Olimpijska utopija za športnike begunce

Kaj nam sporočajo zgodbe športnikov, ki so morali zapustiti svojo domovino?

Za olimpijske igre lahko pogosto slišimo zguljeno frazo, da gre za največji športni dogodek v življenju športnikov. Če športnice in športniki v času celinskih in svetovnih prvenstev tekmujejo in sobivajo zgolj s kolegi iz iste športne panoge, je stanje na olimpijskih igrah povsem drugačno. V času iger se v mesto, ki gosti ta športni dogodek, zgrne več tisoč športnikov (letos jih Pariz gosti več kot 10.000). Prav vsak športnik in športnica ima za seboj unikatno zgodbo, ki je polna odrekanja, premagovanja ovir, vloženega truda in lahko druge spodbudi, k aktivnejšemu udejstvovanju na kateremkoli področju. Nenazadnje, olimpijske igre naj bi bile osnovane na načelu, kjer je sodelovanje oziroma udejstvovanje pomembnejše od zmage. Prav to pa je še kako radikalno v družbi in svetu, kjer šteje zgolj in samo zmaga.

Na otvoritveni slovesnosti že 33. letnih olimpijskih iger, je skladno s protokolom dogodka, kot prva udeleženka, širnemu občestvu v pozdrav pomahala grška delegacija. Takoj za tem je po Seni priplula barčica, ki je prevažala ekipo športnikov beguncev. Kamere so nato le za hip v objektiv ujele Thomasa Bacha, predsednika mednarodnega olimpijskega komiteja, kako z navdušenjem ploska. Bach je v tej vlogi aktiven že od leta 2013 in naj bi naslednje leto, kakor veleva olimpijska listina, ki predstavlja skupek pravil in smernic, tudi zaključil svoj mandat.

V tem, tudi za športne funkcionarje, dolgem obdobju lahko Bachu marsikaj očitamo. Od pajdašenja z avtokrati, ki so si želeli gostiti olimpijske igre do brezvoljnosti, ki smo jo lahko opazili pri (ne)naslavljanju sistemskega dopinga s strani določenih držav ter pri udejstvovanju športnikov iz držav, ki v imenu »posebne vojaške operacije«, »boja proti terorizmu« ali pa »pravice do samoobrambe« izvajajo vojne grozote zoper civilno prebivalstvo. V tej množici so tudi športniki. In prav tem športnikom je Bach s sodelavkami in sodelavci ponudil novo upanje, možnost, poskus ali pa priložnost, če želite. Marca leta 2016 je namreč predstavil vzpostavitev ekipe športnikov beguncev.

Ta ekipa je svoj tekmovalni debi doživela le nekaj mesecev kasneje v Riu de Janeiru, kjer se je udeležila sploh prvih olimpijskih iger v Južni Ameriki. Povod za nastanek ekipe športnikov beguncev lahko najdemo v preštevilnih tragičnih zgodbah, ki jih lahko dnevno spremljamo z obal Sredozemlja. Prav tam se namreč prepogosto končajo športne sanje. Del aktualne olimpijske ekipe, ki nastopa v Parizu, bi po vsej verjetnosti bila tudi Samia Yusuf Omar.

Ta somalijska tekačica je leta 2008 nastopila na olimpijskih igrah v Pekingu, nato pa zaradi groženj in preganjanja s strani oboroženih milic, ker se za ženske menda ne spodobi, da bi se udejstvovale v športu, bila primorana zapustiti rodni Mogadiš. V iskanju sreče in boljših pogojev za trening je pristala sprva v Etiopiji, nato je s pomočjo tihotapcev prišla do Libije od koder je neuspešno poskušala doseči italijansko obalo. Leta 2012 so tako tudi njene sanje za večno utonile v Mediteranu. Njeno zgodbo je podrobneje opisal nemški avtor Reinhard Kleist v risoromanu Sanje o olimpijadi, ki je izšla tudi v slovenskem prevodu.

Športniki begunci imajo zdaj, vsaj na papirju, boljše pogoje za realizacijo svojega potenciala, a kakor vemo je pot do nastopa na olimpijskih igrah zelo dolga in naporna. Športnik ali športnica, ki želi nastopiti na olimpijskih igrah pod zastavo mednarodnega olimpijskega komiteja v ekipi beguncev mora izpolnjevati dva pogoja. Prvi pogoj je izpolnjevanje olimpijske norme. To je pogoj, ki je univerzalen za vse športnike, ki nastopajo na igrah. Drugi pogoj pa je, da imajo priznani status begunca, ki ga mora potrditi Urad visokega komisarja Združenih narodov za begunce, ki ga bolje poznamo pod kratico UNHCR.

Športniki begunci imajo zdaj, vsaj na papirju, boljše pogoje za realizacijo svojega potenciala, a kakor vemo je pot do nastopa na olimpijskih igrah zelo dolga in naporna.

Leta 2016 je te pogoje izpolnjevalo le deset športnikov, na naslednjih olimpijskih igrah se je število povečalo na 29, letos pa se je števec ustavil pri 37 športnikih, ki bodo nastopili v ducatu panog. Povečanje števila športnikov beguncev je povezano tudi s porastom števila razseljenih oseb zaradi konfliktov, nasilja ali brutalnih posledic podnebnih sprememb. Še leta 2016 je status begunca po podatkih UNHCR imelo 22 milijonov oseb, po podatkih iz meseca maja 2024 pa ima ta isti status danes že 43 milijonov ljudi. Če k osebam s statusom begunca dodamo še notranje razseljene, prosilce za azil in osebe, ki potrebujejo mednarodno zaščito se števec ustavi pri 120 milijonih ljudi. Še pred osmimi leti je bila ta številka pol manjša.

Zgodbe članov in članic letošnje ekipe beguncev so zelo raznolike. Nekateri so šele pred kratkim zapustili svojo domovino. Kolesarka Eyeru Gebru je šele po izbruhu konflikta v Tigraju zapustila Etiopijo. Leta 2021 je zbežala v Francijo in istega leta tudi bojkotirala nastop na svetovnem prvenstvu, ker bi z nastopom »podprla izvajanje genocida nad mojim ljudstvom«. Od leta 2022 ima status begunke in živi ter trenira v Franciji.

Spet drugi pa so svoje domove zapustili že zelo zgodaj. Perina Lokure, atletinja na srednje proge, je zaradi konflikta v Južnem Sudanu že pri sedmih letih zbežala in nekaj let preživela v begunskem taborišču v Keniji. Tudi Cindy Ngamba, ki bo v Parizu nastopila v boksu, je Kamerun zapustila še relativno zgodaj, pri enajstih letih. V Združenem kraljestvu živi še danes, saj se v domovino zaradi svoje spolne usmerjenosti, kjer je homoseksualnost prepovedana, ne more vrniti.

Nekateri so svojo domovino zapustili kar peš, drugi pa so v novo življenje vstopili z letalom. Tekač na dolge proge Jamal Abdelmanji Eisa Mohammed je zaradi konflikta v Darfurju kar peš zapustil Sudan. Leta 2010 je pri sedemnajstih letih v tridnevni ekspediciji prek Sinaja prispel do Izraela, kjer je prejel status begunca in še danes trenira. Nastopil je že na olimpijskih igrah v Tokiu kot član ekipe beguncev.

Olimpijski moto bi moral temeljiti na sodelovanju, vključevanju in poštenosti za vse, ne glede na (finančne) zmožnosti in razpoložljivo opremo ter sredstva. Krivda nekaterih je zgolj v tem, da so se rodili na delčku sveta, kjer divjajo vojne in podnebne apokalipse.

Tudi Dorian Keletela je nastopil na igrah v Tokiu, kjer je zasedel 47. mesto v sprintu na sto metrov. On se je iz Konga na Portugalsko odpravil z letalom, pot pa je opravil s teto, saj je že zelo zgodaj postal sirota. Več kot leto dni je prebil v centru za tujce, nato pa se je s pomočjo športa izvil iz slepe ulice v katero so pogosto porinjeni begunci in prosilci za azil. Prav šport pa lahko tem ljudem ponudi prostor in predvsem možnost za sanjanje, druženje, pobeg, igro ali pa samo sprostitev.

In prav to bi moral biti osnovni cilj športa, spodbujanje vključevanja in sodelovanja. Danes je (profesionalni) šport vse drugo kot igra ali sprostitev, ker je pomembno le število zmag in postavljenih rekordov. S pomočjo mobilnih aplikacij, ki lahko izmerijo in zabeležijo vsako našo kalorijo ali meter pa se prekomerna, celo škodljiva tekmovalnost seli na nivo rekreativnih športnikov. V želji po čim boljših rezultatih pa smo ljudje pripravljeni poseči po vseh mogočih sredstvih, preparatih in pripomočkih, samo da premagamo nasprotnika. A "hitreje, višje, močneje" pač ni vedno optimalna, predvsem pa ne mogoča rešitev. Olimpijski moto bi zato moral temeljiti na sodelovanju, vključevanju in poštenosti za vse, ne glede na (finančne) zmožnosti in razpoložljivo opremo ter sredstva. Krivda nekaterih je zgolj v tem, da so se rodili na delčku sveta, kjer divjajo vojne in podnebne apokalipse, zato zanje olimpijada ostaja zgolj utopija.