In memoriam / Anita Ogulin (1952–2024)

Anita Ogulin je s svojim delom temeljno vplivala na dojemanje stiske in revščine v Sloveniji

Hej, Anita.

Zdi se, da sva se vedno znašli skupaj v izrednih situacijah. Povezovali so naju kampanje proti revščini, razmišljanja o strategijah, priprave peticij, javnih pisem in iskanje zaveznikov.

»Pa smo spet skupaj,« si mi vsakič znova rekla in se hudomušno nasmehnila.

Takšna si pač bila: trmasta in odločna. S posebnim smislom za humor. Življenje si razumela bolje kot mi vsi. Vedela si, da je v vsaki dobri stvari tudi veliko slabega, in razumela, da lahko slabo premagamo samo z dobrim.

Nikoli se nisi predala. Vedno znova si govorila: »Nismo še storili vsega.« In nas potiskala naprej. Človeške stiske si poznala neposredno s terena. Vedela si, zakaj se boriš. »Družba je tako močna, kot je močen njen najšibkejši člen,« si večkrat rekla, in čeprav si glavnino humanitarnega dela opravljala med ljudmi na terenu in v ta namen celo vzpostavila organizacijo, si vedela, da so sistemske spremembe nujne.

Jezilo te je marsikaj. Predvsem sistem, ki je številne ljudi pahnil v revščino. Opozarjala si, da v Sloveniji vedno več ljudi dela in da ne zaslužijo dovolj, da bi plačali položnice. Znova in znova si poudarjala, da je treba z mehanizmi kolektivne solidarnosti zaščititi vse otroke in jim pomagati ustvariti varno prihodnost. »Vsi govorimo, da so otroci strošek. Sama se s tem ne strinjam. Otroci so vložek v prihodnost. Prav je, da imajo vsi enake možnosti,« si ponavljala.

Ne glede na oblast si se glasno postavila za svoje vrednote in poskušala ljudem izboriti dostojno življenje. Poudarjala si, da so lahko humanitarne in nevladne organizacije največji zaveznik katerekoli oblasti, če jim ta prisluhne in poskuša storiti vse, da bi preprečila človeške stiske. Brez tebe ne bi ohranili dodatka za aktivnost, zagotovili brezplačnih kosil za vse otroke, brez tebe bi bila Slovenija veliko manj socialna država.

Anita Ogulin, dolgoletna humanitarna delavka, avtorica programa Botrstvo in tista ženska, ki je iz male lokalne Zveze prijateljev mladine Ljubljana Moste – Polje naredila nacionalno humanitarno organizacijo, s svojim delom pa temeljno vplivala na dojemanje stiske in revščine v Sloveniji.

Zaradi tvojega dolgoletnega dela med ljudmi ter konsistentne in dosledne drže si imela moč, da so te ljudje slišali. Svoj glas si vedno znova uporabila za krepitev socialne države in širjenje solidarnosti.

Ko so prizadevanja uspela, si se smejala. »Nika, veš. Vedno se je težko boriti, je pa v tem veliko lepega.« In nadaljevala delo. Znova in znova.

Anita, bila si trmasta aktivistka, humanitarka, vzornica in nenehen opomnik na to, kako pomembno je, da drug drugemu pomagamo in gradimo družbo strpnosti in solidarnosti.

Anita, bila si veliko več kot tvoje delo.

Bila si zaveznica in mentorica. Zdelo se je, da imaš magično moč, da v srcu vedno narediš prostor še za koga.

Nenehno si se razdajala. Toliko si se dala, vsakemu od nas, da boš vedno nekje.

Anita. V vsakem dobrem dejanju. Nočnem kampanjskem delu. Vztrajanju pri upanju in solidarnosti. Širjenju skupnosti. Krepitvi socialne države. Pomoči najšibkejšim in iskanju sistemskih rešitev za individualne probleme. Boš z nami. In mi bomo šli s tabo naprej.

»Dekleta, ne pozabite na svoje zdravje. Ne bodite take kot jaz,« si nam govorila. In me smo se smejale, ker smo si v resnici želele, da bi ti bile podobne.

Z nami pa ne boš samo ob našem delu.

Z nami boš tudi ob knjigi, ki nas bo spremenila. Sprehodih s kužki ob prvem jutranjem soncu. Objemih naših najbližjih. Smehu. Dobrem kosilu. Prvem pogledu na morje.

Ker smo na koncu samo ljudje.

In veliko bolj človeški smo, ker smo imeli priložnost, da smo si ta planet delili s tabo.

V čast mi je, da smo lahko fajtali s tabo. Gremo naprej, skupaj.