Davek na kravje vetrove

Na Danskem so vlada, delodajalske organizacije iz kmetijske panoge in okoljevarstvene organizacije dosegle dogovor o ogljičnem davku na živinorejo, ki bo začel veljati leta 2030. Danska je prva država, ki bo uzakonila tovrsten davek, je pa ta del širšega zavzemanja Dancev za obnovitev državnega ozemlja, ki je zaradi desetletij intenzivne živinoreje okoljsko osiromašeno. Novi davek mora sicer potrditi še parlament, a obeta se mu široka podpora političnih strank.

»Sporazum bo v prihodnjih letih in desetletjih povzročil velike spremembe v gospodarstvu in pokrajini na Danskem. Med drugim utira pot korenitemu premisleku o načinu upravljanja danskih zemljišč. Vizija je, da bi Danska postala mednarodni zgled za celovito in večnamensko upravljanje zemljišč, pri katerem se skrb za naravo, biotsko raznovrstnost in pitno vodo združuje z učinkovito in sodobno proizvodnjo hrane,« je ob predstavitvi svežnja ukrepov povedala danska ministrica za gospodarstvo Stephanie Lose.

Novi davek bo začel veljati šele leta 2030, najverjetneje zato, da bodo imeli kmetje dovolj časa za priprave na nove razmere. Veljal bo za proizvodnjo vseh toplogrednih plinov, ne le ogljikovega dioksida. Krave na primer izločajo velike količine metana, ki je še škodljivejši toplogredni plin, ga je pa v Zemljinem ozračju veliko manj. Danska bo torej obdavčevala tone ogljikovega dioksida oziroma njihov toplogredni ustreznik v drugih plinih, kot je metan. Kmetje bodo morali najprej plačati 300 danskih kron (okoli 40 evrov) za vsako tono ogljikovega dioksida, po letu 2035 pa 750 kron (100 evrov). Splošna davčna olajšava bo 60-odstotna, torej bo do leta 2035 efektivna obdavčitev 120 kron (16 evrov), pozneje pa 300 kron (40 evrov).

Povprečna danska krava proizvede okoli šest ton ogljikovega dioksida in drugih toplogrednih plinov na leto, prašiči že veliko manj. Danska ima zelo razvito in intenzivno živinorejsko panogo, ki je izvozno usmerjena. To pomeni, da so najpogosteje kmetije izredno velike, na njih redijo več kot tisoč glav živine. Daleč največ je prašičev, po podatkih danskega statističnega urada v državi vsak mesec pridelajo 118 milijonov kilogramov svinjine, poleg tega še okoli 11 milijonov kilogramov govedine. Na leto proizvedejo več kot pet milijard kilogramov (skoraj enako kot litrov) mleka ter 72 milijonov kilogramov jajc.

V zadnjih desetih letih je sicer opaziti zmanjšanje števila kmetij, ki se ukvarjajo z živinorejo; leta 2013 jih je bilo 23.606, leta 2023 še 15.331, torej okoli 30 odstotkov manj, a se proizvodnja ni opazno zmanjšala, nekaj manj je pridelanega mesa, jajc in mleka pa celo več. To kaže na centralizacijo danske živinoreje, veliki, skoraj industrijski obrati pa imajo tudi svojo okoljsko ceno. Kar 60 odstotkov površine države je namenjene kmetijstvu, gozdov pa je le 13 odstotkov. Za primerjavo, v Sloveniji je gozdov malo manj kot 60 odstotkov, kmetijskih površin pa okoli 35 odstotkov. Pomanjkanje gozdov in naravnih ekosistemov na Danskem ima številne negativne okoljske učinke.

Ravno zaradi tega je novi davek le del strategije danske vlade, delodajalcev in okoljskih organizacij, poleg njega napovedujejo še obnovo ekosistemov. »Danes je samo pet od 109 vodnih habitatov v dobrem ekološkem stanju (to pomeni, da življenje pod morsko gladino dobro uspeva). S tem sporazumom smo dobili načrt, kako bo vseh 109 habitatov dobro uspevalo. Vzpostavljamo sklad v vrednosti 40 milijard danskih kron, da bi zagotovili pogozdovanje, vzpostavitev mokrišč in nakup zemljišč. Hkrati spreminjamo paradigmo pri urejanju rabe dušika; bistveno zaostrujemo zakonsko ureditev za polja, ki še niso bila izločena iz proizvodnje. V fjorde moramo vrniti ribe. Zdaj imamo za to jasen načrt,« je v izjavi za javnost dejal danski okoljski minister Magnus Heunicke.

Bi lahko podoben davek uvedli tudi v Sloveniji? Žiga Malek, raziskovalec na biotehniški fakulteti, geograf in okoljevarstvenik, opozarja, da so med Dansko in Slovenijo pomembne razlike. »Ni realistično pričakovati, da bi se v Sloveniji za zdaj uvedlo kaj podobnega, saj so slovenski kmetje že obremenjeni z nekaterimi biofizikalno-geografskimi značilnostmi, kot je na primer hribovit teren. Drugače od danskih kmetij so naše tipično majhne, parcelirane daleč naokoli, pogosto se ukvarjajo z veliko različnimi dejavnostmi in to bi bila še ena dodatna obremenitev, ki ne bi imela istega učinka kot na Danskem.«

Še ena razlika je med Slovenijo in Dansko. Danska vlada in kmetijska panoga sta bili zmožni doseči dogovor. V zadnjih dveh letih smo po vsej Evropi, tudi v Sloveniji, spremljali proteste kmetov, na Danskem jih ni bilo, saj so bile v dogovarjanje dejavno vključene tudi kmečke organizacije. V Sloveniji pa se, ne le v kmetijstvu, temveč v vseh gospodarskih panogah, delodajalci ostro borijo proti okoljski regulaciji. Spomnimo se recimo, kako se je gospodarska zbornica (GZS) aktivirala, ko je vlada želela odpraviti subvencioniranje fosilnih goriv v prevozništvu, ali pa, kako je stranka NSi demagoško aktivirala kmete in jih strašila, da jim bo država čez noč prepovedala kurjenje z drvmi. »Z nami za pogajalsko mizo so pogajanja zagotovila, da je poklic kmeta še vedno mogoče razvijati in ne likvidirati,« je po sprejetju dogovora dejal Søren Søndergaard, predstavnik sveta za kmetijstvo in hrano, ki na Danskem zastopa interese kmetov.