Odsotnost države

Unicef ima pri projektu »Kako se počutiš?«, ki se osredotoča na duševno zdravje otrok in mladostnikov, novega partnerja – farmacevtsko podjetje Novartis. Je res modro, da so projekti, posvečeni takšnim temam, odvisni od korporativnega financiranja, sploh, če jih podpirajo podjetja, ki kujejo dobičke z zdravili za lajšanje duševnih stisk?

Unicef projekt »Kako se počutiš?« izvaja že tri leta, osredotoča se na izobraževanje pedagogov, ozaveščanje o duševnih stiskah mladih in o preventivi ter zgodnjem odkrivanju duševnih težav. V okviru projekta pripravlja seminarje za pedagoge in starše, pa tudi gradivo za nadaljnje delo z učenci. »Z normalizacijo pogovora o duševnem zdravju, krepitvijo naravnih virov pomoči in odziva lokalne skupnosti ter krepitvijo psihološke prožnosti otrok in njihovih staršev se okrepi tudi zgodnje odkrivanje duševnih stisk in predvsem podporno okolje in se ne prelaga vse na kasnejšo in pogosto prepozno obravnavo,« je sporočila Tjaša Jazbinšek, tiskovna predstavnica slovenskega Unicefa.

Pri projektu so si izbrali zanimivega partnerja, farmacevtsko podjetje Novartis. Ta proizvaja zdravila za najrazličnejša področja, med drugim tudi taka, ki pomagajo osebam z resnimi duševnimi motnjami, kot so antidepresivi, antipsihotiki, stimulansi … Poraja se torej vprašanje, ali je podjetje, ki služi s prodajo zdravil, res najboljši partner pri projektu, ki ozavešča o duševnem zdravju, sploh duševnem zdravju otrok in mladostnikov.

Tjaša Jazbinšek zagotavlja, da »korporativni partnerji podpirajo izvajanje posameznih kampanj oz. aktivnosti v projektu in jih vsebinsko ne sooblikujejo«, a vendar ima vsak finančni podpornik vsakega projekta vsaj nekaj vpliva nanj. Poudarila je še, da so pri svoji dejavnosti pogosto odvisni od korporativnega financiranja, saj ni dovolj razpoložljivih javnih sredstev.

Novartis je to sodelovanje izkoristil tudi za promocijo. V Modrih novicah, lokalnem mediju na območju Domžal in Kamnika, kjer ima Lek, ki je v njegovi lasti, tovarno, je »kupil« prispevek, v katerem se je pohvalil, da bo »izvajal številne aktivnosti z namenom ustvarjanja zavedanja in normalizacije pogovora o duševnem zdravju«, kar nakazuje željo, da bi tudi sam postal oblikovalec pogovorov o duševnih stiskah, saj bi mu to poslovno lahko koristilo.

Maša Naraločnik Sinur, klinična psihologinja in strokovnjakinja za duševno zdravje otrok in mladostnikov, opozarja, da je treba biti pri takšnih projektih previden. »Predvsem bi rekla, da je skrb za duševno zdravje otrok in mladostnikov dolžnost in naloga države. V državi že obstajajo številni programi na področju duševnega zdravja otrok in mladostnikov, katerih učinkovitost je podprta z dokazi. Naj na tem mestu omenim preventivne programe Nacionalnega inštituta za varovanje zdravja ter v slovenskem prostoru že dobro uveljavljen program Neverjetna leta, ki je namenjen preventivi vedenjskih težav in motenj in med drugim vključuje tudi modul za učitelje.« Ti programi niso odvisni od korporativnega financiranja, ki bi ga zagotovili farmacevtski giganti.