Zasilni pristanek

Gostilna UH Kavalar
Rateče 16a
Tel.: 04 587 61 95
Pri rondoju v Ratečah kuhajo od torka do sobote od 10. do 21., ob nedeljah pa od 10. do 17. ure.

Ambient:
zunaj vas čaka lep razgled na Jalovec & co., znotraj pa veseljaško raztegovanje meha.

Napitki:
najosnovnejše: cviček, refošk in malvazija; znajo pa lepo natočiti vrček laškega

Vegetacija:
gobova juha, kakšna škrobnata jed brez mesnih reči in solata

Dostopnost:
pred gostilno so parkirna mesta, do zunanjih miz in vhoda v gostilno se je treba spustiti po nekaj stopnicah

Fino:
zdrobovi žličniki

Ne tako fino:
tatarski biftek
jagnjetina
kocovi krapi

Tatarski biftek je stal 25 (za dve osebi), goveja juha 5, gobova 5,5, rateški krap s pečenko 17, žabji kraki 18, jagnjetina 20,5, gibanica 6, kasata 7 in kocovi krapi 8 evrov.

»Vleeeeeeci, Peter, vleeeeci!« je v rondoju v Ratečah vodja Konzumove izletniške odprave pod Ponce izkoristil slučajnostno istoimenskost našega šoferja in svežega smučarskoskakalnega upokojenca. Načrt je bil v teoriji preprost: popisati vtise ob obisku oštarije, ki so jo naši terenski ogleduhi na tistem koncu najbolj priporočili. V praksi pa nam je nato resno zavdal tzv. Bozgov dualizem, saj je kaj kmalu postalo jasno, da tisto noč ni bil naš dan. Naša prva destinacija je – menda iz zdravstvenih razlogov – nenadejano zgodaj zaprla vrata, tako da smo ob napovedani uri pred zaklenjenimi vrati srečali le še poslednja dva pirček srebajoča gosta.

Nič, gremo pa gor do skakalnic, smo si rekli, misleč, da se v onem nobel nordijskem centru zaprmej da dobiti kaj za pod zob. In menda se v tistem na pogled precej menzastem bufetu res da tudi kaj prigrizniti – a le od 9. do 17. ure. Pa nazaj v Rateče, kjer sta bili dve od treh oštarij dopustniško zaprti po dva tedna (ponudbo pri Šurcu, ki je bil odprt, pa smo mirno prebavili pred dobrega pol leta (51/2023)), hiter skok čez zahodno mejo po potrditev suma, da smo za laške urnike prezgodnji, in nazadnje smo se spet vrnili do izhodiščnega rondoja, sedli za mizo gostilne UH Kavalar in celo reč vzeli kot preverko naključne slovenske oštarije brez priporočil in predhodne selekcije.

Po jedilnem listu sodeč je UH gostilna, ki je v ponudbi poleg nekaj lokalnih posebnosti ohranila klasične slovenske postavke (in čevape), obojemu pa skušala dodati še malo – če lahko hamburgerju za 15 evrov tako rečemo – trendovskega štiha. V tatarski biftek, s katerim smo začeli tešiti izletniško lakoto, so namešali toliko neke robe, da je bil po teksturi skorajda na žlico, mesa v njem pa tako rekoč nismo zaznali. Brez dvoma najboljša stvar te naključne konzumske postojanke je bila – predvsem zaradi krasnih, puhasto mehkih in okusnih zdrobovih žličnikov – goveja juha; v gobovi smo namreč bolj kot gobe okušali jesih, s katerim so jo frišali, za anemično podrtijo od jagnjetine smo ugibali, ali je kuhana ali pečena (in wtf ob njej počne brusnična marmelada), žabji kraki so bili bolj na hojladri panirani in ocvrti, rahlo utrujena pečenka ob sicer luštnem rateškem krapu pa prelita z mokastim zosom.

Nič kaj bolje se ni godilo kocovemu krapu – v osnovi je bil s suhimi hruškami polnjeni krap super, a so ga prelili z nekakšnim grudastim, na pol strjenim vaniljevim pudingom. Ob navadni (kar žal pomeni mikrovalovljeni) gibanici in – glede na ostalo še kar okej – s sladoledno filo polnjeni ruladi (ki ji ambiciozno pravijo kasata) ne moremo zaključiti drugače, kot da bralstvu izdamo priporočilo, da ob načrtovanju izleta proti tromeji spakira še sendviče, tamkajšnjim gostinskim delavcem pa, da je idilična lokacija sicer osnovni pogoj za turistično destinacijo, ne pa tudi zadostni.