Šola

Število otrok in mladostnikov, ki niso po meri svojega delovnega mesta (šole), narašča, prav tako število otrok, ki ne ustrezajo idealu samozavestnega človeka z dobro samopodobo

Živimo v čudnih časih, ko se podirajo številne obljube in upi, ko se razveljavlja geslo »nikoli več«, ko izginja vizija, da bo na našem planetu vse bolje, da bomo vedno bolj varni, ko marsikatera krasna družbena institucija in institut postajata disfunkcionalna. Varnostni svet nas ne more zavarovati pred vojnami, izumi, digitalizacija, umetna inteligenca in vsa druga znanstvena odkritja ne preprečujejo podnebnih sprememb. Vse to spremlja porast individualnih stisk. Te so posledica tudi ali predvsem velikih zahtev in pričakovanj glede posameznikove storilnosti, mentalne učinkovitosti. Pri številnih ljudeh se porajajo občutja tesnobe in ogroženosti, ker tem zahtevam niso kos ali pa se bojijo, da jim ne bodo kos. Marsikateri je za svojo neustreznost kaznovan – potisnjen v ozadje, eksistencialno ogrožen, izgubi dostojanstvo, viden kot zguba – luzer. Obenem v teh okoliščinah usihajo naravni viri podpore. Socialne mreže, medčloveški stiki, pripadnost in zaščita skupnosti, ki so tisočletja pomagali ljudskemu rodu pri spoprijemanju tudi z veliko večjimi zli, kot so ta, ki jih doživljamo danes, so usahnili. Prevrednotili smo vrednote in potisnili v ozadje človečnost, skupnost, solidarnost, procese, ki so povezovali, bili lepilo družbenih skupin, in postavili v ospredje interese posameznika, njegovo moč, da kroji svojo usodo, tekmovalnost. Posameznikovo odgovornost smo omejili na skrb za ozek krog svojih bližnjih – svoje družine, ožje interesne ali delovne skupine.

O otrocih in mladostnikih

Ti so posebej ranljivi, nemočni v teh procesih, povsem odvisni od svojih okolij, ker sami nimajo niti opravilnih niti drugih možnosti za spreminjanje svojega življenjskega položaja ali pa so te možnosti močno omejene. Število otrok in mladostnikov, ki niso po meri svojega delovnega mesta (šole), narašča, prav tako število otrok in mladostnikov, ki ne ustrezajo idealu sodobnega mladega človeka – ta naj bi bil samozavesten, imel dobro samopodobo, bil prilagodljiv, sposoben obvladovati izzive in premagovati ovire.

Posameznikovo odgovornost smo omejili na skrb za ozek krog svojih bližnjih – svoje družine, ožje interesne ali delovne skupine.

Da bi družba pomagala tem otrokom in mladostnikom in si hkrati umila roke – za svoj prispevek k stiskam in trpljenju številnih v skupnosti – jim dodeli diagnoze duševnih motenj. Te jim omogočajo prilagoditve glede zahtev šole, plačano strokovno pomoč, različne obravnave. To, kar imenujemo duševne motnje, se predvsem povezuje s trpljenjem – trpljenjem otroka, mladostnika ali/in trpljenjem njegovega okolja. Diagnoze nas distancirajo od trpljenja. Slišimo, da ima toliko in toliko otrok anksiozno motnjo, depresivno motnjo. Iz teh prikazov so izpadle nestrokovne besede, kot so trpljenje, videnje sveta in samega sebe, upanje, odpornost … In vendar, če se premaknemo tja, kjer je najhuje, ko gledamo na zaslonih otroke iz Gaze, ne vidimo diagnoz, vidimo trpljenje. Vse več je novih diagnoz, vse več individualnih razlik pretvarjamo v diagnoze. Imamo diagnozo za nemirne otroke, pojavila pa se je tudi diagnoza za počasne otroke – saj je počasnost ovira za uspešno šolsko delo in na splošno za različne tekme.

Ko se vprašamo, kaj lahko naredimo zoper epidemijo duševnih motenj pri otrocih in mladih, imamo različne odgovore. Prvi je – spremenimo svet, naj bo varnejši, pravičnejši, prijaznejši do individualnih razlik v interesih, sposobnostih, manj izločevalen. Kako je z občim ali globalnim spreminjanjem sveta, tisti, ki smo stari, vemo iz življenjske izkušnje. To se dogaja dva koraka naprej, korak nazaj in korak vstran, vsekakor prepočasi za sedanje rodove otrok in mladih. Spreminjanje sveta je lep projekt za daljno prihodnost, človeška dolžnost je, da si zanj prizadevamo. Vendar večino med nami predvsem zanima, kaj lahko stori tukaj in zdaj za psihosocialno blaginjo otrok in mladih.

Drugi najbolj razširjen odgovor je – popravimo, zdravimo posameznika, otroka, mladostnika, da bo bolj po meri družbenih in šolskih zahtev. To pomeni, pošljimo ga k strokovnjakom za duševno zdravje. Strokovnjaki danes nadomeščajo naravne varovalne dejavnike duševnega zdravja in vire pomoči v socialnih mrežah in življenjskem slogu. Izdelali so metode zdravljenja, ki pomagajo številnim otrokom s težavami. Toda koliko otrokom pomagajo? Po ocenah SZO v bogatem delu sveta le kakih 20 do 30 odstotkov otrok, ki bi zaradi duševnih težav potrebovali strokovno pomoč, to pomoč prejema. Čakalna doba v največji strokovni instituciji v Sloveniji za otroke in mladostnike je približno leto dni. Poleg tega tudi strokovne metode niso vsemogočne, ne morejo pomagati vsem porabnikom. Strokovnjaki so nedvomno potrebni, potrebujemo jih več, kot jih imamo. Toda niso psihologi, psihiatri, psihoterapevti tisti, ki bodo rešili svet pred epidemijo duševnih motenj.

Tretja možnost izhaja iz vprašanja, kaj je pomagalo milijonom otrok in odraslih, da so preživeli najhujše, okrevali po izgubah, od duševnih ran v času, ko še ni bilo psihologov, psihiatrov, psihoterapevtov. Imenujmo to preprosto naravni viri pomoči – socialne mreže, povezanost z naravo, telesna dejavnost, življenjski slog. Glede na to, da marsikaterega procesa in dogajanja, ki prizadeva psihosocialno blaginjo, ne moremo preprečiti ali odpraviti, se vse bolj uveljavljajo strategije aktiviranja naravnih virov podpore in pomoči. To so viri v življenjskih okoljih otrok in mladostnikov – v vrtcu, šoli, vrstniških skupinah, skupnosti, solidarnost, prostovoljno delo, življenjski slog. Kaj pa družina? Seveda je družina najpomembnejši vir podpore (za marsikoga tudi zla) za posameznika v stiski. Dosedanje strategije varovanja duševnega zdravja so bile predvsem usmerjene v družine. Novi koncepti in strategije širijo prizadevanja na širša okolja, ki oblikujejo življenjski prostor in izkušnjo doraščajočih. Danes vemo, da je mogoče zagotoviti podporo otrokom tudi zunaj družinskega okolja. V teh prizadevanjih so v ospredju vrtci, šole, osnovno zdravstvo in druge institucije, v katerih se znajde večina otrok ali vsi otroci, dejavnosti civilne družbe – nevladnih organizacij in prostovoljcev – dejavnosti na ravni lokalnih skupnosti. Posebej se usmerjamo v šole.

Danes vemo, da je mogoče zagotoviti podporo otrokom tudi zunaj družinskega okolja. V teh prizadevanjih so v ospredju vrtci, šole in osnovno zdravstvo.

Opisana usmeritev predstavlja in udejanja socialni model pomoči (v nasprotju z medicinskim modelom), ki poteka zunaj strokovnih institucij, izvajajo ga osebe brez specialne dušeslovne kvalifikacije in je namenjen številnim otrokom in mladostnikom ter jih veliko tudi doseže. Čeprav ima program nizek prag, lahko zavaruje in okrepi duševno zdravje marsikoga. Ob tem ostaja potreba po visoko kvalificiranih in specializiranih oblikah pomoči in zdravljenja za otroke s hudimi motnjami.

Tudi klinični del dušeslovja prepoznava pomen naravnih virov pomoči, to se kaže v naraščajočem številu objav o raziskavah na tem področju v strokovni literaturi, pa tudi v praksah povezovanja klinične pomoči s pomočjo iz naravnih okolij. Dober primer za to je »social prescribing« – socialni recept, to je v Angliji in skandinavskih državah vse bolj razširjena praksa. Klinični terapevt napoti osebo s težavami tudi v kako organizirano prostočasno dejavnost, ki ustreza interesom in potrebam klienta.

Zakaj šole?

Ker smo ob koncu šolskega leta, razmišljamo predvsem o šolah. V ospredju socialnega modela pomoči so, ker so osnovne šole najuniverzalnejša tvorba, ki vključuje vse otroke v državi devet let njihovega življenja, in srednje šole veliko večino mladostnikov, ker je šola za družino najpomembnejši socializator v dobrem in slabem pomenu tega označevalca. Pa tudi, ker je prepoznana mogoča varovalna vloga šole, ker so v šoli ogromni viri podpore in pomoči – učitelji, vrstniki, prostočasne dejavnosti. Učitelji imajo znanja, željo pomagati – vsaj večina. Kar deluje pri krepitvi psihične odpornosti in okrevanju od duševnih ran, ni le psihološko predelovanje doživetij in občutij. To je predvsem izkušnja realnega sveta posameznika, ki lahko deluje kot protiutež izkušnjam, ki so prizadele ali še vedno prizadevajo posameznika. To so zlasti pokazale raziskave o dolgoročnih psiholoških posledicah vojnega dogajanja na duševno zdravje otrok.

Ko govorimo o tem, kako okrepiti vlogo šole pri varovanju duševnega zdravja, najprej pomislimo na zmanjšanje vplivov dogajanja v šoli, ki ogroža duševno zdravje – to so tekmovalnost, izključevanje, vrstniško nasilje. Vendar se danes pogledi usmerjajo tudi v krepitev mogočih pozitivnih in zaščitnih vplivov šole na zdravje vseh šolajočih se in še posebej tistih, ki imajo težave.

Ob tem opozarjam na preplet psihosocialne blaginje posameznika s psihosocialno blaginjo skupnosti. Šole naj ne bi krepile le lastnosti, ki omogočajo individualno blaginjo posameznika v svetu sodobnih vrednot in socialnih tekem. Razvijale naj bi človečnost, prosocialno vedenje, vzajemno pomoč, solidarnost, prostovoljno delo, družbeno odgovornost otrok in mladih do svoje skupnosti, povezanost s skupnostjo. Torej naj ne bi varovale in krepile le individualni jaz, temveč tudi socialni jaz otrok in mladih ter družbeni kapital skupnosti. Unescov dokument Nova podoba prihodnosti – nova socialna pogodba za izobraževanje, ki ga je pripravila Mednarodna komisija za prihodnost izobraževanja (Unesco, 2021), odraža spoznanje, da bi najbolj univerzalna in vplivna vzgojna institucija morala veliko dejavneje poseči v socializacijo otrok za človečnost in socialno odgovornost: »Pedagogika naj bo ukoreninjena v sodelovalnost in solidarnost, gradi naj kapacitete učiteljev in učencev za skupno delo v smeri preobražanja sveta.«

Je kaj mogoče narediti v stvarnosti sedanjega izobraževalnega sistema?

Prvi odziv na težnjo po takšni vlogi šole v varovanju duševnega zdravja in socializaciji učencev in dijakov je, da potrebujemo drugačno šolo. Gotovo bi bile te usmeritve lažje izvedljive v šoli z drugačnimi filozofijami, vrednotami in praksami. O šoli danes slišimo pretežno le slabe reči, vendar si številni učitelji, svetovalni delavci, ravnatelji v sedanjem izobraževalnem sistemu prizadevajo za počlovečenje šole in vzgojo za družbeno odgovornost. Veliko dobrega se dogaja v šolah, vendar ne dovolj. Z ozaveščanjem, usposabljanjem, krepitvijo prizadevanj šolskih delavcev za psihosocialno blaginjo otrok, z aktiviranjem človeških virov znotraj šole in v šolskem okolju je v pričakovanju epskih sprememb mogoče tudi zdaj krepiti takšno vlogo šole. Prizadevanja, delovanje od spodaj navzgor niso zanemarljiva sila in jih kaže podpreti.

Vem, da tudi s socialno orientacijo varstva duševnega zdravja otrok in mladostnikov in vgrajevanjem humanistične komponente v izobraževalni sistem ne bomo rešili sveta. Zmanjšamo pa lahko trpljenje mnogih, tudi število tistih, ki bodo dobili diagnozo. Predvsem pa lahko ponudimo otrokom in mladostnikom izkušnjo dobrega, pravičnosti, vero v človeka. Namesto pasivnosti, ki izhaja iz občutka nemoči, da ničesar ne moremo spremeniti, ali čakanja, da bodo voditelji, odločevalci spremenili sistem in njegove vrednote, mi, ljudje različnih poklicev in položajev in še posebej pedagoški delavci, lahko prispevamo v bazen psihosocialne blaginje otrok in mladostnikov. Pač na tem svetu delamo tisto, kar moremo. Vsak lahko stori kaj dobrega za tiste, ki odraščajo, za družbeni kapital, za prihodnost svoje skupnosti.