasno blaznost in nato mirno vrnitev v vsakdanje življenje?

Nogomet je tudi licenca za norost. Brez norosti pa ni modrosti.

Amen.