Druga plat zgodbe o Venezueli

Sankcije so instrument vojne; v svojih skrajnih oblikah so primerljive s starodavnimi obleganji mest, ki so jih zavojevalci načrtno izstradali. Povzročijo lahko več trpljenja in smrti od nabojev in bomb. Najokrutnejše so bile leta 1990 uvedene proti Iraku. Zaradi sesutja zdravstvenega sistema je tam umrlo poldrugi milijon prebivalcev. Dennis Halliday, nekdanji humanitarni koordinator Združenih narodov za Irak, je marca 2002 o 12 letih embarga rekel: »Uporabljam besedo ’genocid’, ker je to načrtna politika uničevanja iraškega prebivalstva. Žal stvari ne vidim drugače.«

Sankcije proti Venezueli veljajo že 19. leto. Sprva so bile usmerjene proti posameznim predstavnikom oblasti in vojski, nato pa je Trumpova administracija leta 2017 začela izvajati »kampanjo maksimalnega pritiska« in dušiti posamične gospodarske panoge. Leta 2019 je prepovedala vsakršno poslovanje z državnim naftnim podjetjem PDVSA, ki je dotlej zagotavljalo okoli 95 odstotkov venezuelskega proračuna. Venezuela, prej ena najbogatejših držav v Južni Ameriki, je postala ena najrevnejših. Po navajanju ameriškega nevladnega inštituta Washington Office on Latin America je zaradi embarga ob vsaj deset milijard dolarjev na leto. Sankcije so pripomogle k občutnemu zmanjšanju državnega uvoza. Čeprav prepoved poslovanja z Venezuelo formalno velja za ameriške pravne in fizične osebe, so se ji podredili tudi drugi zaradi strahu pred maščevalnimi ukrepi ZDA. Državi je bilo onemogočeno zadolževanje na zunanjem trgu, hkrati pa so Mednarodni denarni sklad (IMF) in tuje banke zamrznili sredstva venezuelske vlade in državnih podjetij v skupni vrednosti več deset milijard dolarjev, centralna banka Združenega kraljestva pa še 31 ton venezuelskega zlata. Tudi civilnodružbenim in humanitarnim organizacijam so blokirali bančne račune v tujini. Portugalsko sodišče je julija lani odločilo, da mora banka Novo Banco SA vrniti 1,35 milijarde dolarjev devetim venezuelskim državnim subjektom, med njimi podjetju PDVSA.

Sankcije so Venezuelo pahnile v humanitarno katastrofo, zaradi katere je državo v drugi polovici prejšnjega desetletja zapustilo več milijonov ljudi. Posebni poročevalec Združenih narodov Alfred de Zayas se je leta 2017 sestal s predstavniki oblasti, opozicije, nevladnih organizacij, cerkve, trgovinskih zbornic in regionalnih agencij OZN. Avgusta 2018 je Svetu OZN za človekove pravice izročil poročilo, v katerem je zapisal, da so sankcije nezakonite, saj jih ni odobril varnostni svet, in jih označil za »gospodarsko vojno« proti Venezueli. Predlagal je sprožitev postopka proti ZDA pred Mednarodnim kazenskim sodiščem zaradi domnevnega zločina proti človeštvu. Poročilo je bilo prezrto, prav tako mnenje, da je zaradi sankcij umrlo več deset tisoč ljudi, po nekaterih navedbah več kot sto tisoč.

Zaradi sankcij je umrlo več deset tisoč Venezuelcev, po nekaterih navedbah več kot sto tisoč.

Da bi ZDA in druge zahodne sile lahko upravičile okrutno kolektivno kaznovanje celotnih prebivalstev, izvajajo sistematično politično in medijsko demonizacijo njihovih držav. O Venezueli tako v glavnem slišimo, da tam vladata brezobzirni, zatiralski režim na eni strani, na drugi pa kaos nasilja in vsesplošne groze.

Brez srca

Ena od prvih stvari, ki sem jih videl po prihodu v trimilijonsko glavno mesto Caracas, je bil McDonald’s. Bilo je dopoldne, vendar je bil cestni promet razmeroma gost. Med avtomobili so prevladovale vzhodnoazijske in iranske znamke, kar nekaj je bilo tudi ameriških fordov. Mimo so šibali mototaksiji. Mesto mi je bilo takoj všeč. Široke avenije in ulice ter številni trgi in parki mu omogočajo, da diha. Skozi šipo drvečega avta Caracas deluje kot bogato mesto, natančnejši pogled pa razkrije, da se v številne stavbe in infrastrukturo ni vlagalo že vrsto let. Žerjavi v ozadju so oznanjali, da se vendarle nekaj gradi. Vse naokoli sem videl ograje z rezilno žico, visoke zidove in rešetke na oknih vse do višjih nadstropij. Kljub temu Caracas deluje sproščeno in živahno. Ulice in parki so polni ljudi. Cerkve imajo odprta vrata in so bolje obiskane kot pri nas. Trgovine so založene in kupcev ne manjka. Veliko je tudi uličnih prodajalcev, pri katerih je mogoče kupiti vse. Temu pravijo »neformalna ekonomija« in oblasti jo spodbujajo tako, da teh prodajalcev ne obdavčijo. Cene so povsod v dolarjih, drobiž pa ti vrnejo v bolivarjih, nacionalni valuti. Bolivarji so priročni za nakup plastenk vode ali vozovnic za podzemno železnico. V trgovskem središču sem si ogledoval elektronske izdelke znamk JBL, Seagate, HP, Microsoft, Panasonic, Toshiba, Ubiquiti in razmišljal, kako naj zdaj to razložim ljudem doma. »Ne razumem te vaše krize,« sem navrgel svojemu gostitelju v Caracasu Armandu De Pablosu, nekdanjemu venezuelskemu veleposlaniku v Sloveniji.

»Sankcije so usmerjene proti ljudem in socialnim programom, ki jih je uvedel prejšnji predsednik Hugo Chávez, ne pa proti restavracijam McDonald’s,« je dejal. Poleg tega je bila Venezuela močno odvisna od uvoza ameriške tehnologije. Ko država ni več mogla uvažati nadomestnih delov za vodovodno in električno omrežje, so se začele težave, ki še vedno trajajo. V Caracasu je vsak dan motena oskrba s pitno vodo in elektriko. Zdravstveni sistem je pretrpel še posebej hudo škodo. Ko država naenkrat ni mogla več normalno poslovati s svetom, ni mogla nabavljati niti osnovnih zdravil. Vlada je oddajala naročila za nabavo nujnih zdravil Panameriški zdravstveni organizaciji, ki je agencija OZN, a so tuje banke blokirale transakcije, zaradi česar je bila v enem samem primeru zadržana dobava več kot 30 milijonov injekcij, šestih milijonov odmerkov cepiva proti ošpicam, mumpsu in rdečkam, dveh milijonov odmerkov cepiva proti otroški paralizi in enega milijona odmerkov cepiva proti rumeni mrzlici. Še ena posebna poročevalka OZN Alena Douhan je leta 2021 poudarila, da bolnišnice komajda obratujejo zaradi 85-odstotnega pomanjkanja zdravil, do 80 odstotkov zdravstvenih aparatov pa je bilo potrebnih popravila in vzdrževanja, a zanje ni bilo mogoče dobiti nadomestnih delov iz ZDA. Število operacij srca pri otrocih se je med letoma 2015 in 2020 zmanjšalo za 94 odstotkov.

Ogromno ljudi je zapustilo Venezuelo iz zdravstvenih razlogov, vendar so bili gospodarski zlom, pomanjkanje osnovnih živil in hiperinflacija ti, ki so povzročili eksodus. »Razmere se zadnja leta izboljšujejo. Venezuela se je obrnila vase, da bi preživela. K sreči imamo veliko naravnih virov. Zdaj pridelamo 97 odstotkov hrane, ki jo zaužijemo,« je navajal De Pablos. »Povečali smo tudi proizvodnjo zdravil, danes z njo zadovoljimo 70 odstotkov potreb.«

»Ko sem šel [iz Bele hiše], je bila Venezuela tik pred propadom. Prevzeli bi jo. Dobili bi vso tisto nafto.«

Donald Trump

Vendar je tudi več zunanjih dejavnikov pripomoglo k ureditvi razmer. Oblast je, da bi se postavila po robu uničujočim učinkom inflacije, ki je leta 2018 narasla na 63.374 odstotkov, uvedla poslovanje v dolarjih. Vlada je odprla javna podjetja vlagateljem iz zasebnega sektorja in pripravila načrte za posebne ekonomske cone za tuje investitorje. Država je dojela, da mora za preživetje razpršiti gospodarstvo. Ena od panog, ki jih razvija, je turizem. Vendar sankcije povsod zavirajo napredek. Prepotoval sem dobršen del Venezuele, od Margaritinega otoka v Karibskem morju do Narodnega parka Canaima na jugu, in se pogovarjal s hotelirji in upravitelji resortov, ki so vsi poročali o istem: turistov skorajda ni. Tujci pogosto ne morejo dobiti zavarovanja za Venezuelo. Podobno tuje turistične agencije ne morejo zavarovati svojega poslovanja in vložkov, zato se ne odločajo za vlaganje. A stvari se počasi premikajo. Prve organizirane skupine turistov prihajajo, v glavnem iz Rusije in Poljske. Poljaki zasedajo severno obalo, Rusi pa Margarito.

Res ključen dejavnik, ki je pripomogel k urejanju razmer, je bila ameriška sprostitev prepovedi izvoza nafte novembra 2022, potem ko je zaradi bojkota ruske nafte zavladala kriza, ki jo je oktobra isto leto dodatno zaostrila odločitev organizacije OPEC Plus na čelu s Savdsko Arabijo o zmanjšanju proizvodnje nafte za dva milijona sodov na dan. Bidnova administracija sicer vztraja, da je želela z omilitvijo sankcij »spodbuditi Venezuelo k svobodnim predsedniškim volitvam« letos. Leta 2023 se je izvoz venezuelske nafte povečal za 12 odstotkov, gospodarska rast pa za dobrih pet odstotkov in naj bi bila letos še višja.

A primež sankcij ne popušča in agonija ljudi se nadaljuje. De Pablos ni izjema zaradi svojega diplomatskega potnega lista. Po vrnitvi v Venezuelo so mu zdravniki diagnosticirali mišično distrofijo in sklerodermijo (imunski sistem se usmeri proti lastnim tkivom). Zaradi sankcij ne more dobiti zdravil, ki jih potrebuje.

Bolivarski bes

Zidovi na ulicah so poslikani z motivi ameriških staroselcev ter s podobami Cháveza in Joséja Gregoria Hernándeza, med ljudmi znanega po vzdevku »zdravnik revežev«. Po smrti leta 1919 so mu pripisali več čudežev in katoliška cerkev ga je beatificirala. Za marsikoga je že svetnik. Največ pa je podob Simona Bolivarja, venezuelskega vojaškega in političnega voditelja, ki se je v 19. stoletju boril proti španski kolonialni nadvladi in osvobodil ozemlja današnje Venezuele, Kolumbije, Bolivije, Peruja, Ekvadorja in Paname. Njegov portret visi celo nad Chávezovim grobom v mavzoleju 4F. Videl sem tudi veliko grafitov »Furia Bolivariana«, po naše ’bolivarski bes’.

»Hči si je kupila stanovanje za 300 dolarjev, ker je država subvencionirala gradnjo. Potem sem se vprašala, kaj pa lahko jaz naredim za svojo državo.«

Karolina Koglot,
prebivalka Maracaya

Chávezova protiimperialistična politika je bila zgolj nadaljevanje nekdanjega protikolonialnega boja, prej usmerjenega proti Španiji, zadnje stoletje in pol pa proti ZDA. V tem kontekstu je bil Chávezov socializem odgovor na ameriški neoliberalni kapitalizem. Kmalu po prihodu na oblast leta 1999 je nacionaliziral naftna polja in začel ustanavljati regionalna telesa kot protiutež vplivu Washingtona: Skupnost latinskoameriških in karibskih držav (CELAC), Združenje južnoameriških narodov (UNASUR) in Bolivarsko zavezništvo za ljudi naše Amerike (ALBA), na podlagi sporazuma PetroCaribe pa je Venezuela revnim državam v regiji zagotavljala nafto pod zelo ugodnimi pogoji. Doma je Chávez z dekretom odločil, da mora PDVSA nameniti 10 odstotkov letnega dobička za socialne programe, imenovane misión, misija. Z Misión Mercal je država subvencionirala lokalno pridelano hrano za reveže. Z Misión Barrio Adentro je ustanavljala klinike v revnejših soseskah. Z Misión Habitat je gradila stanovanja. Z Misión Guaicaipuro je povrnila zemljiške in druge pravice domorodnim skupnostim. Vse to ne izvira iz socializma. Cháveza je vzgojila babica, ki je bila pripadnica domorodnega ljudstva Pume. Hkrati je bil globoko veren in je v svojih televizijskih nastopih ponavljal, da je bil Jezus prvi revolucionar. Nadalje, z Misión Musica je država spodbujala odločanje za glasbene poklice pri mladih, z Misión Ciencia je pospeševala razvoj znanosti, z Misión Sucre zagotavljala brezplačno višjo izobrazbo za odrasle itd. Najbolj znana misija pa je Misión Robinson, ki je spodbujala prostovoljstvo pri opismenjevanju ljudi.

Moja gostiteljica v Maracayu, polmilijonskem mestu na severu, je bila Slovenka Karolina Koglot, umetnica in restavratorka. V Venezueli živi tako rekoč vse življenje, od leta 1956. »Vedno smo živeli skromno,« mi je razlagala na verandi svoje hiše, »vendar smo si potem zaradi Chávezovih programov lahko privoščili več. Dejansko smo naenkrat potrebovali večji hladilnik in tudi ta je bil subvencioniran. Hči si je kupila stanovanje za 300 dolarjev, ker je država subvencionirala gradnjo. Potem sem se vprašala, kaj pa lahko jaz naredim za svojo državo. Tako sem se pridružila Misiji Robinson in prostovoljno učila 13 ljudi brati in pisati.« Unescovi podatki kažejo, da je bila pismenost leta 1990 90-odstotna, leta 2009 pa 96-odstotna. »Chávez nas je povezal na veliko načinov in nam s tem povrnil skupno dostojanstvo,« je dejala Karolina.

Chávez, ki je vladal do svoje smrti leta 2012, je spodbujal samoorganiziranost lokalnih skupnosti. Najbolj znan primer je Chuao, kraj z okoli 2000 prebivalci na obali Karibskega morja, ki ga obkrožajo plantaže kakavovcev. »Ti nasadi so bili vedno v rokah tujcev, potem pa so jih prevzeli razni državni upravitelji. Ko je sem prišel Chávez, smo mu krajani Chuaa povedali, da hočemo sami upravljati svoje nasade in razpolagati z dobičkom od prodaje izdelkov,« je pripovedoval prebivalec Guilermo. Chávez jim je ugodil. Ulice v Chuau so asfaltirane in čiste, hiše večinoma urejene, storitve v ambulanti so zastonj. V središču kraja je cerkev Marijinega brezmadežnega spočetja z velikim kamnitim dvoriščem, kjer sušijo kakavova zrna, ob njej pa so obrati za predelavo zrn in izdelavo čokolade. Na zidu enega od njih piše: »Aqui NO se habla mal de Chávez«, po naše ’Tukaj se NE govori grdo o Chávezu’.

Takšne skupnosti so značilne tudi za večja mesta. V Maracayu se je 28 družin povezalo v kolektiv Grupo agroecologico la ceiba y el saman. Zasedle so nekaj hektarjev rodovitne zemlje ob vznožju planin, kjer imajo vrtove in nasade. »Hrano, ki jo pridelamo, imamo zase, presežek prodamo na ulici, uporabljamo pa tudi blagovno menjavo. Pridelujemo še zdravilna zelišča,« je razložil kmetovalec Rene. »Ta zemlja nam je pomagala preživeti v času najhujše krize.«

»Marca 2019 je bilo najbolj grozno,« se je spominjala Karolina. Takrat je večina Venezuele ostala brez elektrike, po trditvah Caracasa zaradi ameriškega hekerskega napada, po navajanju Washingtona pa zaradi slabega upravljanja oblasti pod vodstvom predsednika Nicolása Madura, ki vodi državo od leta 2013. »Brez elektrike smo bili okoli deset dni. Pomisli na oskrbo z vodo. Pomisli na dvigala in stare ljudi v stolpnicah. Na respiratorje v bolnišnicah. In pomisli na vso zamrznjeno hrano v vseh hladilnikih in skladiščih širom po državi.«

Potem ko je bila Venezuela zaradi sankcij že ob desetine milijard dolarjev, so ZDA ponudile humanitarno pomoč v vrednosti 20 milijonov dolarjev »sestradanemu ljudstvu«. Konvoj devetih tovornjakov, obdan z medijskim pompom in privrženci opozicije, je februarja 2019 prispel na most Tienditas, ki povezuje Kolumbijo in Venezuelo. Venezuelske oblasti so most blokirale, vneli so se spopadi in kmalu zatem še sam konvoj. Washington je krivdo za požar pripisal Madurovemu režimu. Časnik The New York Times se je pozneje dokopal do videoposnetka, ki je pokazal, da je ogenj v bistvu zanetil opozicijski protestnik med metanjem molotovk na policiste. A to razkritje ni zbudilo večjega zanimanja v svetu, po katerem so še vedno odmevale obsodbe Trumpove administracije, med njimi izjava državnega sekretarja Mika Pompea: »Maduro je bolesten tiran, ki zavrača hrano in zdravila za stradajoče in bolne Venezuelce, ki zažiga tovornjake … To je najhujši od najhujših tiranov.«

Tiranija fosilnih goriv

Poznam diktature. Bil sem v Iranu, v Siriji še pred izbruhom državljanske vojne in v Iraku ter Libiji, ko sta tam še vladala Sadam Husein oziroma Moamer Gadafi. Venezuela name ni naredila takšnega vtisa. Opozicija pripravlja proteste na trgu Plaza Altamira v bogataški soseski Chacao tik zraven finančnega središča Caracasa. V Maracayu sem videl nepoškodovane jumbo plakate opozicijske stranke Primero Justicia. Znan filmski režiser in Chávezov privrženec Ruben Hernandez Remon mi je povedal, da ima težave s predvajanjem svojih filmov, »ker je večina kinodvoran v rokah opozicije«. Prav tako v Venezueli ni nihče šepetal, ko so pogovori nanesli na kritike oblasti. Ljudem se zdi največja težava sistem korupcije, ki se razteza od prometnih policistov navzgor. Maduro niti približno ne uživa takšne naklonjenosti, kot jo je karizmatični Chávez, je kvečjemu upravitelj njegove zapuščine. In to niti ne posebej dober, sem vztrajal. »Prav, a vedi, da so šle Chávezu v prid visoke cene nafte, Maduro pa se spoprijema s hudimi sankcijami,« je odvrnila Karolina. »Predstavljaj si, da moraš naenkrat preživeti z manj kot desetimi odstotki denarja, ki si ga imel prej.« Polemike niso omejene na zasebne pogovore. Opozicijski kandidat na predsedniških volitvah leta 2018 Henri Falcon je v nagovoru ostro kritiziral oblast in Madura označil za »kandidata lakote«. Njegov govor, dolg 37 minut, je v celoti prenašala državna televizija VTV. Da opozicija nima glasu, je pravljica.

Ravno tako je pravljica, da uživajo ’chavisti’ brezpogojno podporo med revnimi. V Petareju, največji faveli v Caracasu, sem intervjuval ljudi in pritegoval srepe poglede pripadnikov tolp, ki nadzirajo vstope v sosesko. Dve gospe sta rekli, da sta hvaležni Chávezu, »ker je ljudem odprl oči«, drugi pa so govorili o pomanjkanju služb. »Ta vlada mora oditi, ker ima težave s sankcijami,« je dejal Miguel, lastnik manjše menjalnice, s katero zasluži okoli 70 dolarjev na mesec. »Celo kriminalci nimajo več denarja za nabavo nabojev. Prej so streljali ljudi za zabavo,« je dodal. Ni pa vse povezano s sankcijami. Ljudje iz različnih krajev so mi povedali, da so oblasti leta 2019 krvavo obračunale s tolpami; samo v Maracayu naj bi bilo ubitih več kot 200 njihovih pripadnikov. Številni so pobegnili v sosednje države in tako so bile ene tolpe razbite, druge pa so se obdržale, ker naj bi bili njihovi vodje z oblastjo sklenili »socialni mir«. Globalno poročilo Urada ZN za droge in kriminal za leto 2023 navaja: »V Peruju in Venezueli se je v zadnjih letih zmanjšalo število umorov, za druge države Južne Amerike pa to ne velja.«

Vendar je Venezuela vseskozi na pragu nasilja večjih razsežnosti. Po neuspelem vojaškem puču proti Chávezu leta 2002, ki ga je v 47 urah spodnesel ljudski upor, se je zvrstilo še nekaj poskusov državnega prevrata. Zadnji večji primer je bila Operacija Gideon, v kateri so sodelovali venezuelski disidenti in pripadniki ameriškega zasebnega vojaškega podjetja Silvercorp USA, njihov namen pa je bil infiltrirati se v Venezuelo, ugrabiti Madura in ga odvesti iz države. Pučisti, med njimi tudi ameriška državljana, so se maja 2020 izkrcali blizu Chuaa, kjer se NE govori grdo o Chávezu, in takoj so jih zajeli. Takšni incidenti ne morejo pripeljati do politične stabilnosti in večje demokratičnosti, oblasti kvečjemu zagotavljajo povode za izvajanje represije.

Organizacija Amnesty International je v poročilu za leto 2023 navedla: »Politični nasprotniki, resnični in navidezni, so bili nenehno napadani in v nevarnosti, da jih samovoljno pridržijo, mučijo in drugače kršijo njihove človekove pravice. Po podatkih človekoljubne organizacije Foro Penal približno 9000 ljudem še naprej omejujejo svobodo zaradi sedanjih ali preteklih politično motiviranih sodnih postopkov.«

ZDA trenutno najbolj podpirajo opozicijsko voditeljico Mario Corino Machado. Venezuelsko vrhovno sodišče ji je januarja potrdilo 15-letno prepoved opravljanja javnih funkcij zaradi protidržavnega delovanja, podpiranja sankcij in zavzemanja za vojaški napad na Venezuelo. Sama pravi, da se zavzema le za humanitarno posredovanje. Leta 2013 je prišel na dan posnetek, na katerem razpravlja o pogovorih med opozicijo in ameriškim zunanjim ministrstvom o tem, da bi bilo treba »sprovocirati ali pospešiti krizo, državni udar ali proces zategovanja«. Drugače od nje je predsedniški kandidat Falcon sankcije označil za nedopustno vmešavanje v notranjepolitične zadeve, ki škodi tudi opoziciji.

Bela hiša ukrepov ni zaostrila, čeprav Corina Machado ne bo mogla kandidirati na predsedniških volitvah 28. julija. Bidnova administracija sicer to še vedno lahko stori, a bo morala ravnati previdno, saj bodo volitve novembra tudi v ZDA in Joe Biden si pri vsem kopičenju težav ne more privoščiti še visokih cen nafte. Tako smo spet pri tem, za kar gre že od samega začetka. ZDA so največji potrošnik nafte (njihova poraba znaša petino svetovne porabe), Venezuela pa ima največje znane zaloge nafte. Bidnov protikandidat Donald Trump je v svoji ošabnosti vsaj iskren. Junija lani je v govoru pred privrženci v Severni Karolini rekel: »Ko sem šel [iz Bele hiše], je bila Venezuela tik pred propadom. Prevzeli bi jo. Dobili bi vso tisto nafto.«

Vendar sankcije v resnici škodijo tudi ZDA. IMF je decembra 2022 navajal, da »venezuelski migranti pomenijo ekonomsko priložnost za Latinsko Ameriko«. Septembra 2023 je Amnesty International kritiziral Kolumbijo, Peru, Čile in Ekvador, ker tem migrantom niso zagotovili niti osnovnih človekovih pravic, kaj šele da bi jih integrirali. Z venezuelsko katastrofo so se samo še razplamtele regionalne krize, ki silijo milijone ljudi v migracije proti severu. Zaradi teh tokov pa se v ZDA krepi avtoritarna skrajna desnica in se povečuje represija.

Milijoni Venezuelcev ves ta čas poskušajo samo preživeti. Vedno bolj so pozorni na podnebne spremembe, ki jih krepi nenasitna sla po fosilnih gorivih svetovnih sil na čelu z ZDA. Kolektiv Grupo agroecologico la ceiba y el saman me je dodal v svojo skupino na omrežju WhatsApp. Vsak dan si izmenjujejo nasvete za pridelavo hrane, vremenske napovedi in novice o požarih. Letos je teh rekordno veliko; od januarja do marca je v Venezueli zagorelo več kot 30-tisočkrat. Suša in visoke temperature zbujajo hude skrbi in ljudje iz kolektiva zdaj ne le kmetujejo, ampak se organizirajo tudi v straže za opozarjanje na požare. Eden od njih, Jesus Amado Rendon, je nedavno zapisal: »Pomembno pri tem je, da se zavedamo podnebnih sprememb: požari in poplave ne razlikujejo med chavisti in nasprotniki, zato se moramo pridružiti pozivom k skupnemu reševanju planeta in proizvajanju hrane, ki je je zaradi vojn in svetovnih problemov vsak dan manj.«