Črni madež na zapuščini Alice Munro

Kanadska pisateljica Alice Munro, literarna ikona in ena najbolj priznanih avtoric kratke proze vseh časov, ki je leta 2013 prejela Nobelovo nagrado za literaturo, je maja letos preminula v 93. letu starosti. Le slaba dva meseca kasneje je literarni svet pretresel članek, ki ga je objavil kanadski dnevnik Toronto Star. V eseju je pisateljičina najmlajša hči Andrea Robin Skinner razkrila, da jo je očim, materin drugi mož Gerald Fremlin, v otroštvu spolno zlorabljal, mati pa je za to kasneje izvedela, a kljub temu z njim ostala do njegove smrti leta 2013.

Zlorabe so se začele leta 1976, ko je bila Andrea stara rosnih devet let, očim pa je bil malo starejši od petdeset, nehale so se čez nekaj let, ko je vstopila v puberteto. Posledice je še dolgo čutila v obliki bulimije, migren in nespečnosti. Za zlorabo je povedala očetu, pisateljičinemu prvemu možu Jamesu Munroju, vedela naj bi bila tudi njegova žena ter Andrejini sestri in polbrat. Odrasli, ki deklice niso zaščitili, naj bi bili molčali, da ne bi škodovali dediščini ugledne pisateljice.

Alice Munro naj bi bila za zlorabe izvedela leta 1992, ko ji je hči, takrat sredi dvajsetih, vse priznala v pismu. Toda materin odziv je opisala z besedami: »Odzvala se je natanko tako, kot sem se bala; kot da bi izvedela za nezvestobo.« Geralda Fremlina je za kratek čas zapustila, a se nato vrnila k njemu. Sam ji je v pismih zlorabe priznal, vendar je zanje okrivil pastorko; oklical jo je za »razdiralko zakona«. »Rekla je, da je ‘izvedela prepozno’, da ga je preveč ljubila in da je kriva naša mizogina kultura, če od nje pričakujem, da bo zanikala svoje potrebe, se žrtvovala za otroke in plačevala za napake moških,« je zapisala Andrea Skinner. »Bila je trdno prepričana, da je vse, kar se je zgodilo, med mano in mojim očimom. Z njo to ni imelo nobene zveze.«

Leta 2005 je pisateljičina hči takrat 80-letnega Fremlina prijavila policiji. K temu jo je spodbudil intervju v New York Timesu, v katerem je njena odtujena mati moža opisovala v pozitivni luči. Fremlin je krivdo priznal in bil obsojen na pogojno kazen, Alice Munro pa je z njim ostala do njegove smrti. Kot da se ne bi bilo nič zgodilo.

»Kar sem želela, je bila razkrita resnica in javni dokaz, da si nisem zaslužila tega,« je pojasnila pisateljičina hči. »Želela sem tudi, da ta zgodba, moja zgodba, postane del zgodb, ki jih ljudje pripovedujejo o moji materi,« je še zapisala. »Nikoli več nisem želela videti intervjuja, biografije ali prireditve, ki se ne bi ukvarjala z resničnostjo tega, kar se mi je zgodilo, in z dejstvom, da se je moja mati, soočena z resnico, odločila ostati z nasilnežem in ga zaščititi.«

Literarni krogi se ob tem pretresljivem dejstvu ukvarjajo z vprašanjem, ali in kako zdaj sploh brati pisateljičino literarno zapuščino, oziroma z večnim, ali je res mogoče ločiti umetnost od umetnice. Alice Munro se je v kratkih zgodbah posvečala kompleksnosti medčloveških odnosov in življenja, pisala je o bojih in intimnem življenju žensk, pri tem pa do svojih likov izkazovala globoko razumevanje, empatijo in človečnost. A sočutje in razumevanje sta očitno, žal, ostala le na papirju.