Zmaga ljudstva

Se še spomnimo, kako so se mediji še pred tednom dni zgražali nad francoskim predsednikom Emmanuelom Macronom, ker je takoj po razglasitvi izidov evropskih volitev razpisal splošne volitve? Kako nespametna poteza, zdaj bo pa izgubil še na nacionalni ravni, ta človek manj misli kot čustvuje, bi lahko povzeli komentarje! In zdaj? Je Macron res ravnal neumno? Oglejmo si dejstva zunaj neoliberalnega pogleda evropskih in slovenskih medijev. Macron je že pred prvim krogom volitev in seveda po njem nakazal, da je zanj sodelovanje z Novo ljudsko fronto mogoče. V Novo ljudsko fronto so se namreč združili Nepokorna Francija (LFI) pod vodstvom Jean-Luca Mélenchona, socialisti, zeleni Ekologi in komunisti (v parlamentu bo imela LFI 75 poslancev, socialisti 65, zeleni 33, komunisti pa devet).

Kako to, da se zdaj kar pozablja, da sta Nova ljudska fronta in Macronovo zavezništvo že pred drugim krogom umikala z volilnih lističev kandidate na tretjih mestih, da bi skupaj premagala Nacionalni zbor Marine Le Pen in Jordana Bardelle? In sta tudi ga.

In zdaj? Zdi se, da je kapital zaradi zmage Nove ljudske fronte bolj šokiran, kot če bi zmagala skrajna desnica. Jean-Luc Mélenchon je za evropski in francoski kapital nekaj takega, kot sta Luka Mesec in Asta Vrečko za slovenske neoliberalce – popolna groza. Zdaj opazujemo zgražanje v skoraj vseh etabliranih evropskih medijih nad tem, da bo bodočo vlado sestavljalo zavezništvo levice, pri čemer so jo nemudoma razglasili za skrajno levico. Zakaj že? Je mar rasistična? Je mar nedemokratična? V čem pa naj bi bile omenjene štiri stranke nedemokratične?

Seveda je moteče to, za kar se te stranke zavzemajo. Namreč za drugačno obravnavo kapitala in ljudi. Ljudi postavljajo pred kapital, kar je v današnjem neoliberalnem svetu nezaslišano. Med očitki Mélenchonu tako beremo, da se ta sivolasi hudič zavzema za minimalno plačo v višini 1600 evrov. Kako znano to zveni. Nasprotuje tudi nadaljnji privatizaciji, zagovarja močan javni sektor, ne pa njegovo krčenje in prenašanje javnih storitev v zasebni sektor. Hudič v človeški preobleki! Seveda je domnevno antisemit – ker se zavzema za priznanje Palestine in ker misli, da Izrael izvaja genocid. Resno? Zagovarja tudi francoske kmete in francosko industrijo pred mednarodno konkurenco, ki jo seveda nadzoruje veliki kapital. Grozljivo! Zagovarja nacionalne interese, ne pa prostega trga, kjer dobički izginjajo v davčnih oazah. In čeprav Mélenchon podpira Ukrajino, mu pripisujejo, da je Putinov človek – kar je res smešno, pri čemer pa tega zaskrbljenega kapitala to prav nič ne moti ne pri Marine Le Pen ne pri Donaldu Trumpu ali Viktorju Orbánu.

Vse to smo v zadnjih dneh brali v zgroženih evropskih medijih, tudi v slovenskih. In v čem je v resnici težava? Da Mélenchon nastopa proti bogatim. Ker ima dovolj malodane ničelnih stopenj pri obdavčitvi bogatih. Ker ima dovolj tega, da lahko kapital počne vse, kar mu pade na pamet, da se zakoni pišejo v prid kapitala, kar slabi revne in srednji sloj in jih dela obupane, s tem pa so plen nacionalistov in populistov.

Res smo se v teh dneh naposlušali prav neverjetnih argumentov. Zadnji je bil, da francoske stranke ne znajo sodelovati, da niso sposobne narediti koalicijske vlade, ker nimajo te tradicije. Res? O Franciji govorimo. Kako smo potem na primer Slovenci leta 1990 sploh lahko uvedli demokracijo in volitve in politične stranke, popolnoma neizkušeni? Se sploh kdo zaveda, kako absurdno je Franciji očitati, da nima izkušenj z demokracijo?