Milan Kučan / »Vojna je«

Ta vojna poteka v času globalnega spopada med najmočnejšimi državami za prisvajanje moči in vpliva v svetu. V marsičem je drugačna od nekdanjih.

Spodaj v celoti objavljamo govor nekdanjega predsednika republike Milana Kučana na spominski svečanosti v Podvelki. V njem govori o vojnah, med drugim pa spregovori tudi o aktualnih stališčih oziroma delovanjih predsednikov vlad Izraela in Madžarske.

Govor Milana Kučana v Podvelki

Spominska srečanja, kot je današnje, so posvečena sijajnim dejanjem junakov slovenskega osvobodilnega boja. Njihovemu žrtvovanju, pogumu in solidarnosti v uporniških dneh naše nedavne preteklosti, v kateri smo morali kar dvakrat braniti naš narodni obstoj, svobodo in dostojanstvo. Takšna je tradicija.

Sem pa potem, ko sem dobil povabilo, da naj uvodoma nekaj povem, razmislil, ali ni v današnjih razmerah takšna slovesnost tudi priložnost za premišljanje o vojni. O tem, kaj prinaša. O moralnem opustošenju, ki ga pušča na vseh nas in o posledicah, ki jih pušča na ljudeh in narodih, ki so se znašli neposredno v njenem vrtincu. Pa tudi da premislimo o tem, ali je vojna zares neizbežna.

Najbrž se boste strinjali, da je vojna vselej poraz človečnosti. V njej se sproščajo tudi najtemnejše plati človekove narave. Dogajajo se zločini na vseh straneh. Eden takih je bil zagrešen nedaleč od tu, kjer se danes spominjamo svetlih strani naše preteklosti. V njej je bil naš narod velik, razumel je znamenja časa. Postavil se je na stran tistega dela človeštva, ki je želel mirno in varno prihodnost in blaginjo za vse narode sveta. Bil je pripravljen tvegati. In zmogel je isto ponoviti še enkrat, v vojni za Slovenijo, v obrambi pravice Slovencev do lastne države in varne prihodnosti. 

Verjamem, da ste tudi sami zaskrbljeni, ker danes spet živimo v času govorice vojne, v razmerah, ko se politične napetosti prelahkotno rešujejo z orožjem, z agresijo, z vojnami. Ena se že dve leti odvija v naši bližnji soseščini. In z vsakim dnem postajamo vedno bolj njen del tudi mi. Živimo poseben čas. Vojna je.

Ta vojna poteka v času globalnega spopada med najmočnejšimi državami za prisvajanje moči in vpliva v svetu. Je del tega spopada. V marsičem je drugačna od nekdanjih. Vemo, da lahko sproži orožja, ki ne prinašajo več zgolj smrti in gorja, ampak zmorejo uničiti človeško civilizacijo. Prepričan sem, da sedanje kopičenje najbolj smrtonosnih orožij ne more prinesti miru, varnosti in stabilnosti. Morda ta lahko pomagajo k zmagi v vojni, zanesljivo pa so nov korak k porazu človečnosti. Da bodo vojne ustvarile želeno dolino miru človeštvu, je nevarna iluzija. V vse brutalnejšem spopadu s takimi orožji ne more biti zmagovalcev. Govoriti o zmagovalcih in poražencih pomeni širiti govorico vojne, ne miru.

Ruska agresija na Ukrajino je bila že na samem začetku obsojena kot zločin in kršitev mednarodnega prava. Tudi s strani Slovenije, saj ima žrtev agresije pravico do samoobrambe in do pomoči, tudi Slovenije, ki se zaveda svoje moralne in mednarodno-pravne obveznosti. V to ni mogoče dvomiti.

Toda dalj ko vojna traja in bolj ko so brutalna njena razsežja, se mnogim, ne le meni, upravičeno postavlja vprašanje: je ta pomoč res nujno omejena samo na čedalje smrtonosnejše orožje, ki nevarno širi krog vpletenih držav? Sprašujem se, ali ni učinkovita pomoč napadeni državi tudi mirovno poslanstvo, prizadevanje za končanje spopadov? Mar ni to celo najbolj želena pomoč, ker je v interesu celotne človeške skupnosti?

Ali ni učinkovita pomoč napadeni državi tudi mirovno poslanstvo, prizadevanje za končanje spopadov? Mar ni to celo najbolj želena pomoč, ker je v interesu celotne človeške skupnosti?

Rad bi z vami delil svoje prepričanje, da nobeno mirovno poslanstvo ne more mimo vprašanj o vzrokih za vojno. Prav takšna razprava pa je za zadaj iz meni neznanih razlogov nezaželena, celo onemogočena. Agresorju domnevni povodi služijo za upravičevanje vojne, druga stran pa s svojo držo razgalja vero, da je pravični mir možno izboriti zgolj in samo z orožjem. Kakšno vojno torej načrtujejo? Kakšno uničenje? Kakšno število vojakov so še pripravljeni položiti na njen žrtvenik? Prepričan sem, da je samó z razkrivanjem porekla in narave vojne omogočena pot do miru. Samó po tej poti se lahko oblikujejo tudi konkretni, realno izvedljivi predlogi, ki postopno vodijo do realnega in trajnega miru. In niso zgolj leporečni mirovniški apeli. Velja ne le za Ukrajino, ampak tudi za Gazo.

Odločitev za razpravo o poti do miru ne izključuje pomoči v orožju. Pomembna pa je tudi zato, ker ne preprečuje najnovejše nevarne delitve v slovenski družbi. Gre za delitev med podpornike vojne na eni strani in na mirovnike na drugi, pri čemer mirovništvo žal dobiva celo negativen pečat. Prav imajo tisti, ki pravijo, da je mir preveč dragocen, da bi ga lahko prepustili samo mirovnikom. Toda ravno zato, ker je tako dragocen, sem prepričan, da bi moral biti skupni cilj. Skupni cilj vseh, ki so zaskrbljeni nad brezmejnim nadaljevanjem vojne, vseh, ki jo želijo končati, vseh, ki želijo krotiti morebitne ruske apetite s pospešitvijo podpore Ukrajini, in tistih, ki si prizadevajo za iskanje poti do miru. To bi bilo najbolj jasno sporočilo o nesprejemljivosti vojaške agresije in jasna obsodba agresorjevega ravnanja.

Stara rimska modrost, če hočeš mir, pripravljaj vojno, v današnjem soodvisnem svetu ni več dovolj. Noben narod se ne more odreči utrjevanju lastnih obrambnih sposobnosti, tudi oboroževanju, a mora ohraniti pravico, da sam odloča, v katere vojne bo vstopal in kdaj se bo zavezal solidarnemu ravnanju. Ne morejo tega početi ne generali in ne politiki brez njegovega sodelovanja.

Še nekaj želim poudariti. Oboroževanje ne more biti alibi ali celo nadomestilo za nojevsko držo demokratične Evrope ob kršitvah sporazumov iz Minska. Žal pa se zdi oboroževanje skladno z njenim zavračanjem iskanja poti za končanje vojne in postavljanju temeljev za trajni mir.

Kakšno vojno torej načrtujejo? Kakšno uničenje? Kakšno število vojakov so še pripravljeni položiti na njen žrtvenik?

Morda je predsednik madžarske vlade Viktor Orban utemeljeno zaznal pomanjkanje razprave v samem vrhu EU o enem od bistvenih vprašanj evropske prihodnosti. O tem, ali obstajajo realne poti do miru, o tem, kako vojno politiko EU zamenjati oziroma vsaj povezati s politiko miru. Strateški interes EU bi moral biti poznati in razumeti alternative, ki nedvomno obstajajo. Lahko se strinjamo, da Orban ni vzor evropske demokracije, ki bi ponujal tovrstno razpravo Evropski uniji. A ne razumem, da ob splošnem obsojanju njegove pobude nihče noče videti tudi njene morebitne dobronamernosti in koristi. Ne razumem, kako bi lahko njegovi dosedanji štirje pogovori koristili Putinu in tako močno narušili enotnost EU, da je madžarsko predsedovanje EU kaznovano z bojkotom. Ne vem, ali se tudi vam zdi, da bi morda s tovrstno pobudo lahko ali celo moral priti že prej kdo, ki bi bil primernejši od Orbana, morda celo s pooblastilom in v imenu EU. Zakaj ne tudi Slovenija, ko bi bilo to razumno in razumljeno kot prispevek k enotni politiki Evrope.

Seveda vem, da s takim svojim stališčem prevzemam tveganje enake obsodbe kot je je zdaj deležen Orban. A ostajam zvest svojemu stališču, ki ga verjetno poznate, da se je v času črno-bele vojne propagande vredno upreti vojni psihozi. V izbiri med vojno in mirom bom praviloma na strani miru. Odločno zavračam trditve Netanyahuja in njemu podobnih, da smo vsi, ki smo prepričani, da je treba iskati poti do miru, zgolj »koristni idioti« v funkciji agresorjev ali teroristov, pa naj gre za Gazo ali Ukrajino.

Kot sklep pa vam želim povedati, da si konca vojne želim tudi zato, da ne bi še naprej odvračala pozornosti in odgovornosti sveta od spoznanja, da smo čedalje bolj soodvisna človeška skupnost, ki bo ob hudih izzivih, pred katerimi smo, lahko preživela zgolj, če bo povezana, vrednotno dovolj trdna in solidarna. Če se bo zavedala, da njene varnosti ne ogroža le orožje in da je tudi zagotoviti ni mogoče le z orožjem. V taki skupnosti niti posameznik niti nobena posamezna država, tudi ne najmočnejša, ne more uveljavljati svojih interesov na način, ki ogroža vso človeško skupnost. Nasprotno, ravnanje vseh mora uravnavati spoznanje, da smo vsi le delček človeške skupnosti in tudi le delček eko-sistema Zemlje, vendar tisti, ki premore največ znanja in moči in zato nosi tudi največ odgovornosti. To pa nas vse zavezuje k preudarnem in spoštljivem ravnanju in sodelovanju.

Vse pogostejše ekološke katastrofe so morebiti najbolj prepričljivo svarilo. Prepričan sem, da bi morala biti odgovornost za reševaje planeta že zdaj prvenstvena naloga človeštva, tudi vsake države in mednarodne skupnosti. To je tudi temelj miru in sodelovanja. Želim verjeti, da je temu v temelju zavezana tudi Slovenija. In verjamem, da smo temu zavezani vsi danes tukaj zbrani.