Turistični produkt

Slovenia Eco Resort
Godič 44 p
Tel.: 040 340 063
Ognjišča v Eco Resortu so zakurjena vsak dan od poldneva do 21. ure.

Ambient:
restavracija, ki obsega tudi mize na pomolu in VIP-terasi, je del obsežnega urejenega, skorajda že kičastega glampističnega kompleksa

Napitki:
zelo – v bistvu preveč – bazičen nabor buteljk; zanimivo, da so vse naprodaj po enotni ceni 30 evrov za flašo

Vegetacija:
na večinoma z mesom in ribovjem zapolnjenem jedilniku smo uzrli tudi bučkin karpačo, veganski burger in zelenjavo na žaru ter solate

Dostopnost:
parkirna mesta so, zaprek za gibalno ovirane pa ni

Fino:
porterhouse stejk
mehkoba izpod peke

Ne tako fino:
generične hladne dilce
sladice

Mesna in morska dila hladnih prigrizkov sta, tako kot riž z gobami, stali 14, mladi sir na žaru pa 12 evrov. Porterhouse zaračunavajo po 89 evrov/kg (brez prilog), telečjo podpeko 79 evrov/kg, sladice po 5 evrov.

»Glede na arhitekturo bajtic bi se reč lahko imenovala tudi Velika dolina,« se je v našem dežurnem zapisnikarju prebudil planinski vodnik, ko smo si z razglednega stolpa ogledovali lesene glampinške kapacitete nadvse ambiciozno zasnovanega in poimenovanega Slovenia Eco Resorta. Ta v travnati dolini, kakšen kilometer ali dva pred cestnim odcepom za Kamniško Bistrico poleg mini živalskega vrta, savne, energijskih točk in nogometnega golfa ponuja tudi resno dimenzionirano notranjo in zunanjo (z odvodoma na bajerski pomol in VIP-teraso) restavracijo.

Na omenjeni pomol smo šetnili mimo impozantnega ognjišča z žerjavico, ki je potrjevalo že po telefonu skomunicirano osnovno gostinsko usmeritev v podpeško in gradelsko smer. A do tja še pridemo. Pred tem moramo namreč malo zavihati nos in se popraskati po pleši v zvezi z deskama morskih in mesnih hladnih prigrizkov. To, da sta obe opremljeni z rezinami limone, mlado špinačo, olivami in naribanim trdim sirom, je v smislu optimizacije stroškov še nekako razumljivo, da pa bo večina osrednjih elementov (tatarski biftek, pašteta, bakalar, hobotnični karpačo, kruh) zelo generična, skorajda kot prinesena iz katerega od supermarketov, pa od placa, ki ekološkost nosi že v imenu, res nismo pričakovali. Samo potresanje rdečega popra in kaper pač ni dovolj.

Glede na bližino – in očitno arhitekturni navdih – Velike planine smo se nadejali vsaj kakšne ibunge z znamenitim lokalnim sirom trnič, a smo namesto tega dobili z balzamičnim prelivom pocukrane rezine na žaru pečenega mladega sira. Stvari so se malo na boljše začele vrteti z dovolj aromatičnim rižem z gobami – ki mu je do titule rižota zmanjkalo precej sočnosti in kremoznosti – in vrh dosegle z vrhunskim, v nulo pečenim porterhousom, ki smo si ga lahko izbrali iz kolekcije vakumiranih – sodeč po deklaraciji nekje na tržaškem zapakiranih – kosov goveda. Všeč so nam bile tudi priložene omake, predvsem klasična bernska, malo manj pa dejstvo, do so z radodarno roko trosili sol po pečeni zelenjavi in pomfriju. Pri teletini izpod čripnje so se inšpektorji sicer strinjali, da gre že bolj za mlado govedino, potem pa se je en del navdušil nad mehkobo in sočnostjo mesa, natečenim zaftkom ter dodelanostjo krompirja in zelenjave, drugi pa je zavoljo odsotnosti dimaste arome resno dvomil o avtentičnosti postopka priprave.

Mnenja smo spet poenotili na koncu, ko smo ob precej brezveznih hišnih sladicah – pri eni so maskarpone obarvali z nutelo in dodali rezino pomaranče, pri drugi so ga prekrili z malinami – in precej z levo roko, zgolj s sladoledom in smetano pripravljenem banana splitu ugotovili, da reč zna že zaradi lokacije navdušiti predvsem ravnic vajena holandska plemena, lokalcem pa utegne priti prav predvsem ob ohcetih, obletnicah in ostalih velikih feštah.