Propadanje kulturnega spomenika

Spoštovani, odgovarjam na pismo odvetniške pisarne Senica& partnerji zastopnika Festivala Ljubljana objavljeno v Mladini štev. 28 - Propadanje kulturnega spomenika. Kot ravnateljica SŠOF - Srednje šole za oblikovanje in fotografijo, ki ima svoje učne prostore v Križankah, se s problematiko lastništva in prenove Križank intenzivno ukvarjam že od nastopa mojega mandata leta 2022. Ob intenziteti pritiskov si zastavljam vprašanja, ki morajo biti izrečena javno, saj vodim šolo s pomembnim zgodovinskim in kulturnim pomenom in vrednostjo.

Prvo in najpomembnejše dejstvo je, da imajo Križanke bogato zgodovino in tradicijo, v njej že vse od leta 1950 deluje šola in so razglašene za kulturni spomenik državnega pomena. Prenovo je začrtal arhitekt Jože Plečnik; ta je leta 1948 v Križankah načrtoval tudi prizidek k tedanji Šoli za umetno obrt, kot se je takrat imenovala današnja Srednja šola za oblikovanje in fotografijo Ljubljana.

Jože Plečnik je večino stavbnega kompleksa namenil izobraževalni funkciji. Križanke so torej že od povojne prenove namenjene izobraževalni dejavnosti in tako je tudi vsebina, ki jo je vpel v prenovi kompleksa, s tem postala nesnovna kulturna dediščina in kot taka tudi neodtujljiva iz prostorov Križank. Prostori Križank so se v povojno zgodovino zapisali kot kraj, kjer so se izobraževali vrhunski ustvarjalci, premnogi Prešernovi nagrajenci in pomembni kreatorji slovenskega kulturnega prostora.

Šola hrani pomemben dokument z datumom 2. 7. 1951, kjer je zabeleženo, da je MLO glavnega mesta Ljubljane odstopil Križanke takratni šoli za umetno obrt Ljubljana in ga navajam dobesedno: „Na podlagi 8. in 16. člena temeljne uredbe o prenosu delov osnovnih sredstev državnih gospodarskih podjetij / uradni list FLRJ štev. 60/479/48/ izdajata minister – predsednik Sveta vlade LRS za prosveto in kulturo ter izvršilni odbor glavnega mesta Ljubljane MLO sporazumno naslednjo ODLOČBO: Nepremičnina parc. št. 196 – hiša štev. 18 v Gosposki ulici z dvoriščem pripisana vložku štev. 335 k. o. Ljubljana mesto, ki je kot splošno ljudsko premoženje v upravi Mestnega ljudskega odbora gl. mesta Ljubljane se izvzame iz dosedanje uprave in dodeli v upravo Sveta vlade LRS za prosveto in kulturo, za potrebe šole za umetno obrt v Ljubljani.”

Dokument je potrdilo takratno okrajno sodišče za glavno mesto Ljubljana dne 11. 6. 1951. Od tega leta naprej Srednja šola za oblikovanje in fotografijo Ljubljana upravlja s kompleksom Križank in ga ohranja v uporabni funkciji, kot ji je bila namenjena. O želji prevzema deleža kompleksa Križank pričajo zapisi iz leta 1969, ki so naslovljeni na takratno ravnateljico Gizelo Šuklje. Takratni Svet šole zapiše:

“Družbena lastnina vseh nepremičnin v sklopu Križank (Gosposka ali Cojzova cesta, Emonska cesta in Trg francoske revolucije), izvzemši cerkev nemškega viteškega reda, je bila izročena šoli za oblikovanje v Ljubljani. Prošnja prireditvene poslovalnice ’Festival’, naj se nanjo prenese uporabna pravica do določenih objektov in zemljišč v sklopu Križank, se zavrne in izpostavlja se dejstvo, da šola potrebuje prostore za svoje delovanje in da poslovalnica ’Festival’ vedno bolj utesnjuje in slabša pogoje za delo učencev ŠO (šole za oblikovanje). Svet ŠO zato predlaga, da se prouči in pravno uredi odnos med ŠO in prireditveno poslovalnico ’Festival’, da se za zemljiške površine in prostore, ki jih izkorišča, določi primerna odškodnina, upoštevajoč značaj in namen izkoriščanja posameznih objektov, vložena materialna sredstva v te objekte in ostale okoliščine, da bi se pravično porazdelilo breme vzdrževanja in da bi se omogočilo delovanje obeh inštitucij.”

Tekst podpiše takratna ravnateljica Gizela Šuklje. Vse omenjeno priča, da je bila poslovalnica ’Festival’ vedno v vlogi podnajemnika in vedno v želji prilastitve prostorov, ki so pripadali v izključno upravo in uporabo Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo Ljubljana.

Iz majhne želje po uporabi deleža Križank se je z leti rojevala vedno večja želja po posedovanju in prilastitvi celote s strani takratne poslovalnice ’Festival’, ki se je z leti preimenovala v Festival Ljubljana.

Nič ni narobe z dejstvom, da v Križankah bivata oba javna zavoda, nič ni narobe tudi z dejstvom, da oba uporabljata Križanke po svoji potrebi in si omogočata sobivanje z zglednim sodelovanjem. Ravno tako ni nič narobe z dejstvom, da si zavoda prostore posojata v uporabo, še posebej v dinamiki celoletne uporabe, ko šola uporablja razrede za pouk, med počitnicami pa prostore uporablja Festival Ljubljana za svoje prireditvene dejavnosti. Tako se le ti polnijo čez celo leto in plemenitijo v Plečnikovi ideji prepleta izobraževanja in kulture.

Ob tem prepletu pa je seveda še kako narobe, če si eden izmed uporabnikov zamisli, da mora javni zavod, ki izobražuje na področju javnega šolstva, plačevati najemnino za prostore, ki jih je uporabljal že od začetka svojega delovanja. Še kako narobe je tudi, da se je pojavil interes, ki Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo Ljubljana želi vzeti prostore, ki so zanjo eksistenčnega pomena. Zelo narobe je, da se izpostavlja, da bi morala šola, ki opravlja kvalitetno javno izobraževanje, izseliti del svoje dejavnosti in prostore prepustiti zavodu, ki bi v njih imel garderobe in skladišča. In ne nazadnje je zelo zelo narobe, da se javnemu zavodu nalaga plačevanje najemnine za prostore, v katerih biva od samega nastanka, in da se umetno ustvarja konflikt in to z namenom prikazati neizhodno in nerešljivo situacijo prenove domovanja obeh inštitucij. In seveda je še kako narobe, če se potrebo po nujni prenovi objekta vzame kot možnost izsiljevanja in izkazovanja nadvlade.

Celotna problematika poraja kar nekaj vprašanj, na katera sama nimam odgovorov. Navedla jih bom le nekaj, morda je kdo med bralci, ki pa bi nanje lahko odgovoril. Na primer - kako se je prikradel delež delitve Križank na 52/48, če je jasno, da ta v naravi ni nikoli obstajal? Komu je bilo v interesu pozabiti dejstvo, da je ob prepustitvi deleža objekta v lastništvo MOL-a ogrožal eksistenco šole in objekt sam, ki je dandanes zaradi deljenega lastništva ogrožen tudi zaradi nejasnega stališča glede njegovega vzdrževanja in obnove? Koga naj šola prosi, da poveže odločevalce, če le-ti ne razumejo, kako pomembno je povezovanje in strukturiran pristop ter načrtovanje obnove tako pomembnega kulturnega spomenika? Komu je prišlo na misel, da bi lahko z državnim deležem Križank trgoval in ga celo zamenjal za parcele na Barjanki, kjer nikoli ne bi stal objekt za Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo Ljubljana?

Le še to - prag Križank dnevno prestopi večina dijakov SŠOF, ki jih je sedaj že nekaj manj kot 850, ter skoraj 100 zaposlenih. Večina od njih je Ljubljančanov. Zaradi njih in javnega interesa se morajo prebuditi speči odločevalci, prebuditi se morajo, ker so prostori v Križankah ključni za izvajanje programa šole in njeno eksistenco. Ta ne more in ne sme biti odvisna od politike, ki se menja z mandatom, a začuda ohranja interes, ki ni ugoden za šolo, in ga nevidno pelje naprej. Vsakemu županu bi bilo na tem mestu jasno, kako dragoceno kreativno jedro biva v Križankah in kako pomembno ga je podpreti in zaščititi, še posebej, če se deklarira za velikega zaščitnika s socializmom pridobljenih pravic in svoboščin.