Vinsko vikendaštvo

Turizem Valdhuber
Svečina 15a
Tel.: 031 663 843
Valdhuberjevi kuhajo ob petkih od 15. do 21., ob sobotah od 13. do 22. in ob nedeljah od 13. do 19. ure.

Ambient:
les za toplo domačnost, steklo za razgled, sodi, da se ve, da smo v vinarni, arhitektura in pop muzika pa za lovljenje duha časa

Napitki:
k obedu natakajo vina iz lastne kleti – večinoma gre za nezahtevno, svežo in pitno robo, priporočamo predvsem popolnoma suho penino

Vegetacija:
glede na to, da je bilo meso samo na glavnem krožniku, vegetarijanci ne bodo imeli preveč težav

Dostopnost:
parkirna mesta so pred hišo, potem pa po štengah gor; gibalno ovirani naj zapeljejo za hišo, na zgornjo teraso

Fino:
marinirane bučke
svinjska ribica & co.

Ne tako fino:
obe sladici

Opisana fiksna štirihodna špura pri Valdhuberjih stane 35 evrov.

»Že res, da je najprimernejši avto za makadam službeni, ampak vseeno obrni!« je šef tokratne konzumske ekspedicije promptno prekinil vodenje računalniške navigacije, ko nas je ta do Valdhuberjev želela peljati po precej traktorističnem grebenskem kolovozu. Nekaj minut (en spust v dolinico in en vzponček po asfaltnih ridicah) kasneje, ko smo preštevali odtenke zelene na s trtami zasajenih gričih in nam je ta mladi Valdhuberjev poba kozarce polnil z odlično, dodobra ohlajeno, živahnih mehurčkov polno in popolnoma suho aperitivno penino, iz kuhinje pa so na mizo poslali osvežilni kuskus s kumaricami in limetinim sokom ter dva krekerja – enega s skuto in strtimi bučnicami, drugega z jajčnim namazom – so razlogi za slabo voljo drug za drugim izpuhteli v soparni večer.

Valdhuberji so še eni v vrsti štajerskih vinarjev, ki so se v zadnjih letih odločili svojo vinsko ponudbo dopolniti z bolj ali manj ambicioznimi kulinaričnimi in namestitvenimi ibungami, pri čemer verjetno ciljajo predvsem na gastronavte, bivajoče na oni strani severne meje. Sodeč po nekaj konzumskih obiskih v tovrstnih obmejnih pogonih, lahko domnevamo, da se ti na našo stran radi prifurajo ne le zaradi bližine, ampak predvsem zaradi tega, kaj tu dobijo za svoje peneze. Če je bil znesek, ki smo ga na koncu večera plačali Valdhuberjevim glede na raven ambienta, opreme, postrežbe, kuharije in vin precej ugoden že za močvirnike s pisarniškimi plačicami, kot smo mi, to verjetno še toliko bolj drži za finančno gledano bolje stoječi avstrijski narod.

Valdhuberjev pristop je ajnfoh, obed je sestavljen po zaporedju predjed–juha– glavna jed–sladica. Tudi če to abstrakcijo osmislim v konkretnejši niz – marinirane bučke–korenčkova juha– svinjska ribica–panakota in biskvit, je stvar še vedno precej generična, ta prave reči (ki so tudi razlog, da si je naš model, namesto da bi si vtaknil zobotrebec med zobe, zavezal prtič okoli golta) se zgodijo v izvedbi.

Tanke rezine bučk v marinadi zmehčajo, čeznje nadrobijo mladi fetasti sir, ofrišajo z nakockanim paradajzom in okarakterizirajo s frajersko medeno-gorčično polivko. Korenčkovi juhi bi naš šefinšpektor dodal še kakšno hrustljavo robo, a je priznal, da je bila sicer top – v nulo zmleta, ravno prav gosta in vrhunsko začinjena. Tudi pri glavnem talarju je najprej siknil, da mu deluje premalo osvežilen, a so ga nato – ob v nulo pečeni svinjski ribici – demantirali peteršiljev pire, rahlo okisana pečena rdeča pesa, priložen kvader zelenjavne pite in na zob pripravljen, s sezamom posut cvetačni cvet.

Že res, da je bil limonin biskvit v finalu presuh (čeprav dišeč), panakota pa z marelično nadgradnjo vred močno preželatinjena, a celoten vtis je vendarle bil dovolj prepričljiv, da si lahko bralstvo tole edicijo Konzuma brez pridržka strga iz revije in spravi v mapico, ki jo drži v avtu. Vikend je!