Zastoj na drugem tiru

Gostilna Hiša Jerin
Jurčkova cesta 101, Ljubljana Rudnik
Tel.: 01 280 11 26
Od ponedeljka do sobote ima Hiša Jerin vrata odprta od 8. do 16., ob četrtkih in petkih pa nato udari še večerno rundo od 19. do 22. ure. Ob nedeljah počiva.

Ambient:
preprosto in funkcionalno, prilagojeno za hiter obrat sredi dneva

Napitki:
vinske karte ni; debato na to temo pa smo zaključili, ko je gospa natakarica na vprašanje, čigavo rebulo imajo, rekla, da bo pogledala, da je pa zihr iz Štajerske

Vegetacija:
v dnevni ponudbi je bolj za okras; v stalni zbirki jedi po naročilu pa se najdeta dve ali tri brez mesa

Dostopnost:
 lastno parkirišče, za gibalno ovirane ni zaprek

Fino:
pogača z gamberi

Ne tako fino:
hobotnica s polento
borovničev zavitek

Goveja juha je stala 4,5, pogača s kozicami 12, rezanci s kapesantami 19, hobotnica s polento (oz. obratno) 20, goveji file s sladkim krompirjem 28, borovničev zavitek pa 4,5 evra.

»Fino, v barjansko predmestje pa že od konca ta dolgega lockdowna nismo bili poslani!« se je tokratne kratke službene poti na Jurčkovo cesto razveselil vodja Konzumovega odseka za (ob)ljubljanske teritorije. Resnici na ljubo je prestolnica namreč – pa naj nas iz mestne vrhuške še tako poskušajo prepričati, da turizem Ljubljano dela bolj zeleno, prijaznejšo in oh-in-sploh – celostno gledano precejšen gastronomski wasteland. Center je s preredkimi izjemami zapolnjen z instagramirajočim turistom namenjenimi generično dolgočasnimi brunchi, kvazi neoneapeljskimi picerijami, burgerdžinicami in posodobljenimi avtohtonimi jedmi, ki se prodajajo po enkratnem sistemu: prideš enkrat, da te dobro oberemo, jutri boš pa itak že v drugem mestu. V preostalih delih mesta se – razen par institucij z nekaj dekadami obratovanja pod pasom – sploh komaj najde kaj uporabnega. No, zato pa wolt pridno dostavlja.

Hiša Jerin je eden od placev, ki iščejo način, kako to monotonijo razbiti. Strategija, ki so jo ubrali, je kohabitacija dveh špur: že po obratovalnem času je moč sklepati, da so temelj preproste in cenovno dostopne malice in kosila, poleg teh pa je tamlada, ki so jo pred nekaj leti poslali v masteršefa, zasnovala še malo bolj ambiciozno ponudbo jedi po naročilu. Kar je pohvalno in čisto fajn. Malo majn fajn je, da so nadgradili samo jedi, ne pa tudi opreme, strežbe, vinske ponudbe. Kar precej časa in pregovarjanja je bilo potrebnega, da smo sploh prišli do jedilnika z onimi bolj zanimivimi rečmi, čemur je potem sledila še serija natakaričinih sprehodov do kuhinje in nazaj, med katerimi je pridobivala informacije, kaj od zapisanega sploh je na voljo in česa ni.

Tisto, kar je bilo, pa je bilo tako-tako: krasna je bila hrustljava pogača, obložena z repki kozic in artičokami, ki so jih poprej marinirali v olivcu z limonino lupinico. Čisto fletna in krepčilna je bila tudi goveja juha z jušno zelenjavo, potem pa se je začelo zatikati: Jerinovim niti ne zamerimo toliko, da so na v sipini tinti okopane široke rezance pozabili dodati obljubljeno peno iz penine, ampak to, da gnezdo nudljev, štiri male kapesante in par natrganih suhih vijolic mirno zaračunajo 19 evrov, nič kaj presežno spektakularen goveji file s sladkim krompirjem in nekaj šparglji pa še devet evrov več. Precenjeni sta bili tudi na predimenzionirano gomilo polente postavljeni opečeni lovki hobotnice s kompanijo dveh micenih korenčkov in enega šparglja, borovničev zavitek je bil pa sploh žalostna zgodba zase: mikrovalovljen zbitek debelega, bolj kuhanega kot pečenega testa in anemičnih borovnic brez okusa bomo, upam, čim prej pozabili.

V Hiši Jerin bi nemara storili bolje, če bi se držali ponudbe primarne ljudske kuharije in jo pilili. Za nadgradnjo namreč ni dovolj na jedilni list nanizati nekaj fensi sestavin in penic ter jih opremiti z visokimi cenami. Precej naiven poskus je tole, več sreče prihodnjič.