Zafrknimo NATO

Vsebina članka Zafrknimo NATO g. Boruta Mekine je resna. Škoda, da nima primernejšega naslova in tudi zaključek, da je že čas, da postanejo kranjske čebele del naših obrambnih sil, kaže na poletno lahkotnost zapisa.

Ko se je slovenska politična elita pripravljala za pristop, ga ni bilo »junaka«, ki bi jo prepričal, da za enakopravno članstvo nimamo ne vojaštva in ne denarja v višini 2% bruto domačega proizvoda. Takrat sem razmišljal, da je, če že moramo biti del te sestave, priložnost za razvoj zalednih dejavnosti, ki so potrebne tako v vojni kot v miru.

Doma, na Balkanu in drugod po svetu, je aktualna specializirana enota za odstranjevanje minskih polj in neaktiviranih granat. Ranjeni vojaki in civilisti potrebujejo zdravljenje in specializirano okrevanje, razrušena območja pa reševanje preživelih in dobro opremljeno inženirstvo za odstranjevanje ruševin ter vzpostavljanje nujne infrastrukture. Za begunce z vojnih območij so potrebne človeka dostojne namestitve, prehrana in aktivnosti. Ta del vojaške organizacije poznamo v veliki meri že iz prve svetovne vojne, saj npr. nekatere zaledne bolnišnice Soške fronte, postavljene izključno za vojaštvo, stojijo še danes. Del naštetega bi nam še kako prav prišel doma v primeru naravnih nesreč večjega obsega.

Pred osamosvojitvijo smo imeli razvito vojaško industrijo in tudi vojaško zdravstvo je bilo na razpolago civilnemu prebivalstvu. Imeli smo ljudi, ki so bili že znotraj teritorialne obrambe in civilne zaščite sposobni voditi in razviti zgoraj naštete dejavnosti. Spomnimo se le projekta razminiranj na območjih Bosne in visoko usposobljenih skupin z reševalnimi psi, uspešnih tako v potresih kot pri snežnih nesrečah. Tudi Civilna zaščita se je postavljala na noge.

G. Mekina je nakazal vrsto primerov, kot so npr. nujne izgradnje infrastrukturne ali razvojni projekti, ki bi jih bilo morda možno prikazati kot sestavni del vojaškega proračuna ter poskus dosega pričakovane proračunske stopnje za obrambo s strani NATA. Vsekakor sta to lahko oba železniška koridorja Hodoš – Luka Koper in tudi Jesenice – Dobova, ki poteka mimo dveh letališč, Brnika in Cerkelj. Tudi nova vojaška bolnišnica, dopolnjena za dolgotrajne rehabitalizacije s pomočjo Soče in nekaterih obstoječih zdravilišč, bi prispevala k javni zdravstveni mreži. Oskrbeli pa bi lahko tudi ranjene z vojnih žarišč po svetu, kateri sicer te možnosti nimajo.

Pred vstopom v NATO je bila priložnost, da bi teh nekaj tisoč mož in žena Slovenske vojske enostavno združili s takrat zdesetkano policijo v skupno ministrstvo, ki bi skrbelo za varnost v državi in na njenih mejah. S tem bi se marsikaj poenostavilo, tudi stroškovno. Visokih štabnih oficirjev je danes v izobilju, vojakov in usposobljenih častnikov (predvsem pa pilotov, šoferjev, inženircev, digitalnih strokovnjakov, itd.) pa kot kaže manjka in ni pravih obetov, da bi uspešno kadrovsko zapolnili obetajoče se nakupe orožja.

Ustanovitev mornariške enote (koliko mož?) in uvedba visokih činov do admirala, kot tudi vključitev ruske bojne ladje v slovenske obrambne vrste, je visok nepotreben strošek in posmeh takrat razviti floti slovenskega trgovskega pomorstva. Če nekoliko ironiziram, koliko črnila je bilo prelitega ob okvarah edinega zmogljivega policijskega čolna in stalnem remontu Triglava?, da o takšnih in drugačnih štirikolesnikih in visokih stroških ne govorimo. Dober specializiran inženirski servis za vojaško mehanizacijo pa bi bil lahko tržno zanimiv za sodelovanje z NATO-m.

Na temo, ki jo je povzel g. Mekina – infrastrukturni projekti in njihova vključitev v obrambni proračun – se velja ozreti tudi nazaj in prebrati zapis radijske oddaje, ki jo je julija 2002 vodil g. Jure Kranjc, sodelovala sta profesorja dr. Jože Mencinger in dr. Zarjan Fabjančič z Ekonomske fakultete v Ljubljani ter gospod Janko Deželak, državni sekretar na ministrstvu za obrambo (http://nato.gov. si/slo/novinarsko-sredisce/clanki/2002-07-30/). V tej oddaji je g. Kranjc poskusil pristop k NATU utemeljiti na podlagi ekonomije. Predstavnik ministrstva je bil prepričan, da se z vstopom v to zavezništvo ponuja dodaten impulz gospodarstvu. Všeč mi je bil stavek: kdor si domišlja, da članstvo nič ne stane, je seveda naivnež, kajti o tem, da zastonjskih kosil ni, poučijo že bruce na ekonomiji. Od takrat je minilo že dobrih dvajset let, zato nima smisla na tem mestu ponavljati vsega, kar je bilo v oddaji izrečeno in v kolikšni meri prenašamo naivnosti domače politike. So pa v pogovoru nehote zašli na temo, da bo imela z vstopom v NATO (lahko primerjamo tudi z vstopom v EU) Slovenija bistveno boljšo pogajalsko pozicijo, zlasti v odnosu do nerazčiščenih problemov iz zgodovine Slovencev in Slovenije (Deželak). Po številnih pravnih porazih (in gospodarskih prevzemih) z mejnimi sosedi, naj na tem mestu ponovim misel pokojnega prof. Mencingerja: ta argument v bistvu sprejemam; ta korist (boljše pogajalske pozicije), če bo uresničena, je na nek način nadomestilo za pomanjkanje lastne samozavesti, predvsem samozavesti naših politikov.

Predlagam g. Mekini, da se loti analize slovenske vojske z vidika smotrnosti njene organiziranosti, vsebine negativnih ocen, s katerimi nas je seznanjal vrhovni poveljnik, preveri ali bomo, podobno kot gradbene in industrijske delavce, novačili za obljubljene bataljone profesionalne vojake v tujini in ali je ob vsej ponudbi v svetu upravičen strošek razvoja in izdelave slovenske pištole s pomočjo javnih sredstev?

Že napovedujejo politiki sodelovanje pri gradbeni obnovi Ukrajine in Gaze. Mir naj le čim prej pride, a ni verjeti, da bomo pri obnovi kaj prida poslovno uspešni, saj nam že doma primanjkuje strokovnjakov in delavcev. Tudi sicer marsikaj šepa, saj so ob lanskih poplavah številni stroji stali v zakotju, reševali pa so na terenu tisti iz tujine, med drugim tudi iz Ukrajine.

NATO nam bo še nekaj časa usojen, sedaj ni pravi čas za izstop. Je pa priložnost, da se obseg in vsebina našega sodelovanja ponovno opredelita in se poskuša skupaj z drugimi članicami vgraditi mehanizme za zmanjšanje njegove zlorabe.